Zagotovo vsi poznamo kakšno samsko osebo, ki že leta in leta skače iz enega kilavega razmerja v drugo, kar na koncu analitično oceni kot posledico dejstva, da tam zunaj pač ni več normalnih samskih.
A problem običajno ni v pomanjkanju kakovostnih oseb za potencialni dolgoročni odnos, temveč v nekoliko popačenem pogledu na iskanje pravih oseb, kadar smo samski.
- Ko so na lovu moški, običajno iščejo najlažje dosegljivo atrakcijo, kar je na koncu pijane noči bržda kakšna utrujena gospodična, ki je koncept pametnih odločitev utopila v šestih zaporednih tekilah – a takšna razsodba je redkokdaj odlična odskočna deska za dolgoletno skupno srečo.
- Na drugi strani so ženske tako obremenjene z ohranjanjem svoje cene, da odbijajo vse snubce, ki niso že na prvi pozdrav optimalna mešanica Casanove, Leonarda DiCapira (zgodnja leta) in njenega očeta, po potrebi s primesjo vrhunskega športnika.
Tako se samski moški, ki lovijo s penisi, težko ujamejo z ženskami, ki lovijo z možgani, in na koncu imamo kopico samskih ljudi, ki tarnajo, da so tam zunaj samo težaki in hladne princeske.
Kako torej obrniti to igro in morda vsaj nekoliko povečati možnosti, da tudi zelo izbirčni najdejo osebo, ki bo dosegala njihova pričakovanja in standarde?
Sodeč po besedah kroničnih samskih, ki so si na koncu le našli sorodno dušo, je treba narediti le nekaj malih, a odločilnih sprememb.
Opustite zahteve, ki niso pomembne
Imam znanca, ki bi ga na lestvici privlačnosti od 1 do 10 ocenili s slabo trojko, medtem ko on misli, da si ob sebi zasluži le čisto desetko. S to logiko je kakopak 85 odstotkov svojega življenja samski, obenem pa ima ob vsakem dekletu, ki se le približa, kopico najbolj neumestnih pomislekov. Recimo, da ni sprejemljiva, ker nima lepih rok. Ali pa, da ima čuden glas. Nekoč ga je celo zmotilo, ker je imela sicer nadvse lepa deklina preveč na tesno spete lase v čop. "Če si tako zategne čop, je zagotovo tečna," je bil njegov znanstveni zaključek.
Sicer ne vem, od kod tako razdelan analitični pristop k ocenjevanju deklet, a kot pravijo, je takšna pikolovska kritika običajno le projekcija lastnih frustracij. Če to počnemo, pa si pri tem seveda zelo očitno zapiramo vrata do morda popolnoma sprejemljivih, celo odličnih potencialnih partnerjev.
Pri šestnajstih je bilo morda še sprejemljivo, da se nam je neka oseba zdela neustrezna samo zato, ker posluša napačno zvrst glasbe, pozneje v življenju pa je morda pametno, da smo pri tovrstnih zahtevah nekoliko bolj popustljivi.
Iščite osebo, ne izziv
Velikokrat slišimo, da si nekdo želi osebo, ki mu bo predstavljala izziv, ki bo pametna, drugačna in tako fascinantna, da ga bo vsak dan znova presenetila z nekim novim dognanjem. Običajno to pomeni, da se išče oseba, ki ustreza neki konvencionalni definiciji uspeha – visoka izobrazba, dober položaj v službi, mnogo dosežkov. Zakaj? "Ker bi rad dekle, s katero se lahko pogovarjam o poglobljenih političnih spremembah v globalnem makrosistemu," recimo zaključi tista trojka od prej.
Kot da so triurne debate o neki specifični tematiki, ki zanima ravno šest ljudi na sto kvadratnih metrov, res ključni segment celostnega razmerja. Super, če se lahko pripetijo, niso pa temelj medsebojne sreče v paru, prej ščit pred globljo osebno interakcijo in osredotočanjem na sedanji trenutek. Če že, iščite osebo, ki vas izzove na osebnostnem nivoju – ki vas zna potegniti stran od sebičnosti, egoizma in podobnih tovrstnih neprijetnih karakteristik.
Ne pričakujte znanosti iz prvega pogovora
Ko moški vendarle zbere pogum in pristopi do ženske, se vedno pričakuje, da bo že s prvim stavkom na novo odkril umetnost pecanja. Kar posledično pomeni, da ne le od ženske, ampak na splošno od ljudi, ki pristopajo do nas, pričakujemo takojšen dokaz odličnosti, ali pa se lahko nemudoma obrnejo na peti in odkorakajo v nasprotno smer.
Kolikokrat se je že pisalo o tem, kako moški pristopajo do žensk in so ženske rekle: "Želim si le, da ima kaj več za povedati, kot 'Kako si?'". Kaj pa je narobe s tem vprašanjem? Ali ni to vprašanje podstat našega vsakodnevnega obstoja? Ali ni to v bistvu najbolj nesebično vprašanje, ki ga lahko postavimo osebi, s katero smo se ravnokar spoznali? Zdi se kot fantastičen začetek v pogovor, ki potem lahko teče o čemerkoli.
Ampak ne. "Kako si," ni dovolj. Je pa morebiti smešno, da toliko ljudi kasneje v razmerjih jamra, kako jih partner niti več ne vpraša, kako so. Morda je zato prav, da to vprašanje sprejmemo kot čisto prijeten začetek pogovora tako, da naslednjič preprosto odgovorimo.
Manj sebičnosti
Jaz, jaz, jaz. In to v igri romantike. A tako pač narekuje sodobni svet. Druga oseba pač nisem jaz, zato mi je vseeno. Takšen je moto današnje vsakdanje operativnosti, ko samo zato, ker lahko, preklicujemo dogovore tudi zgolj par minut prej, preden bi se morali izvršiti.
Včasih je zmenek, za katerega smo se dogovorili, držal kot pribit. Ker ko si enkrat zapustil hišo in se podal proti lokaciji snidenja, te preprosto ni bilo več možno dobiti, vse dokler nisi bil ponovno fizično prisoten ob telefonu, ki je bil tistikrat s kablom povezan v steno. Danes pa le napišeš kratko sporočilce med jutranjim tekanjem po parku in načrti so že spremenjeni. To je postal nekakšen normativ modernega socializiranja, ki pa je skrajno nespoštljiv in obenem enosmerna vozovnica do vtisa, da smo neresni in nezanesljivi.
Manj govorjenja, več spraševanja
Vsi imamo tako fascinantna življenja, da komaj čakamo na trenutek, ko jih lahko delimo z nekom, ki nas bo voljan poslušati. V igri zmenkov pa je to zelo nevarno početje.
Če ste po zvezdnem ustroju klepetulja, potem strokovnjaki za pare svetujejo, da k zmenku pristopite kot k igri, kjer zavestno poskušate govoriti manj kot oseba na drugi strani mize. Tako boste avtomatično več spraševali in manj na dolgo in široko razlagali, kako po vašem mnenju diskontizacija slovenske košarice neugodno vpliva na kakovost krhkolistne solate pri nedeljskem kosilu.
V pretiranem govoričenju se namreč skriva past – po koncu zmenka tisti, ki ogromno govori, odide z občutkom, da je bil zmenek fantastičen, druga oseba pa ima običajno nekoliko drugačno mnenje, ker ve le, da v dobrih dveh urah ni bila vprašana niti enega vprašanja o njenem življenju. Govorite manj, povejte več.
Tekst: Darjo Hrib
Članek je bil objavljen v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem