Če je mag. Petri Lesjak Tušek, novinarki in urednici regij na Večeru, novinarstvo eden najlepših poklicev, kar jih je, saj ji ponuja večdimenzionalnost in to, da lahko vstopa do osebnih zgodb ter širših sistemskih problemov, ji predsedovanje Društvu novinarjev Slovenije prinaša možnost, da prispeva k izboljšanju pogojev za opravljanje novinarskega poklica, opozori na pomanjkljivosti ter se zavzema za standarde, od katerih naj novinarji ne bi odstopali.
Je danes aktualno kaj drugega v primerjavi s Slovenko (1897–1902), prvim ženskim časopisom, ki je ženske pozival k zavedanju o njihovih pravicah?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Ne glede na zgodovinske okoliščine, v katerih se je takrat vzpostavljal feminističen ali ženski prostor, in na vse spremembe ter na to, da smo nekje v sodobni postmodernistični razviti družbi, so pravzaprav pomembna ista vprašanja, samo okoliščine in možnosti za to so zdaj drugačne. Prizadevanje za uveljavljanje ženskih pravic oziroma svoboščin na splošno, ne glede na vse skupaj, še vedno ni izumrlo oziroma je še vedno aktualno. Ni samoumevno, da so ženske angažirane, ker se tudi polje zasebnosti ohranja v klasičnem, konservativnem smislu. Ženska opravlja več vlog hkrati v primerjavi s preteklostjo in v tem pogledu se mi zdijo vse te teme še vedno enako relevantne. Znova se odpirajo vprašanja, kot je recimo pravica do splava, o čemer smo nedavno znova poslušali tudi med predsedniškimi volitvami. Nenehno se poudarjajo vprašanja ženskih vlog v družbi in zasebnih razmerjih, kaj torej ženska predstavlja v družbi, navznoter in navzven, ter možnosti za to, da se tako v poklicnem smislu kot zasebnem vzpostavijo enakovredne vloge v primerjavi z moškim svetom, ki je še vedno dominanten.
So članki ob vaši izvolitvi za predsednico Društva novinarjev Slovenije imeli prizvok čudenja, češ da je na čelu društva ženska?
Mag. Petra Lesjak Tušek: To je bilo izpostavljeno tudi zaradi tega, ker v samostojni Sloveniji do zdaj še ni predsedovala ženska, v resnici ni bilo ženske kandidatke. Mogoče je to bilo bolj poudarjeno kot zanimiv podatek, ne toliko, da bi se izpostavljalo neko žensko vlogo, ker je tudi v preteklosti ženska že predsedovala (za časa Jugoslavije). Dejstvo pa je, da se tudi pozna, da je več žensk v novinarstvu. Sama na to ne gledam kot na neko eksplozivno žensko predstavnico, da bi to potencirali, izpostavljali ali ločevali.
Je novinarstvo treba deliti na žensko in moško?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Novinarstvo mora biti glas šibkejših, kar se mi zdi ključno poslanstvo novinarstva, ker drugi, ki imajo vzvode, oblast, kapitalske in politične vzvode, imajo tudi druge kanale za vstopanje v novinarstvo. Novinarstvo samo po sebi zagovarja šibkejše plati oziroma ne nujno šibkejše, temveč tiste, ki potrebujejo glas, da se za njih zavzema. Lahko tudi za enakopravnost žensk, ne pa ekskluzivno za to. Zavzema se, da postane glas nekoga v družbi, da bi ga nagovarjal in hkrati zastopal. Sicer pa se mi zdi to ločevanje do neke mere tudi posledica zgodovinskih dejstev, po drugi strani pa je diferenciranje tržna niša. So pa tudi ženske, v smislu tržne niše tiste, ki se čutijo bolj nagovorjene in se bolj identificirajo, prepoznajo.
Katera področja na Večeru pokrivate?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Izhajam iz koroške regije, kjer sem tudi začela delati v novinarstvu, najprej na Radiu Slovenija, potem pa sem šla na Večer, kjer sem urednica regij kot vsebin, ki so za medij severovzhoda pomembne z vidika več plati. Gospodarstvo je bilo eno od mojih področij zanimanja, zlasti zaradi številnih stečajev, ki so se odvijali v tem prehodnem obdobju, tudi na koroškem področju. Sicer pa me od nekdaj zanimajo druge zgodbe, zanima me vsakdanje življenje ljudi in to, koliko je na nekem področja povsem vsakdanjih interesov, kjer so v ozadju tudi veliko večje politike, tako nacionalne kot lokalne, ki usmerjajo življenja bolj, kot si v resnici predstavljamo in se s tem ukvarjamo.
Ste tudi soavtorica knjige Pribežniki, kdo ste?, vas zanimajo ljudje, ki so postavljeni na obrobje?
Mag. Petra Lesjak Tušek: S kolegico Mojco Pajnik in Marto Gregorčič smo sodelovali z Mirovnim inštitutom. Z Mojco sva sodelovali tudi na FDV-ju, na podiplomskem študiju, in skupaj delali magisterij, pozneje pa raziskavo v prvi fazi prihoda prebežnikov v Slovenijo, ko so bili nameščeni v Centre za tujce, azile in domove v Ljubljani ter Postojni in ti prihodi še niso bili tako številčni. Z njimi smo delale ankete, pogovore, poglobljene intervjuje. Spremljale smo njihove usode, se pogovarjale o njihovem ozadju, o družini, njihovih ciljih, razlogih in motivih, ker se je že takrat poskušalo prikazati, da so to ekonomski migranti, ki nam pridejo odžirati vsakdanji kruh, namesto da bi se začele prepoznavati specifike posameznika in razloge za njihov odhod.
Ste se tega lotili tudi zato, da se lažje vživimo v njihovo situacijo?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Empatija se mi zdi ena ključnih lastnosti novinarjev, torej da se znajo vživljati v položaj drugih in jih tudi razumeti. Ne gre za to, da bi bil sentimentalen ali pretirano sočuten, gre za osnovno razumevanje situacije.
So človeške usode ali zgodbe tiste, ki so tudi najbolj neposredne?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Vsak si lahko vsaj teoretično predstavlja, kako bi bilo, če bi se sam znašel v položaju, ko bi moral s svojo družino drugam ali se ločiti od nje. Recimo, če imaš otroke, si takoj znaš predstavljati situacijo, ko bi se moral ločiti od svojih otrok, skrbeti za družino iz neke druge države in jo oskrbovati zato, ker nimaš drugih možnosti, zlasti v teh politično nestabilnih, da ne rečem v vojnih območjih. Pomembne se mi zdijo individualne zgodbe, ki se potem prenašajo na sistem, da iz tega izhajam in s tem opozorim na neke druge širše sistemske težave. Tu se lahko najdemo vsi, tudi bralci javnosti, obenem novinarstvo odigra to vlogo, da vpliva na nekatere odločevalske politike ali vsaj opozarja.
Kako vse te zgodbe vplivajo na vas?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Rekla bi, da globalne zgodbe, ki so prihajale k nam, in lokalne, ki se vsakodnevno odvijajo, človeka zaznamujejo ali se ga dotaknejo. Če ne drugega, si vsaj ne ravno prisiljen, ampak te navedejo k temu, da vsakodnevno razmišljaš tudi o lastnem položaju in se moraš znati umeščati v prostor in čas na način, da znaš tudi ceniti to, kar imaš. Če te vsaj v tem premakne, je veliko, da to lahko tako vrednotiš. Zato se mi zdi, da se v kontekstu socialno šibkejših in politično zatiranih v resnici ni potrebno toliko pritoževati. Je pa res, da je situacija tudi pri nas za številne slabša, kot je bila v preteklosti, glede na to, da je razmah prekariata tudi v novinarstvu. Mladi namreč dolgo nimajo perspektive, so podplačani in v tem smislu je treba tudi to situacijo razumeti. Je pa dejstvo, da moraš svoj položaj nenehno tehtati. Zdi pa se mi pomembno, da znaš razmišljati, tudi čustveno, pretresati stvari, da to združiš.
So čustva v novinarstvu zaželena?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Moraš imeti čustva do sočloveka, ne pretiranih, so pa nujna, da se zavzemaš in angažiraš. Gre za to, da presojaš stvari, za katere v principu veš, da ne rečem ravno, da so pravične ali resnične, ampak nekaj, za kar veš, da je prav, in imaš etično moralni kompas, ki mu moraš slediti. Že prav, da predstaviš dejstva, tudi večplastno, večstransko, to si dolžan, ampak povsem vmesno in pomembno je, da zavzameš neko držo, imaš svoje stališče.
Kako vidite Koroško, ki jo doživljamo, kot da je na koncu sveta?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Zagotovo je obrobna regija, ki je prometno in infrastrukturno izjemno odrezana, kar pravzaprav otežuje migracije. Drugače pa je to zelo kreativna, ustvarjalna regija, kar je včasih pomembno tudi za obrobja, saj se tudi obrobja lahko včasih napajajo iz te obrobnosti. Ima res precej kreativnih ljudi, je povsem dovolj romantična in ima svoje prednosti. Zlasti izpostavljamo naravo, ki se včasih zdi samoumevna, pa je daleč od tega, da bi bila. Drugače pa je to regija, ki se je v zadnjem obdobju gospodarsko tudi okrepila in ima močna izvozno usmerjenja podjetja. Pogoji za življenje tam so povsem v redu. Mladi ostajajo, če imajo za to možnost, a tudi odhajajo, glede na to, da nimajo perspektive za zaposlitev, kar se dogaja po vsej Sloveniji. Se pa mladi radi vračajo, pri njih opazim, da sta navezanost in identiteta kar močni. Na svojo pokrajino so navezani v tem smislu, da vse bolj prepoznavajo njene prednosti. V vsakem primeru sem bila toliko navezana na dom, da se nisem selila, ne glede na vožnjo. Zdi pa se mi, da bi infrastrukturna plat lahko še povečala možnosti, da bi tam živel in hodil delat drugam. Zelo pomembna se mi zdi raznolikost med pokrajinami. Koroška je relativno še neodkrita pokrajina tudi v turističnem pogledu, absolutno ima še potenciala za razvoj. Večkrat moramo videti to, kar je pozitivno v posameznih območjih, moramo se truditi obračati, da cenimo, kar je, pomembno pa je tudi opozarjati na to, česar ni.
Velja za Korošce, glede na pogoje življenja, nekakšen vitalizem, ki je pomemben tudi za novinarje?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Na Koroškem je vitalizem, ki se mi zdi zelo pomemben, pri ljudeh zelo prisoten. Tudi v novinarstvu je pomembno, da smo vitalno angažirani, vsak v okviru svoje skupnosti. Vedno se da, samo odločiti se moraš, imeti pred sabo cilj, ki te motivira, in ves čas delati, drugače se ne izide. Zdi se mi pomembno, da se odločaš za stvari, za katere se vmes tudi vprašaš, ali jim boš v resnici kos, ki terjajo tudi malo poguma in te vmes napeljejo, da se sprašuješ, da nekaj vlagaš. Čeprav malo rutine tudi mora biti. Je pa lepo, če vsak v tem, kar počne, najde strast. Grozno je, če moraš početi nekaj, česar ne delaš rad.
Se je treba ves čas nadgrajevati?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Najhuje je, če si enkrat zadovoljen s tem, kar si dosegel, saj se stalno odpirajo nova področja. Sam veš, če kritično presojaš, ne le sveta okoli sebe, ampak tudi sebe, kje te zmanjka, kaj bi bilo dobro, da v življenju še narediš. Vedno sem bila privrženka tega, da je uspeh posledica vloženega dela ali da vsaj rečeš: “To je bilo korektno opravljeno, ker sem v to nekaj vložil.” Kdor vlaga, slej ko prej tudi žanje.
Vidite v svojem poklicu ovire?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Novinarstvo se mi zdi eden od najbolj svobodnih poklicev. V redu je, da si svobodomiseln in da svobodno deluješ. V tem smislu res ne vidim ovir, če imaš toliko kompetenc, da si upaš, ker se mi pogum zdi res pomemben za novinarja. Je pa seveda pomembno, da imaš stvari oprte na dejstvih. Zdi se mi zelo pomembno, da pritiske, ki se stopnjujejo z vidika političnih struktur, ki so bili od nekdaj in oglaševalskih, se pravi ekonomskih, zajezimo. Komercialni pritiski na novinarske vsebine se večajo in prihaja do hibridizacije vsebin. Moraš znati postaviti mejo, ker drugače ni standardov. Je pa pritisk na uprave, na lastnike toliko večji, glede na to, da so občinstva absolutno manjša, kot so bila, saj naklade padajo.
Je prav, da se vsak novinar drži svojega pristopa do vsebine?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Upam, da ga večina ima. Marsikdo ne izbira medija, izbira avtorje, seveda tudi medij kot takšen, ker mu mora zaupati ali mora pokrivati področje njegovega zanimanja, hkrati pa so ljudje, ki berejo avtorje prav zaradi raznolikosti sloga, ki so ga oblikovali. Zdi se mi zelo pomembno, da lahko novinarja prepoznaš po načinu pisanja. Danes je preveč veščih bralcev, ki zahtevajo malo več, kar je v redu. Moraš delati za najzahtevnejše občinstvo na najbolj preprost način, da jo hkrati nagovoriš in imaš znotraj tega svoj slog. Tudi sicer se mi zdi, da so vsebine po različnih medijih prevečkrat homogenizirane, s čimer sami sebi spodkopavajo temelje.
Novinarji držimo skupaj?
Mag. Petra Lesjak Tušek: So področja in kdaj kakšne točke, ko se interesi združijo, na splošno pa se mi zdi, da premalo držimo skupaj. Deloma tudi zato, ker je poklic individualiziran, ker so redakcije med sabo ves čas v tekmovalnem odnosu, veliko je ideološkega prostora v Sloveniji, delitev na leve in desne, ves čas ukvarjanje s preteklostjo. A vendar so priložnosti, kot je bil novinarski festival Naprej, ko običajno povabimo tuje goste in predstavljamo domače prakse, kjer ogromno gostov deli svoje izkušnje, se predstavljajo nove platforme in novi načini dela. Pomembno je, da imamo novinarji, ne glede na to, da se ti včasih zdi nepomembno ali nepotrebno, svoje društvo. Tako imaš zastopnika glede vprašanj, ki se nanašajo tudi na zakonodajne sistemske možnosti, kjer je društvo odigralo zelo pomembno vlogo. Na primer pri dostopu do informacij javnega značaja, kjer so bili poskusi zaračunavanja informacij, odvetniških storitev in stroškov. Glede tega je društvo doseglo spremembe, novele, da ščitijo poklic, ker to pomeni pogoje dela, finančne omejitve dostopnosti, kar pomeni dostopnost javnosti novinarjev. Pomembno je, da se ohranja etično novinarstvo. Zelo pomembno se mi zdi, da se prinesejo nova znanja, da se ohranjajo neke veščine in dopolnjujejo ter da to tudi društvo ponudi, ker uredništva premalo vlagajo v izobraževanje, skoraj nič. Pomembno je zastopanje skupnih interesov, ki so za poklic in javnost kot takšne potrebne, včasih tudi za zaslombo posameznika, ki je res pred kakšnimi konkretnimi težavami v uredništvu in se potem pozna, če ima kakšno zaslombo za sabo.
Kaj vse vam pomeni novinarstvo?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Novinarstvo se mi zdi eden najlepših poklicev, kar jih je, ponuja večdimenzionalnost, kjer lahko vstopaš do osebnih zgodb in širših sistemskih problemov. Večkrat poudarjamo, da je način življenja, delovanja, navsezadnje razmišljena, sili te naprej, ker ne moreš obstati na mestu, ne dopušča, da zaspiš. Sili te naprej, da kot posameznik poskušaš vse delati na drug način ali utrjevati tisto, kar je dobro, razmišljati, kaj bi bilo dobro, prenesti nekaj na druge, drugi nate. Je pa tudi težko, zlasti v lokalnem okolju, kjer so pritiski nekoliko večji. Če pride do problematičnih zgodb, z vidika lokalnih odnosov to zahteva dodatno preverjanje, da stojiš za tem. Moraš se zavedati, da imajo neke stvari lahko usodne posledice za posameznikovo življenje, in je smiselno, da nisi prvi, temveč točen in preveriš, ali pride do mejnih zadev, ki gredo po tankem ledu z vidika zakonitosti. Ne da imaš zgodbo, ampak da ta zgodba stoji.
Je vsaka najmanjša zgodba enakovredna tisti 'veliki'?
Petra Lesjak Tušek: Meni se to že od nekdaj zdi, glede na to, da tudi sama prihajam z obrobja lokalnega okolja. Nobena zgodba ni nepomembna. Velike zgodbe v resnici sploh ne krojijo življenja. Malih zgodb sploh ni za podcenjevati.
Gre za življenje, ki naj bi ga novinarji podpirali?
Mag. Petra Lesjak Tušek: Vsekakor, predvsem pa je pomembno, da življenje do neke mere popisuješ in hkrati vrednotiš. To je kar ključni del, ki ga opravljaš. Ves čas so izzivi v pristopih, v razmišljanjih, v vsebini, ki jo boš odkrival znova in znova. Danes je veliko bolj pomembna vsebina, zgodba in ta manjša okolja so postala veliko bolj zanimiva, kot so bila kadarkoli, lahko rečemo, da so nišne zgodbe. Slej kot prej prideš do tega, kaj vse nas zadeva, do odnosov med ljudmi, kakšen človek si, kakšni ljudje so drugi, kaj zagovarjaš, kaj predstavljaš. Navsezadnje to tudi šteje v posameznikovem življenju in družbi.
Foto: Goran Antley
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?