Male bitke življenja v dvoje

Življenje v dvoje spremeni prioritete. Spremeni v bistvu celoten kontekst življenja, saj se nujnosti premešajo in nenadoma postane hudo pomembno, kakšen okvir ima postelja in kje pred spanjem končajo cunje (namig: ne na tleh in ne odvržene čez rob kopalne kadi, očitno).

Začne se že takoj zjutraj

Že zjutraj je vsakomur, ki živi v dvoje, jasno, da živi v dvoje. Tudi če ona sicer odhaja v službo ob sedmih zjutraj, njemu pa bolj hipijevski slog življenja dovoli, da se popolnoma predrami šele za čas prve malice, nihče v resnici ne spi tako dolgo, kot si želi.

Potem ona ropota po spalnici, ko išče točno tiste čipkaste spodnjice, ki se ujemajo s čipkastim nedrčkom, dokler ni tudi on že popolnoma buden, ali pa kakšni nujni skupni načrti tako ali tako ne dovolijo, da bi lahko oba imela čisto svoj urnik bujenja.

Ko se sem in tja celo zgodi – za kakšen vikend ali praznik – da ni na socialnem sporedu nič, kar bi zahtevalo sinhrono budnico, pa tistemu partnerju, ki se zbudi prvi, hitro postane dolgčas in začne nadlegovati spečo polovico. Ali pa hrupno pospravljati stanovanje, da potem vstaneš že zaradi slabe vesti.

Kopalnica za dva

Nič ni bolj zloveščega kot jutranja delitev kopalnice. Če tjakaj umestiš še kakšnega neobritega najstnika s slabim občutkom za čas, pa to postane manifestacija Dantejevega pekla. Že v dvoje je težko in tako vsako jutro, ko oba hitita v svojo smer, deljenje kopalnice postane resen test osebne volje.

Če mi nekdo reče, da sta s partnerico nehala zjutraj, kar sredi kopalnice, ne potrebujem niti ene informacije – vse mi je jasno in vse razumem. Tudi če misliš, da ne potrebuješ veliko prostora, da si umiješ zobe, postane hudičevo tečno splakovati usta, če ti ona medtem pod nos moli s pudrom umazane roke ali pa se prebija do svoje lastne ščetke.

Pa čakanje na tuš, ki se zdi nenadoma neskončno dolgo, kot da se tisti tekoči gel kar noče sprati z njene riti. In potem, ko končno pride pet minut ljubega miru, da lahko v miru sedeš na školjko za sproščanje prebave, pred seboj ugledaš prazen kolut WC-papirja. In ti je v bistvu vseeno. Ker veš, da ko boš končno pripravljen in boš sredi umirjenega odvajanja, bo nekdo tako ali tako privihral v kopalnico in zmotil ta odvajalni zen.

Različno razumevanje pospravljanja

Za moške je znano, da imamo običajno precej visok tolerančni prag za neurejen dom. Večinoma smo popolnoma zadovoljni, dokler ni vidnih madežev in vonja po trohneči pici, tako da lahko brez težav spregledamo kakšen prašni delec po radiatorjem, kakšno zasušeno kapljico na kuhinjski pipi in kakšen založen štumf pod posteljo.

V dvoje pa so ta razumevanja nekoliko drugačna. Vsaka oseba v paru različno opredeljuje svinjarijo. Za moške je dom potreben pospravljanja, kadar ima vidne znake nemarnosti – madeže, prah, ostanke, smeti. Za ženske pa dom postaja vedno večji 'svinjak' (njihova najljubša beseda, ko želijo njega motivirati, da posesa) glede na časovni odmik od zadnjega pospravljanja. Se pravi, tudi če bi imeli popolnoma pospravljeno stanovanje ves čas, bi za žensko to bil popoln svinjak, če se že tri dni ni posesalo. Če nista oba naravnost obsedena s čistočo, je torej eden (običajno on) večji pujs kot drugi, kar zna biti naporno, ko se potem žogata z argumenti, zakaj nekaj je ali ni vredno takojšnjega čiščenja.

En urnik za oba

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje za vikend jedel takrat, ko sem bil lačen, in ne takrat, ko sva se dogovorila, da bova lačna. Čez teden, ko je služba, je pesem drugačna, vikendi pa so skupni čas in takrat se pač poskusiva kar čim bolj uskladiti – z druženjem, z gledanjem filmov, z obveznostmi in tudi s hrano. Kar je precej slab dogovor, glede na to, da sem pogosteje lačen kot ona.

Je pa to dober indikator celotnega skupnega urnika, kjer se v bistvu malo stvari zgodi, ne da bi se prej slišala in preverila, ali se nama urnik kakorkoli zna pokriti. "Kakšen je plan," je tako že davno zamenjal tisti običajni "Živijo."

Kje je ona?

Po dolgih letih skupnega življenja se mi zdi, da te celotna okolica prične gledati kot eno enoto. Kot dva v enem. Kamorkoli pridem sam, me vedno vprašajo, kje je ona. Priti na zabavo brez nje se tako ali tako zdi kot nekaj popolnoma nerazumnega in katastrofalnega. Če kamorkoli pridem sam, me niti nihče več ne vpraša, kako sem, ampak vse zanima le, zakaj nisva prišla skupaj. Zato tudi njo razumem, ko tako neustavljivo vztraja, da se z njo udeležim čisto vsake družinske procesije. Bržda zato, ker se ji ne ljubi 11 bratrancem razlagati, da sem ostal doma, ker sva pred osmimi leti dogovorila, da moja letna kvota družinskih snidenj ne sme preseči številke 1 in da se je ta kvota letos že zapolnila na tistem pogrebu pred dvema mesecema.

Moj film, njen film

Kot odvisnik od filmov in televizijskih serij sem moral v skupno življenje privesti nekaj nujnih sprememb pri konzumiranju teh vsebin. Ker je ležanje pred televizorjem za oba precej omejeno, ga morava porabiti smiselno. Zato takrat gledava stvari, ki so všeč (tudi) njej. Za vse tovrstne ljubitelje filmov in serij se namreč celotno razmerje definira v ta zelo specifičen in pomembni segment preživljanja skupnega časa. To pa zato, ker zahteva kompromise in potrpljenje.

So namreč serije, ki jih ona ne gleda in jih lahko gledam v svojem prostem času, so pa serije in filmi, ki se jih veseliva oba in takrat je treba najti čas in tudi počakati, da se potem to pogleda skupaj. In v tem je čar. Vedeti, da je novi del Bates Motela že dva dni na USB-ključku, a počakaš do petka zvečer, da si ga lahko ogledata skupaj – to je ljubezen.

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?