Starši zlahka preveč sočustvujemo z otroki in nanje projiciramo lastne občutke. Preverite, kaj je dobro narediti, ko se znajdete v takšni situaciji.
»Oh, tako žal mi je, ker Sara ne more iti ven s prijateljicami – gotovo jo zelo skrbi, da bodo naslednjič pozabile nanjo. Morda ji pa lahko samo tokrat dovolim, da gre ven, čeprav še ni naredila domače naloge.«
Namesto da bi nas skrbelo, kaj skrbi našega otroka, mu raje zaupajmo, da bo znal sam opraviti z razočaranjem, bolečino in prizadetostjo.
Zavedati se moramo, kaj je naša bolečina in kaj ni. Če bomo otroku s sočutjem dovolili, da sam izkusi težavna čustva, ne pa s pretiranim sočutjem, mu bomo s tem pomagali, da se bo sam učil iz svojih izkušenj in se znal spopadati z realnostjo.
Preberite še:
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"