Ste se kdaj zalotili, da menite oziroma ste prepričani, da je vaš partner vaša lastnina? Vem, tole se sliši oziroma bere dokaj direktno. Vendar počakajmo za hipec: kdaj ste nazadnje svoji dragi zmasirali boleč hrbet, kdaj ste svojemu dragemu priznale, da je večerjo dobro skuhal?
To sta dva banalna, a življenjska primera, ko partnerji pozabimo negovati medsebojni ljubeči in spoštljivi odnos. Nadomesti ga samoumevnost, zavedanje, da smo enkrat dobili nekoga zase in bo ta ostal tukaj, ne glede na to, kako grdo in nespoštljivo ali celo nasilno se bomo vedli do njega. Da, o tem sem že kdaj pisala, pa vendar ne morem mimo dejstva in resnic, ki jih poslušam, da partnerji kar pozabijo drug drugemu dobro delati.
Ko je mreža napeta in se je vanjo ujel človek, ki je postal naš partner, začnemo o njem razmišljati kot o svoji lastnini. Je tako? Ali se ne strinjate? Tudi jaz se s tem stavkom ne strinjam v tistih primerih, ko znata zakonca oziroma oba partnerja enakovredno prisluhniti drug drugemu, si res stojita ob strani, negujeta odnos, se spoštujeta, si znata prisluhniti, tudi ko pride do konflikta oziroma do razhajanja mnenj. Znata stopiti korak nazaj in si ogledati konflikt iz druge perspektive, saj želita nerazrešeno zadevo urediti in rešiti, ne pa je zaostrovati in stopnjevati. No, tole opisano je primer zdravega in dolgoživega odnosa, ki lahko kljubuje vsem zankam in pastem partnerskega odnosa.
A kaj, ko ljudje zelo hitro pozabimo, da je treba odnos negovati. Negovati iz srca in ga iz srca zalivati z ljubeznijo, pozornostjo, domišljijo, strastjo in predanostjo. Ker tega ne počnemo več oziroma mogoče nekateri sploh nikoli niste vstopili v odnos, kjer bi to bilo normalno in zaželeno, je padel takšen partnerski odnos v jamo, ko smo si začeli partnerja lastiti in posledično se do njega zelo grdo vesti. Seveda tukaj mislim tako na moškega kot žensko, saj sta obe strani popolnoma izenačeni v tem, kdo bo koga in kdo je močnejši.
Žalostno opazujem pametne in izobražene ljudi, kako pozabijo, da je treba tako malo, pa bi se imeli lahko zelo dobro. A ker so odnosi živa in zahtevna reč, pari ne zmorejo poleg vseh obremenitev biti pozorni še na to – nekateri bi morda rekli – postransko stvar, kot so odnosi. Najpomembneje je, da je hiša lepa, okna pomita, da se na dovozu sveti novi avto in da so sosedje zavistni. Kar pa se dogaja za stenami, vedo le tisti, ki jim je pomembnejša forma od vsebine.
Ko se boste zamislili nad lastno zvezo in jo začeli vrednotiti z drugačnimi očmi, ste na pravi poti. Zakaj se ne bi kdaj občasno usedli z drago ali dragim ali pa šli na dolg sprehod in se sproti menili o vsakdanjih težavah, rešitvah, ki bi jih lahko realizirali, o tem, kaj si pomenita in da si res ne lastita drug drugega. Kot vemo, imamo do lastnine, za katero menimo, da nam pripada, neverjetno posestniški odnos, ki ga prelijemo tudi v odnos med dvema osebama. Ampak partnerja sta človeka, to niso reči ali kosi pohištva.
Zato tudi v odnosih ne more biti posestniške pravice, zatiranja ali dokazovanja, da ima en vedno prav in je nezmotljiv, drugi pa je neumen in nesposoben. To namreč velikokrat vodi v nasilje vseh oblik, najpogostejša je verbalna oblika. Ker pa v Lisi gojimo nično stopnjo nasilja, vas tudi takole ozaveščamo, da analizirajte svojo zvezo, poiščite strokovno pomoč, če je treba, poslušajte se in komunicirajte na enakopravni osnovi. Le tako gremo lahko korak za korakom naprej. Kregi in izkazovanje moči so nepotrebni, le malce dobre volje in razumevanja lahko naredi velik premik, tako v dojemanju zveze kot v kakovosti življenja.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na družabnem omrežju
www.facebook.com/Svetovalnica.