Po eni od prvih predstav Škrt škrt kra čof! v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) se je na gledališkem Facebooku pojavila objava mamice: “Hvala lutkovnemu gledališču, da moj otrok več ne spi!”
Objava je bila tudi povod za razpravo z režiserko predstave Ivano Djilas, specialno pedagoginjo dr. Branko D. Jurišič in klinično psihologinjo s Pediatrične klinike v Ljubljani dr. Jano Kodrič na temo strahu pri otrocih in kako jih pripraviti na neprijetne, grozne ali strašne situacije.
Otroci se pogosto soočajo s strahovi, starši pa z vprašanji, kako jih premagati. O strahu govori tudi predstava Škrt škrt kra čof! (LGL), ki skozi zgodbo o malem žabcu Jerku, ki ga zvečer preganja neznan zvok, natančno opiše otroški strah, ki ga odrasli pogosto ne jemljemo dovolj resno, hkrati pa frustracijo staršev, ki ne morejo več vstopiti v otroški svet, zato se jim zdijo ti strahovi prazni in nerelevantni. Tako Jerkov očka vztrajno trdi, da pošasti z imenom Škrt škrt kra čof ni, dokler ga Jerko ne 'prežene' iz postelje in mora iti očka spat v njegovo sobo. Takrat tudi sam zasliši čudni zvok ...
Predšolski otroci imajo bujno domišljijo. Včasih ta domišljija povzroči tudi popolnoma iracionalne strahove, ki jih ne smemo podcenjevati. Tipični strahovi predšolskega otroka so običajno: tema, pošasti, samota, hude sanje, zvoki, žuželke, divje živali pa tudi ločitev staršev in strah pred izgubo. Posebno mesto ima strah pred temo, ki je lahko vsakodnevni problem.
Režiserka predstave Škrt škrt kra čof! Ivana Djilas je o predstavi, katere tema je strah, povedala naslednje: “Slikanica, po kateri je nastala predstava fenomenalno obdela to temo in ima zelo dobre odzive, se pravi, da ji je uspelo. Verjetno je ena od najboljših … Nismo hoteli, da je poanta predstave strašiti otroke, ampak smo želeli, da se o strahu pogovarjamo.”
Specialna pedagoginja, dr. Branka D. Jurišič, o tem, kako starši lahko pripravijo otroke na predstavo, ki skozi zgodbo natančno opiše otroški strah: ”Človek, ki pelje otroka na predstavo, mu mora predvsem povedati, da bo lepo. Ne vem, zakaj bi ga morali toliko pripravljati, da bo nekaj groznega, rajši ga pripravimo, da bo nekaj smešnega. Otrok ne bi vnaprej pripravljala, da je nekaj groznega, niti v predstavi niti pri čem drugem. V vsakem primeru bi prej opravila pogovor, kam gremo, kaj bomo tam delali, kako se tam obnašamo. Lahko jih pripravimo na neko temo, ampak to, da vem, da bo nekoga lahko malo strah in že vnaprej o tem govorim, tega ne bi počela. Po predstavi pa bi predvsem čakala povode otrok, kako se jim je tam zdelo in veliko bi jih spraševala. Preverjala bi, kako so otroci predstavo razumeli in kako so se ob predstavi počutili. Takšna pot se mi zdi veliko boljša, kot da dajem predznak, kaj je grozno, česa jih mora biti strah in česa ne.
Zakaj bi lutkovna predstava bila nekaj tako drugačnega, kot to, da ga pripravljamo, da gremo v trgovino. Verjetno, ko otroka peljemo v trgovino, mu ne govorimo: “Pazi, tam so avtomobili, na leto jih toliko in toliko umre …!” Zakaj bi vnaprej govorili, kaj hudega se bo zgodilo. Lahko ga pripravimo na nekaj, kar je ponavljajoče, nekaj, kar vemo, da se je že večkrat ponovilo, in ga je tega strah. Lahko ga počasi soočamo z okoliščino. Če vemo, da bomo šli nekam, kjer bodo ugasnili luč, je to tema. Lahko rečemo, da se bodo ugasnile lučke in se lahko primemo za roke. Lahko tudi rečem, da ko ga bo strah, si lahko pomaga takole in takole ter kaj lahko naredim jaz, da se bo otrok počutil varneje. Seveda to velja za ponavljajoče se situacije.
V predstavi se vidi, da sta starša fantastična. Stvar, ki mi je pri njih zelo všeč, je ta, da se imajo radi, in to tudi pokažejo, kar vpliva na malega žabca. Všeč mi je tudi, da starša, ko imata žabca zadosti, znata tudi to pokazati. Všeč mi je tudi, kako se starša odzivata na njegove reakcije. Se pravi, če rečemo, da to ni nič, da je brez veze, s tem nekako prekinjamo komunikacijo, saj če je brez veze to, kar čutim, ti potem več ne bom povedala, kaj čutim. Se pravi, da se na to odzovemo s stavkom: “Ja, slišim te.” Ne glede na to, za katero čustvo gre, vsi imamo pravico do svojih čustev in v primarnih odnosih z bližnjimi si ne želimo, da nekdo reče, da je brez veze občutiti strah, veselje, jezo, žalost. Naslednje je, da imamo v današnjih časih nekoliko več težav s temi tako imenovanimi manj prijetnimi čustvi in bi otroke zelo radi zaščitili, da jih sploh ne bi čutili. To ni dobro. Če smo živi, potem jokamo, se smejimo, ko nas je strah, smo žalostni, treba se je znati soočati z različnimi čustvi.”
“Otrok, ki ima ponavljajočo se izkušnjo in je ta ugodna pri soočanju s strahom, se bo znal z njim dobro spopadati. Otrok, ki nima ugodne izkušnje, ker smo umaknili vse, kar bi ga lahko bilo strah, smo ga pa pravzaprav oropali te zmage.”
Klinična psihologinja s Pediatrične klinike v Ljubljani dr. Jana Kodrič o običajnih otroških strahovih: “Strah je nekaj povsem normalnega in vseh nas je strah. Strah nas je zaradi tega, ker je strah nekaj, kar nas je v evoluciji in življenju ščitilo pred tem, da bi se izpostavljali nekim zelo nevarnim stvarem. Svojim otrokom velikokrat zbudimo strah za določene stvari, ki ga sicer ne bi bilo, s svojim vedenjem. Recimo strah pred zobozdravnikom, injekcijo, pred marsičem izhaja iz tega, ker seveda to niso prav prijetne izkušnje, ampak je nekaj, kar preživimo. Od zobozdravnika po navadi ne umremo. Strahovi so običajno služili temu, da so ljudi zaščitili pred tistim, kar je ogrožalo njihova življenja in še vedno služijo temu, da se obnašamo tako, da se ne izpostavljamo hudi nevarnosti. Strah nas je tudi neznanih stvari, za katere nimamo razloga. Recimo manjše otroke teme, domišljijskih bitij, zvokov, ki jih otrok ne zna povezati z nekimi dejanji, ljudmi …
Če si jih ne zna sam razložiti, ob tem čuti neko negotovost in strah. In odrasli smo tisti, ki dajemo tem stvarem pomen s tem, ko otroku predstavimo, kaj to je. Obstajajo načini, s katerimi lahko strah pri otroku vzdržujemo in povečujemo. Eden od njih je, da jih vnaprej pripravljamo, da bo predstava strašna ali da je pri zobozdravniku grozno. To je način, s katerim otroka pripravimo, da ga bo strah. Obstajajo načini, da otroka naučimo, da tudi takrat, ko ga je strah, se s tem strahom zna spopasti in preživi. In da na koncu, ko preživimo tisto, česar nas je bilo strah, ugotovimo, da kar gre. To je glavno sporočilo.”
Foto: Goran Antley in Jaka Varmuž
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?