Prihaja čas, ko se narava umiri in nam daje možnost, da se umirimo tudi mi sami in se srečamo s sabo. Prihaja čas družinskih praznikov, ki so lahko za osamljenega človeka še posebej težki in boleči. Zato spregovorimo o tem neprijetnem in bolečem občutku, ki se mu reče osamljenost.
Osamljenost ima mnogo oblik in vsakdo od nas se je že srečal s katero od teh oblik. Občutek osamljenosti je lahko le trenuten, ko nas na kratko stisne pri srcu v hladnem zimskem večeru, lahko se prikrade iznenada in ostane več dni ali tednov. Običajno občutimo takšno osamljenost takrat, kadar smo ločeni od osebe, ki nam veliko pomeni, in si želimo, da bi bila z nami.
Lahko pa je osamljenost z nami ves čas. Že od nekdaj. Lahko, da smo se že kot mali otroci naučili, da so odnosi z drugimi ljudmi nevarni in nezanesljivi, zato odrivamo druge ljudi od sebe in se odnosom izogibamo. Takrat smo osamljenosti že tako vajeni, da je sploh ne prepoznamo več. V takšnem primeru je osamljenost povezana z globljimi težavami, s katerimi se ne želimo soočiti.
A ljudje smo bitja odnosov.
Hrepenimo po pristnem kontaktu s seboj in z drugimi. Potreba po odnosu z drugo osebo je med primarnimi potrebami vsakega človeka. Osamljenost je lahko koristno čustvo (kadar jo prepoznamo in ukrepamo), saj nam sporoča, kdaj potrebujemo druge, in nas sili v akcijo.
Kaj potrebujemo v medosebnih odnosih?
Ljudje v odnosu z drugo osebo iščemo varnost, sprejemanje, spoštovanje in cenjenje. Včasih smo ranljivi in potrebujemo, da nas drugi zaščiti. Dobro dene, ko lahko z drugo osebo delimo svoje izkušnje in čutimo, da nas razume, ker je sama doživela nekaj podobnega. Spet drugič želimo, da drugi vidi, da smo različni od njega, in spoštuje, da imamo svoje mnenje.
Pomembno nam je, da druga oseba zazna in upošteva naša čustva ter se nanje odzove. Včasih si želimo, da ne bi bili vedno mi pobudniki različnih aktivnosti, dobro dene, če nas kdaj drugi povabi na kavo ali nas pokliče po telefonu. In vsakdo ima željo po izražanju ljubezni in naklonjenosti tistemu, ki ga ima rad.
Gre za potrebe, ki jih imamo vsi ljudje in so prisotne v vsakem odnosu. So tisto kar želimo in potrebujemo od druge osebe, ko smo z njo v odnosu. Če niso zadovoljene, se v človeku pojavi hrepenenje, praznina in bolečina osamljenosti.
Kako vemo, da smo osamljeni?
Osamljenost boli. Čutimo, da ni nikogar, s komer bi lahko delili svoj notranji svet. Drugi ljudje so tisti, ki osmislijo naše dosežke, dajo vrednost našim dejanjem, talentom, v odnosih z drugimi dobimo občutek varnosti, potrditev občutka lastne vrednosti. Bolečino osamljenosti lahko občutimo povsem fizično.
Lahko nas boli celo telo ali pa nas stiska v prsnem košu. Lahko izgubimo apetit ali pa nenadzorovano jemo. Osamljen človek se v množici ljudi počuti še bolj osamljenega. Občutek ima, da ni nikogar v oporo, prisotni so občutki nemoči in pogosto izguba interesov. Osamljen človek se sooča z izgubo občutka lastne vrednosti.
Biti sam ali osamljen. Je razlika?
Človek je lahko osamljen tudi takrat, ko je obkrožen z ljudmi. Nihče si ne želi občutiti osamljenosti, vsakdo od nas pa si kdaj želi odmakniti od drugih ljudi in biti sam s sabo. Sami s sabo smo prostovoljno in včasih ugotovimo, da imamo za to premalo časa. Ko smo sami s sabo, si vzamemo čas samo zase.
Naredimo si prostor za samoodkrivanje in samospoznavanje, prostor za rast in razvoj.
Prostor, ko smo lahko iskreni s sabo in si prisluhnemo. Se vprašamo: sem v redu? Mi je dobro tako, kot je? Kaj potrebujem zase? Šele ko si bomo iskreno prisluhnili, bomo spoznali, kakšne so naše potrebe, in šele ko bomo prepoznali, kaj nam manjka, bomo lahko delali v smeri, da te potrebe zadovoljimo. Najprej moramo biti v pristnem odnosu s sabo, da smo lahko v pristnem odnosu z drugimi.
Osamljenost in duševna stiska
Sodobna osamljenost izhaja iz duhovne praznine, negotovosti in pomanjkanja občutka varnosti.
Težava nastane takrat, ko osamljenost postane navada. Ko se navadimo biti sami in pestovati svojo bolečino sami, takrat je to podlaga za razvoj različnih duševnih stisk in bolezni, zlasti depresije. Zato je pomembno, da prepoznamo znake osamljenosti in aktivno ukrepamo.
Osamljenost pogosto spodbuja občutek manjvrednosti, zato se je sramujemo in jo skrivamo pred drugimi. Zaradi tega se vedemo, kot da nikogar ne potrebujemo, in si tako še zmanjšamo možnosti za pristen odnos. Osamljenost ni sramotna. Postaja celo sodobna stvarnost, saj je osamljenih vedno več ljudi, ki niso krivi za lastno osamljenost.
Zelo pomembno je, da prepoznamo, da nismo krivi za svojo osamljenost, in še pomembneje, da ni nič narobe z nami. Morda nam postane lažje pri srcu, ko se zavemo, da je zelo blizu nas nekdo, ki prav tako hrepeni po odnosu kot mi. Stopimo iz svojega oklepa, potrkajmo na njegova vrata in ga povabimo na kavo.
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana sociologinja in specializantka integrativne relacijske psihoterapije Ana Debevec. Če bi se radi naročili na individualno psihoterapijo ali me kaj povprašali, lahko stopite v stik z mano preko moje spletne strani psihoterapija-kranj.si. Psihoterapijo izvajam v Kranju in v Ljubljani.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?