Mojca in Andrej sta skupaj že 15 let, imata dva otroka, ki sta osnovnošolca.
Stanujeta v lastnem stanovanju, za katero odplačujeta posojilo, imata en avtomobil. Mojca je po poklicu učiteljica, v svojem delu uživa, ima veliko idej, vključena je v številne projekte. Andrej je vodja oddelka v IT-podjetju, velikokrat dela nadure, s šefom se ne razumeta najbolje, prav tako je v njegovem timu veliko nesoglasij. Domov prihaja utrujen in napet. Mojca je pred časom odkrila, da je imel Andrej krajšo afero s sodelavko, kar je zelo zamajalo njeno zaupanje, med njima zdaj vladajo stalna napetost in konflikti, pogovarjata se le okoli otrok in organizacije gospodinjstva, njuni odnosi so hladni, intimnosti med njima ni. Mojca je predlagala, da bi obiskala psihoterapevtko, Andrej pa se je po nekajmesečnem prigovarjanju in le s težkim srcem strinjal. Bilo ga je sram, strah, a Mojce ni želel izgubiti, saj je sam pri sebi spoznal, da je storil ogromno napako.
Terapija je odgovornost do sebe
Za Mojco in Andreja je bil to zelo pogumen in ogromen korak, ki ga zelo veliko parov, ki se znajdejo na težkih preizkušnjah, ne zmore narediti. Priznanje težav ter iskanje zunanje strokovne pomoči predstavlja odraz odgovornosti do sebe in do svojih najbližjih. Z odločitvijo, da prestopita prag psihoterapevtske ordinacije, sta tudi podrla vse mite, ki krožijo okoli obiskovanja psihoterapevta: da ga obiskujejo samo nori ljudje, da so ti ljudje šibki, da bi jim lahko enako dobro pomagal tudi pogovor z najboljšim prijateljem, da bodo morali hoditi na terapijo več let in bodo za to porabili ogromne vsote denarja, da bo terapevt za vse težave v njihovih življenjih okrivil njihovo otroštvo in njihove starše ipd. Nič od zgoraj naštetega ne drži, kar potrjuje tudi vse večje število posameznikov, ki o obiskovanju terapij spregovorijo odprto, brez zadržkov, saj so spoznali, da jim je pomagala uvideti neke zakoreninjene vzorce, ki so jih uporabljali.
Pri izbiri terapevta pomembni tudi občutki
Kako pa naredimo prvi korak, kako izberemo najboljšega psihoterapevta zase oz. takšnega, ki nama bo s partnerjem ustrezal? Pametno je povprašati med prijatelji in znanci, ali ima kdo kakšno dobro izkušnjo, priporočilo, preverimo psihoterapevte na spletu, ali imajo ustrezne certifikate oz. diplome, kakšne so njihove izkušnje, ali izvajajo partnerske terapije … Pred dokončno odločitvijo se lahko za uvodno srečanje dogovorimo pri več terapevtih, spoznamo njihov način dela, jih 'začutimo'… Uspešnost terapije je v največji meri odvisna od kakovosti odnosa med terapevtom in partnerjema, zato je smiselno upoštevati tudi svoje občutke, ki se vam porajajo ob terapevtu. Terapevt mora dajati občutek varnosti, zaupnosti in s svojim pristopom spodbujati raziskovanje odnosa med partnerjema. Pri terapevtu je dobro, da ste povsem odkriti, saj je terapevt zavezan k molčečnosti, kar pomeni, da kar je bilo povedanega v sobi, v sobi tudi ostane.
En partner želi, drugi noče na terapijo
Naša Mojca je imela srečo, da se je Andrej strinjal s sodelovanjem na terapiji, a veliko partnerjev ne želi storiti tega koraka. Kaj lahko naredimo v takšnem primeru? Partner lahko terapijo začne obiskovati sam in se pozneje zgodi, da se drug partner pridruži in začne aktivno sodelovati. Le če oba partnerja aktivno prispevata k izboljšanju odnosa, komunikacije, prispevata svoja pričakovanja in želje, je lahko partnerska terapija uspešna. Njune težave, ki so nastajale več let, je težko razrešiti le v nekaj dnevih, zato si morata oba vzeti čas, se terapiji posvetiti, aktivno sodelovati in si želeti za izboljšanje stanja.
Najpogostejše težave v partnerskem odnosu
Psihoterapevti poročajo, da pari do njih najpogosteje prihajajo zaradi:
• slabih medsebojnih odnosov, odtujenosti, hladnosti,
• vse pogostejših prepirov, konfliktov ali 'tihih dnevov',
• pomanjkanja intimnosti ali težav v spolnosti,
• stresnih dogodkov (smrt bližnjih, odhod otrok od doma, upokojitev, težave v službi, zdravstvenih težav …)
• varanja,
• pretirane ljubosumnosti,
• fizičnega nasilja,
• različnih odvisnosti,
• groženj z ločitvijo itd.
Vsakodnevna rutina v številnih partnerstvih ubija medsebojno prijaznost in naklonjenost. V določenem obdobju se lahko nad nas nagrmadijo številne manjše težave, kar prelije 'kapljo čez rob', ne znamo več vzpostaviti pristne zveze, pogovor ne steče, nismo zmožni empatije, čuječnosti do partnerja … Psihoterapevt nam pomaga ponovno najti rdečo nit, nas povezati in naučiti usmerjati pozornost tudi drug drugemu, opremi nas z orodji, ki nam pomagajo bolje slišati, razumeti in upoštevati.
To, da si enkrat tedensko vzamemo eno uro časa, da smo s partnerjem na terapiji, lahko vidimo kot velik privilegij. V drugem okolju, v terapevtovi sobi, v varnem in zaupljivem okolju, ki nas opogumlja, lahko delimo svoje vsebine, strahove, pričakovanja in želje …
Anica je o izkušnji obiskovanja psihoterapije s partnerjem povedala:
“Ko sva z možem začela obiskovati partnersko terapijo, sva mislila, da veva, kaj je narobe. Seveda sva se prepirala, se nisva strinjala, si iz principa oteževala življenja. Ampak terapevt je kmalu začel zrcaliti, kaj je problem najinega odnosa. To, kar sva midva vedela, so bile le posledice določenih napak, neuglašenosti, zgrešenih točk najinega truda in odnosa drug do drugega. V terapiji sva se sploh začela prvič pogovarjati o dejanskih problemih. Pravzaprav sva se naučila čustveno komunicirati. Zdaj, ko gledam nazaj, bi lahko rekla, da je vsak tretji prepir nastal zaradi tega. Naredila sva prostor za svoje težave – mojo impulzivnost in konstantno teženje k nečemu, njegovo zadržanostjo in neodločenostjo in nečemu, kar je bilo za oba na določen način novo: prostor za naju. Za odnos. Tudi terapevt je izpostavil, da na terapijo pride odnos in se z odnosom ukvarjamo. Nisva samo jaz in mož, ampak je najin odnos. Sva midva. In to sva pozabila, pravzaprav nikoli zares vedela. Prej sva se gledala, zdaj pa se tudi vidiva."
Intervju z Evo Hrovat Kuhar, družinsko terapevtko
Zakaj se ljudje tako težko odločijo za partnersko terapijo in raje leta in leta trpijo v nezadovoljnem medsebojnem odnosu?
Zelo pogost razlog je nelagodje. Poiskati terapevtsko pomoč je ne tako redko še vedno tabu. Ljudem se zdi, da so odpovedali, ko se ne znajdejo več. Včasih se komu celo zazdi, da tako nihče ne živi v idealni zvezi in da odnos z leti itak zvodeni ... Nič od tega ne drži. Pogosto je potrebna le drugačno osvetlitev problema in nekaj spodbud. Včasih se človek enostavno znajde v situaciji, ki ji ni kos. Kadar zbolimo, poiščemo zdravnika, ko nekaj ni v redu z avtom, se obrnemo po pomoč k mehaniku. Ko pa 'zboli' odnos', marsikdo pusti, da se situacija le slabša, pa je tako pomembno tudi v taki situaciji znati poiskati pomoč pri strokovnjaku. Idealen čas za terapijo je takrat, ko se začnejo kazati prve razpoke.
Zakaj ne more partnerske terapije obiskovati le en partner, če drugi pač noče?
Če v odnosu zaškriplje, tega nikakor ne more rešiti en sam. Oba partnerja se morata naučiti reševati konflikte na zrelejši način. Ne sme iti za prevlado drugega nad drugim, ampak za zrelo sožitje, v katerem nihče od njiju ne pozabi nase in na svoje potrebe, hkrati pa upošteva in resno jemlje tudi partnerjeve potrebe.
Kaj se dogaja na partnerski terapiji?
Terapevt ni čarovnik, ki bi imel čarobno paličico, s katero bi zgladil vse nesporazume. Ima pa znanje o dinamiki medosebnih odnosov ter v rokavu kar nekaj tehnik, ki zelo pomagajo pri izboljševanju medsebojne komunikacije in pri razreševanju konfliktov ter seveda tudi pri njihovi preventivi. Partnerska terapija ne pomeni poslušanja teorije, ampak praktično delo, kar je včasih kar zahtevno. Spreminjanje vzorcev, ki so lahko zavestni ali podzavestni, morda celo prineseni iz osnovne družine, ni najlažja naloga.
Fotografiji: Shutterstock, Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?