Naj vas ne bo nič sram, če vas včasih preveva pubertetniški občutek, da vas nihče na razume. Niti mož, niti otroci, niti najboljša prijateljica. Ta občutek nikakor ni otročji. Je čisto običajno čustvo, ki nas ne zapusti niti, ko jih štejemo 90.
Vsak od nas pozna občutek, ko se nam včasih zazdi, da smo čisto sami na vsem svetu. Psihologi vedo povedati, da je za socialno bitje, kot je človek, komaj kaj bolj bolečega kot občutek, da nas nihče ne razume.
In kot da to še ne bi bilo dovolj, smo ljudje v teh trenutkih iznašli zelo dolgo in predvsem dosledno verigo znakov, da je naše življenje skovano iz samega odrekanja in nerazumevanja. Nadvse radi uporabljamo besede, kot so vedno, nikoli, vsi in nihče. Posploševanja, zaradi katerih še hitreje pristanemo na samotnem otoku kot Robinson Crusoe. Nato sedimo tam, se smilimo sami sebi in spregledamo vse rešilne čolne, ki priplujejo mimo – ker smo tako zaposleni s tem, da razmišljamo belo-črno in se počutimo kot žrtev.
Pa tako blizu jedru stvari bi lahko bili. Kdor ima vedno ali nikoli opraviti z njimi, nikoli ne postane aktiven, temveč se lahko kar lepo udomači v 'kujalni' kot. Manj naporno bi bilo, če bi se posvetili posamičnemu primeru, namesto da bi se sprijaznili z naravnim zakonom.
Lastno vesolje
Če posplošujemo, imamo malce opraviti tudi s strahopetnostjo. Namesto da bi na glas povedali, kaj si mislimo, si rečemo: Nikogar ne zanima moje mnenje. Iz strahu, da ne bi bili ljubljeni, ne postavimo nobenih zahtev. Pri tem pa vseeno upamo, da bodo drugi uganili naše želje. Če se to ne zgodi, smo žalostni. Ali ne bi morali vedeti, kaj nam je pomembno? Ali so naše želje tako nenavadne?
To sicer ne drži, toda vsak si želi nečesa drugega. Vsak ima svojo osebno zgodovino, svoj lasten kozmos, v katerem se znajde le sam. Kdor želi biti razumljen, mora spregovoriti. To pomeni jasno pojasniti, zakaj potrebuje, kar pač potrebuje. To sicer ne pomeni, da to tudi dobimo. Toda gotovo dobimo nekaj, kar je vsaj tako pomembno: bližino!
Iskanje rešitve
Morda boste na ta način svojega moža celo prepričale, da se z vami odpravi na plesni tečaj. Povejte mu, kaj vam ta tečaj pomeni. Morda se ga bo udeležil, morda predlagal, da za to poprosite skupnega prijatelja… Skratka, skupaj bosta gotovo našla rešitev.
Moški so drugačni …
Sliši se kot še en kliše, toda tako pač je: moški možgani delujejo drugače kot ženski. Če želite razumeti svojega partnerja, morate poznati nekaj osnovnih razlik.
Dejanja namesto besed
Skoraj ne moremo verjeti. Zakaj moški svojih čustev ne more izraziti z besedami? No, pojasnilo je povsem preprosto: moškim čustva preprosto ne gredo tako zlahka z jezika. Ko ga prevzame ljubezenski napad, potem steče – in popravi svoje 'orodje'.
Nasvet namesto tolažbe
Ženske si včasih zaželimo le topel objem. In kaj dobimo? Stavek, ki se začne z: "Moraš pač …" Brezsrčno? Ne, moški so v svojem razmišljanju enostavno bolj nagnjeni k rešitvam kot ženske.
Poraz namesto zmage
Biti najboljši – to je njihov cilj. Pri športu ali v službi. Ne priznava delnega uspeha, kot na primer da bi pretekel 'le' polmaraton, saj bi to pomenilo, da je navadno gobezdalo. Ko ga boste naslednjič videli priti domov vsega skrušenega, sploh ni nujno, da je kaj narobe, verjetno je le razočaran, ker ni zadostil lastnih zahtev.
Korak za korakom
Ob večerji bi se lahko pogovarjala o prihajajočem dopustu. Toda vaš moški odgovarja le enozložno. Le kaj mu je? Ali se ne veseli skupnega potovanja? Seveda se ga. Toda: ravno je pri večerji. Zdaj že skoraj vse ženske vemo, da moški ne more enakovredno opravljati dveh stvari hkrati.