Basket ali po naše košarka je bila glavna tematika zadnjih nekaj tednov, tako da tudi sama ne morem mimo tega, da ne bi napisala nekaj vtisov. Bila sem namreč na tekmi med Slovenijo in Italijo in sem v živo in na svoji kurji koži doživela, kaj pomeni stopiti skupaj.
Pa se sprašujem, ali res Slovenci stopimo skupaj samo ob takšnih športnih prireditvah, ko dihamo kot eno bitje, ko navijamo v en glas, ko se oblečemo v slovenske zastave in si na lička narišemo slovenski grb. Zakaj se pogosteje ne zavedamo svoje ljubezni do domovine? Mogoče bo zdaj kdo pomislil, kaj mi je, da sem postala patetična in solzava, a dejstvo je, da res pozabljamo na vse, kar nam naša ljuba 'kokoška' ponuja, da smo do nje sovražni in nestrpni, četudi ni sama nič kriva.
In šele tovrstne športne prireditve iz nas izvabijo pogum in željo, da lahko 15.000 duš skupaj zapoje Zdravljico tako, da me je še celo minuto potem zalivala kurja polt, ker je bilo res prelepo pogledati vse naokoli po dvorani in videti, kako mlado in staro v en glas poje našo fantastično himno.
Manjka nam patriotizma, manjka nam tiste žlahtne notranje naravnanosti, da smo vedno in povsod ponosni na to, da pripadamo slovenskemu ljudstvu, ki je pač toliko razklano in skregano in ki zna stopiti skupaj le takrat, ko res gre za Slovenijo, pa četudi je izgovor za to pet igralcev, ki se podijo za veliko rumeno žogo in poskušajo zadeti čim več košev. To, da smo si sami izvolili takšne patrone, ki nam vladajo, smo si seveda sami krivi, pa naj se sprenevedamo tako ali drugače, dejstvo je, da svojo državo krojimo mi, ki v njej živimo.
Zato naj res poudarim, da je bil užitek biti del teh ogromnih pljuč vseh nas, ki smo navijali za svoje gladiatorje, ki smo se tresli ob vsaki izgubljeni žogi in ki smo spodbujali vsak prosti met ter kričali, ko je imel nasprotnik protinapad. Hm, še sebe nisem več prepoznala, ko sem navijala in se na polno drla Slooo...ve...ni...jaaaaa, ko sem skandirala in ploskala tako močno, da so me dlani bolele in ko sem bila ponosna, ko smo zmleli nasprotnika. Ob vsej navijaški evforiji in adrenalinu se stopiš z drugimi, energija vseh prisotnih je otipljiva in mogočna, nemogoče je ostati hladen in brezbrižen.
Tokrat želim poudariti, da se bolj zavedajmo pripadnosti, vzgajajmo otroke v spoštovanju države, slovenstva, tega, da nam ni hudega, četudi se vsi radi izgovarjamo na krizo, pa recesijo, pa nesposobno vlado, pa lopove na oblasti. A kaj, ko je tako bolj ali manj povsod, pa drugje znajo vseeno obesiti zastave svoje države na drog pred hišo in se tega ne sramujejo, izkazujejo ljubezen svoji državi in na mikronivoju delajo dobro sebi in sodržavljanom.
Pri nas pa se zdi, kot da bi bilo sramotno izobesiti državno zastavo tudi takrat, ko ni državni praznik in je to zapovedano. Ali se starši kdaj vprašate, ali ste svojemu malčku ali najstniku povedali, da ste ponosni in srečni, da živite v Sloveniji, in jim položili na srce, da naj skrbijo za svojo deželo tudi takrat, ko bodo sami odrasli? Ali ste po vsej verjetnosti kar naprej bentili in pljuvali čez njo, potem se boste pa čudili, ker taisti otroci odrastejo in tudi sami ne spoštujejo svoje pripadnosti lastni državi.
Torej, stopimo skupaj, pa ne samo ob športnih dogodkih, ko celo znamo biti kot eden in znamo izkazovati domoljubnost, temveč stopimo skupaj tudi takrat, ko želimo na glas izraziti državljanske pomisleke in ko si želimo boljše, lepše in mirnejše življenje. S pozitivno naravnanostjo se namreč dlje pride.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar Pucko, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?