Se pritožujete, da vam partner ne stoji ob strani oziroma vas ves čas spravlja ob pamet? Se vam zdi, da se ne poznata več? Sanjarite o tem, da bi vas partner zapustil (ali celo umrl)? Se sprašujete, ali bi bil kdo drug boljša izbira za vas?
Se vam zdi, da ste ujeti v razmerju, ki ne pelje nikamor?
Naj ostanem ali naj grem?
Ta neodločenost je odraz ravnodušnosti do razmerja. Znak, da v razmerju eden (morda celo oba) doživlja kroničen občutek nepovezanosti in nezadovoljstva. Ni pa še dovolj hudo, da bi kar spakirali in odšli.
V dolgoročnih razmerjih je ravnodušnost pogosta.
Po drugi strani pa se tekom let s partnerjem lahko odtujita.
- Dolžina in pestrost razmerja sta dejavnika, zaradi katerih je tveganje višje, razhod pa toliko bolj zapleten.
Razmerje lahko zlahka zanemarimo, medtem ko prezaposleni partner domneva, da je trdno oziroma vse jemlje za samoumevno.
Kot vsak živ organizem pa tudi dolgoročno razmerje ne bo uspevalo, če ga ne bomo vzdrževali s stvarmi, kot so:
- odprto komuniciranje,
- premišljeno lotevanje težkih tem,
- spopadanje z občutki, ki se pojavljajo v nas,
- nudenje topline in podpore,
- kvalitetno preživljanje prostega časa.
Kako se prikrade ravnodušnost?
Ravnodušnost se pogosto prikrade v razmerje, kadar se izogibamo pogovoru o težkih temah, pri čemer se nabirajo občutki zamere in nesporazumov. S tem se vzpostavi tudi distanca.
Razmerje se je morda začelo z občutkom »super si, oba sva odlično«. Kaj kmalu pa se lahko spremeni v »kdo si in zakaj ostajam s teboj?«.
Čeprav razmerja ne nameravate prekiniti, ga lahko ravnodušnost pokvari. Če ste v razmerju ravnodušni, bo popustila tudi vaša predanost. Ne boste se več trudili, da bi izboljšali komunikacijo, predelovali težke teme ali skupaj preživljali čas. Zato se občutek nepovezanosti in nezadovoljstva okrepi. Oba se ohladita in obstaneta v začaranem krogu razmerja, ki stagnira.
Ravnodušnost povzroča stres in lahko zaradi nenehnih konfliktov, osamitve in razočarjanja vpliva tudi na vaše zdravje.
Mar v mojem razmerju prevladuje ravnodušnost?
Ravnodušnost deluje v obe smeri. Če se eden izmed partnerjev počuti odmaknjeno in nezadovoljno, se drugi po vsej verjetnosti tudi.
Ni pomembno, pri kom se je začelo, ker sta dinamiko v razmerju ustvarila skupaj.
Da bi lastno ravnodušnost prepoznali, se morate zelo dobro zavedati samega sebe, portebujete pa tudi odkritost, malce poguma in dobro mero odgovornosti.
Najprej si morate pogumno priznati, da vas razmerje ne izpolnjuje tako, kot bi si morda želeli. Potem pa morate prepoznati, da tudi sami v zvezi s tem niste naredili prav ničesar. Tako deluje ravnodušnost.
Kako se spopasti z ravnodušnostjo?
Če imate nevtralnega položaja dovolj, sprejmite odločitev:
- ali boste razmerje končali ali pa ga boste obnovili.
Odhod je smiselen, kadar je razmerje neznosno oziroma nevarno. Če v njem vztrajate kljub lastnemu nezadovoljstvu, pa to predstavlja neprecenljivo priložnost za osebnostno rast.
Če se s partnerjem lahko zavežeta, da boste skupaj poskušala izboljšati svojo povezanost in zadovoljstvo, vam ne more spodleteti.
Tudi če se razmerje ne obnese, boste vedeli, da niste vrgli puške v koruzo, zato se v prihodnosti ne boste spopadali z dvomi in obžalovanjem.
Če se boste tega lotili sami, pa boste pridobili nova spoznanja in sposobnosti, ki jih boste obdržali. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Ker se boste izboljšali, boste lahko ustvarili boljše razmerje – če boste ostali v razmerju, bo to s sedanjim, v nasprotnem primeru pa z bodočim partnerjem.
Vir: PshichologyToday
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
