Pavao Brajša: "Iskreno komuniciranje je pogosto enako samomoru"

Hrvaški psihiater, psihoterapevt in komunikolog Pavao Brajša, z doktoratom s področja družinske psihiatrije, ustanovitelj več zakonskih in družinskih svetovalnic na Hrvaškem, se lahko pohvali s številnimi strokovnimi in znanstvenimi knjigami, med katere spadajo tudi tiste, ki se ukvarjajo z zakonsko in družinsko problematiko.

Nekatere od njih so dostopne tudi v slovenščini. Pred kratkim je izšel prevod njegove knjige Tvoj, moj, najin seks – Kako ohranimo srečo in zadovoljstvo v spolnem življenju.

Kaj je okostje kakovostnih odnosov?

Pavao: Kakovostna komunikacija.

Mar nam ravno ta ne peša?

Pavao: To je zato, ker bežimo od sebe in od drugih. Bojimo se sebe in drugih, ker preprosto želimo iti po lažji poti, se pravi biti nekaj, kar nismo, da pa bi to lahko, moramo varati sebe in druge.

To je bistvo odtujenosti sodobnega človeka od sebe in drugih. Ne moremo do drugega, če pred tem ne pridemo do sebe. Le zavedajoč se sebe, lahko odnose naredimo kakovostne.

Natančno to velja tudi za temo, ki jo obdelujem v knjigi Tvoj, moj, najin seks. Knjiga pripoveduje o tem, kako ohraniti dostojne, kakovostne in uspešne, čim bolj dolgoročno uspešne profesionalne, zakonske, part­nerske in sosedske odnose.

Živeti moramo v dolgih odnosih, pri katerih so možni sindromi 'burned out', se pravi sindromi izčrpanosti, obstajajo pa tudi sindromi 'bored', to so sindromi dolgočasenja.

So ti sindromi kot kakšne pasti?

Pavao: 'Burned out' sindrom nastopi, ko izgorite zaradi preveč dela, medtem ko v dolgočasenju izgorite zaradi premalo dela.

Dolgočasenje postaja velik sovražnik uspešnosti na poslovnem področju, še posebej velika težava pri vzdrževanju kakovostnega dolgega odnosa, recimo zakona, pa tudi na splošno partnerskega odnosa ali ljubezni.

Navsezadnje, če želite govoriti o človeških kvalitetah seksa, te pridejo do izraza pri odnosih, ki trajajo dolgo, in to z istim partnerjem. Je pa še nekaj: da bi lahko v spremenjenem seksu živeli zadovoljno, se morate imeti radi in imeti vsebinsko ljubezen.

Če ste iskreni in naredite vzporednice s svojimi seksualnimi izkušnjami med zaljubljenostjo in zdaj, boste opazili nekaj bistvenega.

Tiste iz obdobja zaljubljenosti imate v spominu kot nekaj najlepšega v življenju, čeprav so bile tehnično zelo nerodne in slabe. To pa je v nasprotju z zdajšnjimi izkušnjami, ki so lahko tehnično precej boljše, tudi kvantitativno, ampak jim manjka tisto, kar ste imeli med zaljubljenostjo.

Kaj?

Pavao: Med zaljubljenostjo ste imeli nekakšno vsaj v tem času samopodarjeno ljubezen, se pravi ljubezen, ki ni bila pridob­ljena z lastnim delom. Seveda, če je dolgi odnos kvaliteten, potem čustva ohranite.

V ohranjenem in vzdrževanem dolgem odnosu sta ljubezen in seks kvalitetnejša. Seveda pa je kakovost seksa v dolgem odnosu odvisna od kakovosti tega odnosa.

Če se ta odnos ohrani, se običajno ohrani tudi seks, ki zdaj ob partnerskem odnosu vsebuje tudi svoj 'softverski' nivo, kar je zame edini možni način vzdrževanja kakovostnega odnosa.

Če se to ne zgodi, nastopi sindrom dolgočasenja, kar pomeni stalno ponavljanje, ko se seks pretvarja v navado in deluje po določenem principu, vrstnem redu, in v glavnem preneha biti tisto, kar je bil v svojih začetkih, ko je tehnično bil slab, imel pa je zelo močno 'softversko' podporo, se pravi čustva, motivacijo ter podobno.

Škoda je, ker mislimo, da smo v tem času spoznali partnerja, oba partnerja tako mislita, vendar to ne drži. Ravno pri pretvarjanju zaljubljenosti v ljubezen je potrebna sposobnost recipročnega sprejemanja novih spoznanj o partnerju, se o tem pogovarjati, skupaj sprejeti dogovor tolerance, da ne delamo diskriminacije in nismo vsiljivi. Saj je običajno tisti, ki ima manj rad, nasilnik in vsiljuje svoje potrebe tistemu, ki ima bolj rad.

Vse razlike in konflikti bi se naprej morali reševati po sistemu zmagovalec–zmagovalec, kar pomeni, da mora vse temeljiti na medsebojnem dogovoru.

Gre za kompromis?

Pavao: To ni kompromis. Po kompromisu sta običajno oba nezadovoljna, pri metodi zmagovalec–zmagovalec pa oba sprejemata omejenost svojih zmožnosti, vzdrževanja in doseganje svojih potreb.

Danes to postaja zelo pomembno, ker vse dlje živimo skupaj v mali družini. Veliko starcev ostaja v paru, če ne živijo v domu za ostarele ali gredo živet drugam. Moderna je multilokalna družina, se pravi družina, ki ni uničena, običajno pa ta družina živi na razdalji več tisoč kilometrov, člani družine pa se sestajajo redno, vsako leto – ko nekdo umre, za božič, veliko noč, kakšen rojstni dan, obletnico ...

To pomeni, da vse več časa živite sami s svojim ostarelim partnerjem. Tega pred 200 leti ni bilo, saj je povprečna življenjska doba bila 40 let. Takrat je žena rojevala otroke drugega za drugim in umrla, mož pa je ostal sam. Danes hkrati dominirajo.

Ljudje se držijo monogamije, ampak za določen čas in brez vnaprejšnjega dogovora. To z dogovori je neumnost, saj je dogovorjeno trajanje ljubezni, seksa abnormalno.

Da bi lahko bili z nekom dolgo v odnosu, morate začeti sprejemati tisto novo, kar na nekom odkrijete po prvi fazi intenzivne zaljubljenosti, hkrati pa morate sprejemati spremembe na seksualnem področju.

In nikakor ne vztrajati pri nečem, kar vodi v rutino – kar ne more in ne sme biti.

Pravite, da je za kakovosten odnos potreben iskren pogovor, se pravi, da smo ranljivi. Mar se pred ranljivostjo ne ščitimo z lažjo?

Pavao: Obstaja zelo znana molitev, ki jo vsak avtor pripisuje drugemu, menda pa jo molijo tudi anonimni alkoholiki v Ameriki: Bog, daj mi moč, da prepoznam, kaj lahko in česa ne morem spremeniti, in daj mi moč, da tisto, kar lahko spremenim, spremenim in da sprejmem, česar ne morem spremeniti.

To je ta stoična resnica, ki pravi, da moramo sprejeti tisto, česar se ne da spremeniti in je izvor vsega.

Ne moremo spreminjati dogodkov, stvari, men­jamo lahko le svojo reakcijo na to, tako da spremenimo svoje stališče. Da bi to zmogli, moramo ohraniti 'stand by' minimum ljubezni.

Ne morete biti zaljubljeni sto let, niti ne morete za zaljubljenost pritisniti na kakšen gumb, lahko pa stalno ustvarjate 'stand by' stanje medsebojnega upoštevanja, prijateljevanja, dobronamernosti, kje se potem pojavljajo nove oblike seksa in ljubezni.

Kako pa pri ohranjanju dolgoročnih odnosov hkrati ohraniti lastno integriteto?

Pavao: V odnosu morate ohraniti sebe. Danes ne morete več živeti kot nekoč, ko se je eden od partnerjev žrtvoval za drugega. Morate ustvariti takšen odnos, v katerem je možno ostati individuum ter hkrati stalno svobodno obnavljati svoj odnos in 'pogodbo'.

Ne morete nekomu obljubiti, da ga boste imeli radi do konca življenja, vsako soboto morate obnavljati 'softversko pogodbo', da se bosta imela rada tudi prihodnji teden, kakor tudi obnavljati stanje medsebojne zainteresiranosti.

Vse to je stvar komunikacije.

Torej gre za ogromno discipline?

Pavao: Vsekakor, ker je ljubezen, v nasprotju z zaljubljenostjo, nekaj, na čemer je treba delati, medtem ko je zaljubljenost nekaj, kar vam je podarjeno.

Ta podarjena zaljubljenost je podobna situaciji, ko skupaj z računalnikom dobite na pokušino še softver, ampak za mesec dni. Če po preteku tega časa teh programov ne kupite, vam zač­nejo ukinjati določene funkcije in je tako, kot bi se vam pokvaril Word.

Enako je v ljubezni – če ne vlagate vanjo, se dogaja, da zakon zaradi tisoč razlogov ostane mrtev, je zakon z notranjo odpovedjo.

Danes je to vse težje možno, ker je vse manj žensk, ki so ekonomsko povsem odvisne od moških, vedno manj je žena in možev, ki so pripravljeni ostati v kakovostno dolgem odnosu brez ohranjene individualnosti.

Če nekdo žrtvuje svojo individualnost, potem je to nekvaliteten dolgi odnos, kar je katastrofa. Običajno se mora reševati s tretjim ...

Tudi sami ste v dolgem kakovostnem zakonu.

Pavao: S svojim zakonom sem zadovoljen. S soprogo sva 51 let v zakonu, pa ne zato, ker morava. Oba sva samostojna, otroka pa s svojimi karierami prav tako.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?