Ni ji bil všeč njegov odnos do njenih prepričanj. Dvomila je o njegovi zvestobi. Neprestano se je prepirala z njegovo mamo. In on je vedno dal prav mami. Prepirala sta se zaradi najmanjših stvari – kdo je pustil prižgano luč na hodniku, zakaj zobna krema ni v lončku ob ščetkah, zakaj so nogavice ostale pri kavču.
Kar so bile sprva le občasne pritožbe, ki se za 12-letno razmerje že skorajda spodobijo, so se postopoma pričele razvijati v vidno nezadovoljstvo. Pojavljati so se začeli dvomi, ki jih je prav tako velikokrat povedala kar na glas.
Ko je priznala, da si ji zdi, da živi življenje, ki v bistvu ni njeno, se je morala soočiti z nepričakovanim vprašanjem: "Zakaj si pravzaprav v tem odnosu?" Zdelo se je kot vprašanje, ki je tako logično, a obenem tako redko slišano na glas.
Filmi so nas naučili, da je edini pravi romantični odnos kot dobro uglašena pravljica, kot snidenje dveh sorodnih duš, ko bo vsak trenutek s to osebo za nas potem sanjski in nepozaben. Medijske vsebine nas prepričujejo, da je edini pravi življenjski partner tista oseba, ki bo vnela naše strasti, si obenem z nami delila želje, cilje in ambicije, na koncu pa nas neprestano vodila v to, da tudi sami postajamo boljši. Pod vplivom te plastične slike o pravi ljubezni smo prepričani, da razumemo, kaj bi ljubezen morala biti. Pa je to res?
Ko smo enkrat v odnosu, se moramo soočiti z zelo drugačno realnostjo, polno kompromisov, razumevanja in medsebojnega spoštovanja. Takrat se nam premešajo prioritete, spremenijo pričakovanja in pojavijo nove predstave o prihodnosti.
Ko smo z realnostjo, ki nam je dana, ne glede na to, kako daleč od filmskega ideala je, srečni, je to nekaj, kar se splača negovati. Če pa je odnos vir nenehnih razočaranj, slabe volje in dvomov, se je treba vprašati, zakaj je tako.
Morda ni kriva le naša zaslepljenost z nedosegljivim filmskim idealom romantike, ampak smo prav res v razmerju, v katerem ne bi smeli biti. Za njo, ki jo je takrat motilo že nešteto stvari in so jo razžirali že nešteti dvomi, je prišel čas za neprijetna vprašanja. Si kdaj želiš, da bi bila s kom drugim? Si nesrečna? Ga preziraš?
V odgovorih se je, vsaj v njenem primeru, pokazalo, da vztraja v razmerju, ker se boji, da je to najboljše, kar se ji lahko pripeti. Da je njen trenutni odnos sicer ne osrečuje, a iz preteklih izkušenj ve, da bi bilo lahko še slabše. Kar pa je pravzaprav le eden od nesmiselnih razlogov, zaradi katerih najpogosteje vztrajamo v razmerjih, ki nas ne osrečujejo.
In teh razlogov ni malo.
Biološka ura.
Ta ne ogroža le žensk, temveč tudi moške. Danes biološka ura postaja čedalje pogostejši razlog, zakaj ljudje tičijo v razmerjih, ki jih ne osrečujejo. Dinamika iskanja odnosov se je namreč precej spremenila. Če so naši očetje po fakulteti takoj stopili v solidno službo in začeli razmišljati o družini, danes sveži diplomiranci takšnih zagotovil nimajo, zato jim borba za dobro službo in vsaj osnovno samostojno preživetje običajno vzame več kot le en uspešen intervju v lokalnem podjetju.
Za dostojno preživetje se je včasih treba boriti tudi do štiridesetega leta, sploh če je del tega dostojnega preživetja še spodobna izobrazba. Ko se potem ljudje nenadoma znajdejo v točki, ko bi vendarle radi imeli družino, za iskanje optimalnega partnerja nimajo kaj dosti časa, zato se odločijo za prvega, ki ima kolikor toliko kompatibilna pričakovanja o grajenju družine.
In tako se začnejo zbujati v odnosu, ki ga povezuje le želja po potomcih, brez temeljev ljubezni, razumevanja ali spoštovanja. Je to družina, v katero je prav roditi otroka, da ta na koncu konča s staršema, ki se prezirata vsako sekundo skupnega življenja in mu prave definicije ljubezni niti ne znata prikazati?
Dolgoletni odnos, ki se ga zdi potratno prekinjati.
Ker je minilo že vrsto let, morda celo desetletje in več, ljudje včasih niti več ne opazijo, da se jim je razmerje spremenilo v niz rutin, da je ljubezen izpuhtela in da je tisto, kar par še drži skupaj, le privlačnost nekega navidezno normalnega stanja.
Ko razmerje nima več nikakršnega napredka, se tudi nobeden od partnerjev v paru več ne trudi in ne upošteva potreb drugega. Skupaj sta le zato, ker je to prikladno in bi prekinitev odnosa prinesla preveč neprijetnosti. Le kdo želi preštevati dolgove in se boriti za klubsko mizico, če pa je lažje le nemo drseti po že poznani poti z že poznanimi zavoji. A to ni ljubezen. To je le udobje.
Seks je odličen.
Ni težko razumeti, zakaj je to lahko močan razlog za vztrajanje v razmerju. Najti optimalno osebo za druženje v postelji namreč sploh ni enostavno. Odlično ujemanje na najbolj intimni ravni zahteva določeno kemijo, določeno sinhronizacijo fantazij in želja, pa tudi podobno mero izkušenj, da lahko drug drugemu nudita enako kvalitetne spolne storitve.
A če se ta kemija ne prevaja tudi v prostore izven spalnice, potem to ni odnos, je le zelo razvlečen seks za eno noč. Treba je skupaj uživati še v čem drugem, kot le v seksu, in se ujemati še na mnogo drugih ravneh, da lahko dober seks postane tudi dobro razmerje.
Najboljši test je, da se par po seksu odpravi na kavo, kjer lahko hitro ugotovita, ali sta sposobna izpeljati vsaj en odrasel pogovor.
Dokazovanje bivšim.
Ker nas lahko oseba, ki z nami prekine romantičen odnos, izredno prizadene, včasih želimo te bolečine vrniti. In na novo ustvarjeno razmerje je lahko zelo učinkovita maščevalna poteza. Le da pri tem izkoriščamo neko naključno in popolnoma nedolžno osebo samo zato, da se maščujemo stari ljubezni. Kar pa ni ravno dejanje, ki prinese presežek pozitivnih karmičnih točk. Takšen odnos je manipulativen in brezčuten, je prevara v trenutku, ko se je začel.
Občutek zaželenosti.
Pridejo trenutki, ko je mnogo ljudem strašansko neprijetno, ker so samski. Trenutki, ki so preprosto narejeni zato, da samske ljudi opomnijo, da so samski. Valentinovo in božič, na primer, dneva, ko zaljubljenci prejemajo darila, voščila in vabila, samski pa običajno le nelagodna vprašanja o tem, kdaj si bodo končno omislili razmerje. Problematika, ki jo še najbolj učinkovito izniči prav – razmerje.
Biti v razmerju je vsekakor znak, da smo (vsaj nekomu) privlačni, da smo zaželeni, da imamo vrednost in to nam nedvomno poviša 'ceno na trgu'. A če je edini razlog za vztrajanje v razmerju to, da se čutimo zaželene in si zvišujemo romantični ugled v javnosti, nam bo to isto razmerje sčasoma razžrlo samozavest do točke, ko bomo prepričani, da smo nekaj vredni le, če smo v paru. Kar pa je na koncu pravzaprav najslabše prepričanje za vsakogar, ki si želi normalen odnos v dvoje.
Tekst Darjo Hrib. Foto Profimedia.
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"