Socializacijski trikotnik: šolarji, učitelji, starši

30. 11. 2014 | Vir: liza.aktivni.si
Deli
Socializacijski trikotnik: šolarji, učitelji, starši (foto: shutterstock)
shutterstock

Trikotnik v smislu šolar, učitelji kot strokovni delavci, ki vodijo izobraževanje v šoli, ter starši je zelo pomemben dejavnik pri oblikovanju celovitega človeka, ki odraste iz šolarčka.

Interakcija med njimi je vitalnega pomena za kakovosten prenos informacij med vsemi tremi deležniki, namen pa bi moral biti čim bolj ustrezno spremljati, spodbujati in razvijati otrokove sposobnosti na vseh področjih.

Bila sem eden od sodelujočih strokovnjakov na okrogli mizi Vklopi možgane – Učenje je enostavno. Bilo je izdanih mnogo povabil za medije, pa ni bilo množičnega odziva, ki sem ga pričakovala. Očitno zelo pomembnega segmenta oblikovanja otroka v odraslo osebo nikogar ne zanima. Žal se novice najhitreje širijo prav skozi medijski prostor in tisti, ki ga obvladuje, lahko manipulira, prikriva ali zlorablja to moč.

Bom pa jaz danes tista, ki vam bom prenesla nekaj pomembnih poudarkov, o katerih smo se pogovarjali, kajti premalo staršev osnovnošolcev se zaveda, da lahko s primernim in spoštljivim odnosom do učitelja tudi otrokom pokažejo, da spoštujejo učitelja kot avtoriteto, ki pripada njenemu mestu v šolskem sistemu.

V današnjih modernih časih so nekateri starši agresivni in popadljivi do učiteljev in njih krivijo za učne neuspehe otroka, se pa nikoli sami ne povprašajo, kaj so na svojem bregu naredili ali česa pač niso, da otrok na neprimeren način izkazuje svojo potrebo po pozornosti v okviru razredne skupnosti. Spet drugi starši so takšni, da jih delo njihovega otroka v šoli popolnoma nič ne zanima, ga ne spremljajo in že zgodaj otroku naložijo odgovornost za lastno učenje. Večina staršev nas je nekje na sredini, kajne?

Naši otroci so naše največje bogastvo in zadnji dve dekadi se je vzgoja spreminjala v vse možne skrajnosti, četudi se v osnovi želi iztrgati iz avstro-ogrske miselnosti hlapčevstva, kjer je bilo treba gospodarja ubogati in biti priden, pa bo vse v redu. A dejansko se v šoli ni kaj veliko spremenilo.

Še vedno se v otroku išče pridnost (uh, kako ne maram te besede oziroma pomena, ki stoji za njo!), ne iščejo pa se lastnosti, kot so radovednost, raziskovalni duh, kreativnost in razmišljan­je, ki so sicer formalno zaželeni, a kaj, ko tovrstni avtentični otroci po navadi motijo zahtevani red in mir. Se seveda strinjam, da je treba šolska pravila in red spoštovati, da ni kravala in cirkusa v šoli (četudi dostikrat zna nastati), a vseeno naj bi učitelji znali spodbuditi otroka, ki kaže zgoraj naštete atribute, naj jih v okviru danih šolskih izzivov razvija, ter sodelovati s starši, ki naj razvijajo otrokove sposobnosti tudi v družinskem okolju.

Kot vedno je tudi v šoli prisotna Gaussova krivulja, tako da na obeh koncih zvončka obstajajo šolarji, ki so bodisi preveč počasni ali težje dojemajo in si zapomnijo učno snov, na drugi polariteti pa so učenci, ki hitro dojamejo in obvladajo predpisano snov, potem pa delajo kažin po razredu, ker se dolgočasijo.

Skratka, kje je srednja pot v opisanem trikotniku in kako naj se prenašajo informacije? Odgovore išče stroka že vsa leta. Sama bi tukaj dodala, mogoče tudi kot mama zdaj že srednješolke, da sem kot starš, ko je bila hči še v osnovni šoli, poskušala čim več informacij o šolskem delu dobiti predvsem od hčerke in občasno od učiteljev. Ko je prišlo do težav z njenim vedenjem (vsako šolsko leto vsaj enkrat) in so me učitelji o tem obvestili, sem odšla v šolo z vsem spoštovanjem, poslušala učiteljsko stran zgodbe, doma poslušala hči, zakaj se je na primer vedla, kot se je, ter oblikovala vmesno pot, ki je bila sprejemljiva tako za učitelje, za hči in mene kot starša.

Vsem sem dala njihov prav, obenem pa obe strani, torej učitelje in hči, prosila, da naj sodelujejo tako, kot se dogovorimo. Ker je bilo vse zaprošeno in izrečeno v konstruktivnem duhu in odločno postavljenimi mejami hčeri, kaj je dovoljeno in kaj ni, so se zadeve uredile in obe strani sta se počutili, da sta bili slišani in upoštevani. Zmagaj – zmagaj situacija je mnogo lažje dosegljiva, kot si mislimo.

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.

Novo na Metroplay: "Vse več mladih zboli za rakom" | Klara Čampa