Vsakoletne izkušnje kažejo, da zaključek šolskega leta sodi med eno najbolj stresnih obdobij leta (še bolj kot čas decembrskih praznikov) - in to za številne skupine: najprej seveda za učence in dijake, sledijo učitelji in starši... ali pa starši in učitelji, da ne bomo krivični, saj je včasih težko opredeliti, kdo je pravzaprav bolj na udaru.
Pa je bilo vedno tako? Ali se stres tako kot na številnih drugih življenjskih področjih tudi tu stopnjuje?
Dejstvo je, da živimo v času ostrih zahtev, hitenja, tekmovalnosti in iskanja rezultatov. A to niso edini razlogi za stres. Vse bolj se izgublja stik med starši in otroki, v šoli pa tudi med učitelji in otroki. Otroci imajo velikokrat tudi preveč obšolskih dejavnosti, ki naj bi jim pomagale postati bolj vsestranski in uspešni na več področjih. Vse to pa le še poglobi vrzel, ki se ustvarja pri komunikaciji v trikotniku otroci-učitelji- starši.
Najpomembnejši je odnos odraslih do otrok
Odrasli namreč pogosto pozabimo, da so otroci majhni ljudje, ki imajo čustva, vedenja pa morda še ne znajo pravilno usmerjati in predelati, zato so njihove reakcije in odzivi 'socialno nesprejemljivi'.
A kdo je ze to odgovoren? Zaradi slabega načina komunikacije odraslih do njih, otroci veliko pozneje razvijejo veščine, ki jih bodo podpirale v življenju, če sploh jih. Ena od pomembnih veščin je t.i. 'time management' ali upravljanje s časom, sledita pa fleksibilnost in ciljna naravnanost.
A bodimo pošteni - mnogi odrasli nimajo teh veščin. In če jih nimajo, jih ne morejo posredovati otrokom. Saj se otrok uči s posnemanjem in sledenjem vzorom. Seveda govorim o tistem pravem učenju, ko otrok ponotranji vrednote in veščine.
Kako torej pri otrokih spodbuditi ciljno usmerjeno in pravočasno reševanje izzivov kot so testi, preizkusi, projektne naloge? Seveda tako, da jih že od rojstva naprej učimo prevzemanja odgovornosti za zadeve, ki jih je otrok na določeni stopnji razvoje sposoben prevzeti. In tako pridemo od prvošolca, ki poskrbi za svojo torbo, do devetošolca, ki razmišlja o tem, kaj si želi početi v življenju.
Da otroke naučimo kreativno reševati izzive, moramo tudi sami pri sebi poskrbeti, da se znebimo priučene 'vzgoje s kritiko' in sledimo smernicam sedanjega časa, ki nam kažejo, da mlad človek v gospodarstvu mora funkcionirati kot samostojna, odrasla, kreativna, samoiniciativna oseba. Kar pomeni, da se mora teh veščin naučiti skozi vzgojo doma in v šoli. Čim prej.
Ne pozabite - vedno je čas v življenju, da spremenimo vedenjski vzorec in začnemo živeti bolj v skladu s samim seboj, življenje pa polepšamo in olajšamo tudi ljudem okoli nas.
Pripravila: Lea Bevčič iz Inštituta UJE - Učenje je enostavno