“Najbolj osamljena sem bila v družbi svoje najboljše prijateljice” (kdo si zasluži, da mu rečemo najboljši prijatelj?)

“Najbolj osamljena sem bila v družbi svoje najboljše prijateljice” (kdo si zasluži, da mu rečemo najboljši prijatelj?) (foto: profimedia) profimedia
21. 2. 2020

Kdo je najboljši prijatelj in katere lastnosti mora imeti? Na to boste odgovorili sami, mi pa vam povemo, kakšni najboljši prijatelji niso (oziroma ne bi smeli biti).

Svojo nekoč najboljšo prijateljico je spoznala v srednji šoli. Plavi lasje, črni čevlji, črne kavbojke in usnjena jakna. Kar takoj se je sama pri sebi odločila, da bo postala njena najboljša prijateljica. In tako se je začelo. 

Pravzaprav sprva nista počeli nič takšnega. “Sedela sem poleg nje v šoli, pri njej doma sva gledali film, družili sva se v prostem času …” Nekaj časa je vse potekalo gladko, zbližali sta se. “Bila sem prepričana, da bo moja zvestoba in vera v to, da sva skupaj proti svetu, dovolj za obe.” 

Ko prebira najzgodnejše dopisovanje, ugotavlja, kako resnično se ji je takrat zdelo prijateljstvo. Kako bosta druga drugi botri bodočim otrokom, skupaj sedaj in v prihodnosti … Potem pa je našla elektronsko sporočilo iz nekaj let pozneje. 

“Povedala sem ji, da je umrla moja mama. Rekla je le, da si morava z očetom stati ob strani in si pomagati v teh težkih trenutkih. Tako odgovoriš nekomu, za kogar ti ni mar, ne najboljšemu prijatelju.”

Čeprav jo je odgovor prizadel, sta ostali prijateljici. “Skoraj 20 let sem dopuščala, da se do mene obnaša, kot da sem nekaj samoumevnega in kot da me ne ceni. Za 16. rojstni dan me je pustila samo, ker se je hotela družiti s svojim novim fantom.” Vedno je bilo enako. Prijateljica je bila odmaknjena, hladna, ni ji bilo zares mar, ona pa se jo je trudila obdržati v svoji družbi in pridobiti njeno pozornost. Vendar ji je to, da ni bila sposobna pokazati niti najmanjšega sočutja na njen najbolj žalosten dan v življenju, dalo misliti. Imeti najboljšega prijatelja sploh ni tako dobro, kot bi si človek mislil. 

“Sporočila sem ji, da nikoli več ne želim govoriti z njo in tudi nisem.”

Potrebovala je dve desetletji, da je ugotovila, kdo je bil pasiven in kdo aktiven v tem prijateljstvu. Sama nikoli ni potrebovala množice prijateljev. Je edini otrok in samotar po naravi, zadostoval ji je en romantični partner in ena najboljša prijateljica. A ko se ozre nazaj, vidi, da je bila najbolj osamljena ravno z njo. 

“To, da me je vedno znova prizadela, me je begalo. Naredila sem vse, da bi bili dobri prijateljici, pa nisem prišla v ekipo. Zakaj?”

Ker je bila njena t. i. prijateljica pasivna. Prisotna le tu in tam, ko ni imela drugega dela. Aktiven prijatelj je nekdo, za kogar si rad vzameš čas, tudi ko je tvoj urnik poln. Nekdo, s komer si ustvaril na tone lepih spominov, ki te nasmejijo na navaden dan v službi. Nekdo, od kogar se lahko učiš. Nekdo, ki je vedno tu, ko ga potrebuješ in tudi, ko se ti dogajajo dobre stvari. 

“Lahko bi rekla, da sem izgubila 20 let s prijateljico, ki to sploh ni. Ampak bolj zdravo je reči, da sem se 20 let usposabljala in učila.”

Naučila se je, kaj mora prijateljstvo biti in kaj to zagotovo ni. Ko je zaprla to poglavje v življenju, je odprla vrata čisto novi vrsti prijateljev in ljubezni. Prijateljstvu, v katerem osebo postaviš kot eno od prioritet v svojem življenju. 

Je torej čas, da tudi vi “počistite” svoj seznam oseb, ki jih kličete prijatelji? 

Povzeto po greatist.com

Priredila: A. H.