Prava ljubezen, zdrava spolnost

Tiste vrste poljub, ki te prijetno pogreje od znotraj, kot toplo sonce, ki prinaša optimizem po dolgi zimi? V praksi je žal magični intimni svet dveh prepogosto samo želja, ideja. Praksa med rjuhami pa je ura, ki tiktaka. Utrujeni smo, torej je treba pohiteti. Zato ljudje pogosto ostajamo lačni ljubezni, lačni zdrave spolnosti, bližine.

Se spomnite vladarja, ki se ga je prijel vzdevek 'Sončni kralj'? Da, Ludvik. Nadejal se je dobrot in mnogo mu je pomenil ugled, videz. Svojo moško moč je kazal tudi s številnimi ljubezenskimi aferami in očitno ljubeznijo do intime. Ludvik je tudi moški, ki je prišel k meni na terapijo. Prosil je, da razkrinkam njegovo podzavest, ker sta z ženo postala kot pes in mačka. Potarnal je, da je on kot 'mlad žrebec', žena pa diši po puščavnici, ki je intima ne gane več. Zavedal se je že, da je problem pravzaprav v njem, saj je seciral vsako ženino besedo, seciral vsako dejanje in vsak dan mu je bila bolj tuja. Zato se je začel ozirati drugam, da bi našel, kar išče. Prav ta Ludvik me je spomnil na zgodbe in zgodovine velikih mož, ki so živeli, ljubili, sovražili, celo ubijali v imenu ljubezni ... za ljubezen. Iskali so, a morda nikoli zares našli, ker je vse, kar iščemo v drugih, znotraj nas samih. In vendar nas zgodovina zaznamuje, saj nas večina še vedno išče."

Podzavestno še vedno iščemo dušo dvojčico

Priznajmo si, da iščemo dušo dvojčico, nekoga, ki nas bo osmislil, dopolnil. Ni pomembno, kako realističen je človek – ko govorimo o sanjski ljubezni ali fantastični spolnosti z nekom – vsem nam domišljija rada poleti. Nekje globoko v sebi verjamemo, da bi s pravo osebo lahko doživeli vrhunec ljubezenskega razmerja.

To se dogaja, ker kolektivna zavest občuti posledice vsega, kar smo že živeli. Tam daleč zadaj so zametki tega, kako on še danes doživlja spolnost in kaj si želi ona.

Veliko delam s pari, ki ne zmorejo več najti skupnega jezika, zato trpi tudi intimno življenje. Zanimivo je, da mi večina čisto običajnih ljudi priznava, da je njihovo ljubezensko življenje mrtvo, omrtvelo. Večina v spolnih odnosih niti ne uživa, ampak postanejo nujno zlo vsaj za enega od partnerjev. Ljudje se navadijo rutine ... da je tako, kot pač je. Odnos postane funkcionalne narave, zmanjkata pa prostor in čas za iskrene pogovore o željah drug drugega, za duhovno prepletanje, medsebojno rast.

Kdo je močnejši?

Spolnost oziroma močna spolna sla je pogosto tudi podzavesten izraz moči, ki še vedno prebiva v slehernem človeku. Samo spomnimo se zgodovinskih spolnih polaščanj, ko si je moški zaradi lastne potrebe podredil žensko, ki jo je želel imeti. Ta pogosto tudi na filmskih platnih ne more kljubovati njegovi moči, ki jo spodbudi njegovo poželenje ... navidezno ženska tako ostaja šibka, nemočna. Tudi njene potrebe pogosto skozi prikaz moške spolne moči ostajajo neizražene, neuresničene. Zdi se, da se ženska vda, čeprav ji morda takšen pristop – ironično – hkrati celo ugaja. Igre moči, ki jih v partnerstvih in seksualnih razmerjih igramo, človeka še vedno prežemajo na podzavestnih ravneh.

Na drugi strani sodobna emancipirana ženska – prebujajoča se, osvobojena zgodovinskih spon – išče svoje mesto in možnost, da se izrazi celostno, tudi kot spolno bitje. Dan današnji ženska že lahko govori o svojih potrebah, še več, lahko jih zahteva. Brez sramu flirta in preizkuša, koliko njen seksapil šibi izbrano žrtev. Če ji moški ne sledi, ne ugodi, ga lahko celo 'zamenja'. Po mojem mnenju sodoben čas – neke vrste ironija ženske emancipacije – hkrati tudi igra narave. Karma. Vzrok in posledica. Vse se vrača, saj narava stremi k izravnavi. Morda je moški zdaj v položaju ženske nekdaj. Občasno si mora tudi močnejši spol priznati svojo nemoč, ko ga omreži tista 'usodna'. In vendar je takšno dojemanje spolnosti – kot sredstva polaščanja in zadovoljevanja lastnih potreb – lahko nevarna igra, v kateri poškodujemo in ranimo sebe ... najprej sebe. Nevarna, ker nihče ni zares srečen, nihče zares potešen. Človek namreč skozi lastne igre zapeljevanja in prazne izkušnje zvodenele ljubezni nekega dne spozna, da je edina izpopolnjujoča ljubezen – duhovna ljubezen, ki lahko partnerja vodi v pristen in globok spolni odnos.

Partnerska terapija ne bi smela biti tabu

Čedalje več ljudi se zaveda, da je odnos kot krhka rastlinica, ki potrebuje pozornost in negovanje. Je posoda, kamor oba vlivata del svoje energije, zavedanja in želje po nenehnem spoznavanju drug drugega.

Na drugi strani so številni, ki jih je o partnerskih krizah sram govoriti, zato se zatečejo v vlogo 'žrtve', kjer je vsega kriv partner, ker je čuden, zaprt, nepripravljen spremeniti se. Večina slovenskih duš pa se – zanimivo – privadi na to, da življenje ni ne vem kako lepo, še manj idealno. Ljubezen mine, meni večina vprašanih na terapiji. Da bi vlagali trud v odnos neprenehoma, se jim zdi smešna šala, zato predvsem zahtevajo od partnerja, da se spremeni po njihovih željah ali pa nemo čepijo v kotu in čakajo boljše čase.

Modri se, če ozavestijo učne lekcije v medsebojnih odnosih, odločijo delati, se odpirati v odnosu. Če ne znamo spremembe znotraj sebe ustvariti sami in jo pozneje vnesti tudi v odnos, to včasih pač pomeni, da je treba poiskati pomoč. Zato še nismo šibki, ampak dovolj zreli, da najdemo zunaj sebe napotke, tehnike in načine, da preobrazimo sebe in partnerski odnos nadgradimo.

Prava ljubezen, zdrava spolnost

Spolna energija je osnova – ustvarja in poganja življenje. Je kreativna sila vesolja, ki človeku da moč za vse težke čase, ki vedno pridejo pri sleherniku. Da nam pogum in zadovoljstvo. Tudi občutek ljubljenosti. Če ji nasprotujemo, v nas ustvari agresijo, odpor. Če jo zlorabljamo skozi odvisnost, nas pogubi. Lahko postanemo njeni sužnji.

Zdrava spolnost, ko se zavedamo sebe, energije in ljubezni, ki jo skoznjo želimo izraziti, nas odpira duhovnemu, saj na določeni stopnji razvoja sproži predvsem potrebo, da v partnerju vidimo nekaj več – v njem zagledamo možnost samorealizacije, saj je on naša odslikava. Naš drugi pol, brez katerega te ekstaze ni. Ni dvojine, ki ima, če jo tvorimo, posebno moč. Moč, s katero odpiramo srce.

Velja, da bolj se lahko vživimo v partnerja, ga razumemo, mu gledamo globoko v oči in čutimo medsebojno energijo, ki jo ustvarimo skozi intimo, bolj zadovoljujoč je spolni odnos. Ne glede na to, ali smo ženska ali moški, v prvobiten jedru, v celicah svojega ustroja, vsi hrepenimo po združitvi, ki ni egoistične narave. V takšnem odnosu se nikamor ne hiti, ampak dva v medsebojnem spoštovanju vsrkavata vsak detajl te čudovite sile, ki kroži med njima, da bi se skupaj lahko dvignila.

Podarimo si torej čas, glejmo si globoko v oči, kajti podarjati in dajati – to je najlepše. Uživajte, ko drug drugega razpirate in razbirate.

Za revijo Lisa napisala Mojca Debelak, foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?