. . ne vrne se nobena.
Vsak moški je izgubil vsaj
eno. Bila je prelepa, inteligentna, duhovita . . idealna. A je odšla in ne vrne se več. Ali pač? Kaj bi se zgodilo, če bi jo poiskal in jo povabil na zmenek?
Ime ji je bilo Martina in v trenutku, ko sem jo prvič zagledal, mi je zastalo srce. O tem včasih že na meji slabega okusa poje 99, 99 odstotka vseh popevk in človek se sčasoma že kar naveliča vedno iste tematike – toda ko spoznaš tisto pravo dekle, se ti naenkrat vsi takšni glasbeni komadi zazdijo smiselni.
V obraz ni bila nič posebnega, imela je celo rahlo zalitega. Toda privlačile so me njene oči, saj so bile tako svetlo modre kot samo sinje morje, poleg tega pa njen pogled ni bil niti za trenutek pri miru. Ko se je nasmehnila ali nasmejala, sta se pokazali dve vrsti tako belih zob, kakor jih nimajo niti manekenke, ki delajo reklamo za zobne paste. Smejala pa se je Martina zelo rada in redke so bile priložnosti, ko sem jo zalotil jezno ali slabe volje. Imela je tudi dolge svetle lase, pravi stereotip blondinke iz raznih šal. A za temi svetlimi lasmi so se skrivali prvovrstni možgančki, kajti Martina je bila de facto najpametnejše dekle v razredu. Spoznal sem jo namreč na prvi dan prvega letnika srednje šole in kot vse ljubezni iz šolskih klopi se mi je tudi moja trdno zasidrala v srce.
Med šolo sva se velikokrat srečala in tudi izmenjala par besed. Od matematičnih enačb in slovničnih narekov sva počasi prešla tudi na bolj osebne zadeve, recimo prosti čas. Tako sva odkrila, da gojiva posebno ljubezen do Disneyjevih risank. Oba sva večkrat gledala Lepotico in zver, prav tako naju je oba vznemirila vest, da v Disneyjevih brlogih že ustvarjajo novo umetnijo, Aladina.
Risanka je prišla v kinematografe, in ko se je vrtela že vsaj dva tedna, je prišla Martina k moji mizi na enega od najinih pogovorov, ki jih sicer ni bilo veliko, a so bili definitivno najboljši, kar sem jih imel v srednji šoli. Nekje sredi pogovora sem jo vprašal, ali si je že ogledala film, nakar se je zgodilo najhujše.
Odgovorila mi je: “Ne, zelo rada bi ga šla gledat, a še vedno čakam nekoga, da me bo povabil, ” nakar me je brez odlašanja pogledala naravnost v oči in zategnila poteze na obrazu v napol pričakujočo, napol obljubljajočo grimaso. Kaj je hotela povedati in kakšen bi bil njen odgovor, je bilo jasno meni, njej in komurkoli drugemu, ki je stal v bližini. Viselo je v zraku, bilo je tako močno navzoče, da je bilo skorajda otipljivo. Po moje mi tudi celotnega vprašanje ne bi bilo treba izustiti. Navaden “A bi . . ” bi popolnoma zadostoval, saj v zvezi, kakršna se je začela plesti med nama, besede niso bile ravno pomembne. A ob njenem priznanju in (ne)prikritem namigovanju me je zadelo božje: usta sem imel suha, v želodcu me je črvičilo in kri mi je butnila v glavo, da sem bil takšen kot orjaški paradižnik.
Z odprtimi usti in verjetno tudi izbuljenimi očmi sem se trudil izustiti nekaj, karkoli, pa mi ni uspelo. Niti tistih ubogih treh črk, ki bi pomenile prelomnico med nedolžnimi pogovori in nečim bolj resnim, mi ni uspelo izbebljati. Samo sedel sem tam in vztrajal v odrevenelosti, dokler tudi Martini ni postalo jasno, da z menoj ne bo nič. V razred je vstopil profesor in oditi je morala na svoje mesto.
Naslednja štiri leta sva z Martino ostala kolega. Zadeve nisva omenila nikoli več in tudi nikoli se ni ponudila priložnost za kaj podobnega. Po končani srednji šoli smo se raztepli po fakultetah in takrat sem za Martino izgubil vsako sled. A še vedno se jezim nase in na tisti dan, ko sem tako nečastno “zamrznil”. Vsaj enkrat na mesec se vprašam, kaj bi bilo, če bi se takrat drznil in izustil tisti dve besedici. Počasi mi je postalo dosti tega. Odločil sem se, da jo poiščem in enkrat za vselej izvem.
Odločitev je bila težka, izvedba malo manj. Vedel sem njeno ime, priimek in celo približno, kje je takrat živela. Vedel sem, da se je hotela vpisati na fakulteto za arhitekturo, da pa je niso sprejeli in je nato poskusila na fakulteti za gradbeništvo. Imel pa sem tudi približno enake podatke o njeni najboljši prijateljici iz našega razreda, prav tako pa tudi o fantu, s katerim se je vozila skupaj na avtobusu v šolo in nazaj. Če je že sam ne bi mogel izslediti, potem bosta vsaj onadva imela vsaj nekaj informacij za nadaljnje iskanje. A še preden sem se spravil k brskanju, sem se usedel in premislil, kaj bom storil, ko jo bom našel. Naj jo pokličem? Kaj pa naj rečem?
“Halo, Martina? Tukaj Gregor, tisti iz srednje šole. Se spomniš, kateri? Krasno, pa se spomniš tudi takrat, ko sem te vprašal, ali si že šla gledat Aladina, ti pa si mi odgovorila, da še čakaš na pravo povabilo? No, če si ga še nisi ogledala, bi te, no, jaz peljal. ”
Obupno!
“Halo, Martina? Tukaj Ljubljanski kinematografi. Zvedeli smo, da ste velika ljubiteljica Disneyjevih risank, pa smo se odločili, da vam podarimo DVD Aladina. Prinesel ga bo naš kurir Gregor. ”
Grozno!
“Halo, Martina? Tukaj Gregor, tvoj sošolec iz srednje šole. Poklical sem te, da malo preverim, kako si, in da te vprašam, ali že imaš službo . . ”
Katastrofalno!
Martina je pametna punca in po prvih treh stavkih bo ugotovila, da je ne kličem, ker imam preveč časa ali ker bi me resno zanimala njena služba. Hitro bi me vprašala, kaj v resnici hočem. Pa bi bil zopet na začetku.
Hja, telefonski klic torej odpade. Elektronska pošta, klasično pismo? Pri tem ni tistih nerodnih trenutkov tišine, neizgovorjenih misli in ne tvegaš nepremišljenih izjav. Pa si resnično želim dobiti odgovor na eno največjih vprašanj svojega življenja kar po pošti, izpovedano s suhimi črkami na brezdušnem papirju?
Lahko bi ji naročil, naj me pokliče! Mh, jaz se je ne upam klicati, naj pa ona mene? Nikakor! Poleg tega bi vsak dan, ko bi pričakoval pismo, bil le ena sama natezalnica dolgih minut in še daljših sekund. Kaj če bi se pismo založilo? Na veke bi čakal na odgovor, zraven pa si izmišljal tisoč razlogov, zakaj ni odpisala. Ne, povedano mora biti z besedami, po telefonu ali raje kar iz oči v oči. Naj poizvem, kje je doma, potem pa se lepega popoldneva pokažem na vratih in zahtevam odgovor? Hm, to bi šlo, pod pogojem, da bom zbral dovolj “cohones”. Kaj pa, če se bo na vratih pojavil njen mož/tip/ljubimec, ki so ga pravkar pogojno izpustili?
Bi mi uspelo zdržati sprint na tristo metrov ali bi kar tam na vratih izpustil dušico? Poleg tega, kdo ve, kako milosten bi ji bil zob časa. Jaz jo imam v spominu kot prekrasno mladenko z belimi zobmi, živahnimi očki in dolgimi svetlimi lasmi. Današnje stanje je lahko precej spremenjeno in kdo mi zagotavlja, da ne bom ob pogledu nanjo znova izbuljil oči, opletal s čeljustjo po pragu in zaman mozgal, da bi našel kakršnokoli inteligentno besedo. Ah, pomisleki, pomisleki!
Svoje težave sem zaupal prijatelju. “Ne oklevaj, stopi v akcijo! ” mi je svetoval. Pa sem se spomnil, da se je on pred letom dni brez oklevanja s sankami pognal po neznanem terenu, nakar so do vznožja hriba prišle najprej sanke, nato on, pri čemer je vsaj tristo koščkov kože z lica raztrosil po vsej smučini. Morda brezglavo zaletavanje ni najbolje. Poklepetal sem še z drugimi prijatelji in pri tem odkril, da sploh nisem edini. Skoraj vsak je v neki točki svojega življenja zapravil priložnost pri kakem dekletu, kar ga je preganjalo vse življenje.
A zanimivo, njihove trenutne zveze kar nič ne trpijo zaradi tega. “Vsi smo bili nekoč v podobnem položaju, ” mi je zaupal Darko, moj najboljši prijatelj. “Zamudili smo lepa dekleta, krasne poslovne priložnosti, rokometno tekmo med Slovenijo in Hrvaško in še kaj. Če boš vse življenje gledal nazaj, ne boš nikoli videl, kaj ti prihaja nasproti. Tako boš zamudil kvečjemu še več priložnosti. Dekle izgubljeno, ne vrne se nobeno. Največ, kar lahko narediš, je, da se iz tega nekaj naučiš. ”
Zelo dobra teorija, toda v praksi težko izvedljiva. Morda pa je res že čas, da se neham ozirati za dekleti, ki so zaznamovala mojo preteklost, in se raje ozrem za kako, ki bi bila primerna za mojo prihodnost.
Gregor Leskovšek
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?