Udomačimo ljubosumje

Udomačimo ljubosumje (foto: Črt Majcen) Črt Majcen
28. 9. 2006

Ni dvoma, da poznate to neljubo človeško lasnost tudi iz lastne izkušnje.

Ljubosumje je eno od razmeroma kompleksnih in paradoksalnejših čustev. Čeprav o obstoju emocij na splošno tudi pri drugih živalih ni nobenega dvoma, ga v najintenzivnejši obliki in mnogoterih odtenkih opažamo predvsem pri člove­ku. Pozornejši bralec je v tejle isti reviji že lahko na­le­tel na tezo, da nismo rojeni zato, da bi bili srečni – sreča oziroma srečnost je tako rekoč stranski proiz­vod našega truda za preživetje in ohranitev ter reprodukcijo naših genov; vendar kot taka odigrava pomembno vlogo pri samem vzpodbujanju tega truda. Ni torej sama sebi namen in prav tako, gle­dano biološko, tudi ni zadnji cilj človekovega bivanja. Spet drugi bi lahko temu bolj ali manj upravičeno oporekali, češ da je človek v nekaterih ozirih že toli­ko presegel svojo naravo, da je lahko srečen tudi brez upoštevanja njenih zahtev in zakonitosti. Ena in druga stran imata do neke stopnje prav, kakor hitro pa svoje argumente vlačita onstran ustrezne meje, pride do pretiranega in zmotnega verovanja v svoj prav.

Slabo, ki je dobro

Poleg številnih drugih dokazov in konkretnih primerov, s katerimi lah­ko ilustriramo smiselnost prve trditve, se lahko za začetek osredotočimo na primer na prirojena fenomena višinske vrtoglavice ali pa paničnega strahu pred kačami. Ne za enega ne za drugega ne moremo reči, da v kakršnemkoli neposrednem oziru pomenita srečo za posameznika, ki je z njima “obdarjen”; kajpak velja čisto nasprotno: zaznamovanost, ob­sedenost, fobijo – ali z drugimi besedami – nevšečnost, smolo, nesre­čo. Ko pa ugledamo njuno resnično ozad­je, se perspektiva hitro in zelo zasuče. V dalj­no­sežnem smislu pomeni višinska vrtoglavica predvsem veliko večjo verjetnost, da dani osebek – in z njim vred nato še vsi nje­govi potomci, na katere to nag­njenje genetsko prenese – ne lazi po ne­potrebnem v strme višave, kjer je – praktično pač že po defaultu – bolj nevarno kot nižje spodaj. Naj se zdi še tako čudno, vertigo, kot se poja­vu reče še po latinsko, je v do­ločeni meri torej pozitivna evolucijska pri­la­goditev. Za strah pred kača­mi velja enako: bolje, da se bojiš tudi ne­stru­penih kač ali celo zvite vrvi, kot pa da te piči strupenjača. Gen, ki svoje­mu nosilcu narekuje, naj ga ne bo a priori strah kač, bo verjetneje kot njegova strahopetnejša razli­čica končal pod strupniki in v prebavilih osovraženega plazilca, namesto da bi se, tako kot ona, še naprej raz­mno­ževal in skozi milijone in desetine milijonov let dejansko naselil v kar znatnem odstotku populacije tako številnih drugih sesalskih vrst kot tudi človeške. Kar se zdi slabo, je včasih v resnici prav dobro. In iz tega izhodišča lahko počasi preidemo tudi k našemu neljubemu ljubosumju.

Dva obraza ljubosumja

Če se zdi ljubezen kot koncept (pa četudi to potem v praksi ravno – ozi­­roma zares sploh še zdaleč – ni čisto tako) ena najmanj zapletenih stva­­­­ri na tem svetu, saj imamo tu v načelu premočrtno čustvovanje, pa za lju­bosumje tudi že v teoriji velja, da je to čustvo sestavljeno – in sicer vsaj iz dveh elementarnejših komponent: iz pozitivne želje po nekom in iz negativnega sumničenja o njunem (namreč – po angloameriškem vzo­ru in tudi ne brez sub­verzivne ironičnosti zapisano namesto –: njenem/ njegovem) ustreznem povratnem nagnjenju do nas.

Zadeva v nekem smislu ni čisto logična, saj naj bi človeku, ki ga ima­mo res radi, privoščili tisto najboljše oziroma kar si pač sam najbolj želi – in če ta njegova usmeritev na našo smolo pač ne vključuje nas, je­biga, bi mu njeno uresničevanje vendarle mo­rali omogočiti, še več, kot plemeniti Cyrano de Bergerac bi se lahko tudi potrudili, res, tvegali celo življenje, da bi se naši ljubljeni osebi ta njena ljubezenska želja izpolnila. A saj predobro vemo, da v glavnem nismo taki. Razen kakšnih angelskih posameznikov . . – ali pa seveda tistih, ne več tako izjemnih, ki ima(j/m)o sami sebe vendarle pre­več radi, da bi se silili v odnos, ki (ji/na)m ne obeta adekvatne reci­pročnosti. Vselej sem se v zvezi s tozadevnimi razmišljanji spominjal na Prešerna, ki je svoje ljubavne poetične sile dejansko vnemar tratil za tam neko kretensko malomeščansko mulo – in le malo manj mu lahko zamerimo, če je to počel iz čiste manire, pač po trubadurskem zgledu, kot pa če je tudi res čutil tako.

Ne kaže tudi zanemariti resničnosti, ki jo podaja reklo, da se ljubosumje iz ljubezni rodi, vendar jo pogosto preživi. Nikakršna izjema niso zakonski pari, ki se znotraj zveze sploh ne privlačijo več in tudi ne kaže­jo nikakršnega drugega vzajemnega zanimanja – edino, kar kje še osta­ja, je posesivnost do takšnega svojega v vseh drugih ozirih sicer redun­dantnega sodruga, katere ozadje je bodisi čisto ekonomsko (skupno imetje) ali pač banalna navajenost in inertnostna neželja po spremembi oziroma še kakršnokoli drugo nepojasnljivo nesmotrno ozkoumno tr­masto vztrajanje pri posedovanju nekoga navzlic vsem pametnim raz­lo­gom proti temu.

Še bolj čudno – v delni zvezi s tem – je občutenje, ki ga je deležen nekdo, ki je s partnerjem (s spoli tu ne mislim več komplicirati, naj pač prevlada stari moški princip, pa to le strogo gramatikalno, kakopak) že nekaj časa narazen, pa potem izve, da ga je oni varal že med njuno tedaj aktualno zvezo. Čeprav sta med seboj v čustvenem smislu denimo vse razčistila in ni torej nobenih znatnejših in pomembnih ostalin, ki bi pomenile hrepenenje po njem – pa ga to naknadno pravkar izvedeno dejstvo na lepem presune in zamori. Po svoje gre za tisto, čemur tudi že razni laiki pravijo: prizadeti ego. Po drugi strani pa z nastopom takšnega očitajočega čustvovanja vendarle oživi nekaj sicer že odmrlega – toda temu psihičnemu dogajanju v glavi in telesu dotičnega kljub temu ne bi mogli reči pravcato ljubosumje, ko pa nikjer ni več nobene druge, opri­jemljive vrednote, na katero bi se stvar lahko nanašala. Je le odsev ne­česa, kar se je dogajalo v povsem drugem času. Ljubezen in ljubosumje, ki sta med seboj ločena v večnostni diahroniji in ki ju, ne ene ne dru­ge­ga, dejansko nikjer več ni.

To je le nekaj vidikov in odtenkov obravnavanega pojava, kakršnih bi lahko navedli in razvijali še ničkoliko, pri čemer bi se bilo vsekakor za­nimivo lotiti primera Othello, ki na površju in predvsem med nepoznavalci velja za ljubosumneža par excellence, v ljudski rabi nastopa celo v primeri, spričo neustrezne poantiranosti še znatno bolj pretirani kot tisti o starosti in Metuzalemu (Shakespeareov Othello v izhodišču in svojem človeškem bistvu, prav narobe, namreč sploh ni ljubosumen) . . Pa bi naposled vendarle v vsakem primeru prišli do samih korenin fe­no­mena, ki se mi pri vsaki stvari zdijo pač najzanimivejše in razprava o njih, četudi le kratka in zgoščena, tudi najbolj smiselna.

Evolucijski pomen ljubosumja

Če velja pretirano ljubosumje, pač po definiranosti same besede “preti­rano”, za izrojeno, neprimerno in vredno izkoreninjevanja, pa obstaja tudi nekaj, čemur lahko, vsaj pogojno in v pomanjkanju boljšega izrazja, pravimo – zdravo ljubosumje. Lahko se nekomu sicer prav sleherno, četudi že najmanjše spričevanje ali tudi samo čutenje v tovrstni smeri zdi nevredno pokončnega modrega osebka – vendar imam občutek, da do tega lahko prihaja šele skozi desetletja osebnostne izkušenosti, ki je tako rekoč nepridobljiva po kakšni drugi poti, recimo z branjem še tako pertinentnih knjig. Deloma nemara s potencialno pridobljenim za­upa­njem v konkretnega življenjskega sopotnika, še bolj pa gotovo s postopnim umirjanjem, ki ga je deležna leta in dekade pred tem še zelo vrela mladostniška juha hormonov, ki se pretaka po naših žilah – in to ohla­janje prinaša s seboj pač tudi občutek, da tudi če se že kaj dogaja tam zunaj za našim hrbtom, to le ni tako zelo grozno hudo za nas. Navsezadnje smo se v glavnem že ustrezno reproducirali in se bolj kot za part­nerkino (ženski spol je tu za spoznanje dejansko bolj na mestu; raz­log, komur še ni, bo znan v kratkem) zvestobo brigali za kaj realno pomemb­nejšega – kar je za nas v končni fazi lahko res tudi nekaj tako ničvrednega, kot je spremljanje tekme za pokalnega zmagovalca v špan­skem nogometu. (Halo? )

Stvari so pač tako zelo preproste. Vaša žena, s katero nimate namena več imeti otrok ali pa je tudi dejansko že v postmenopavzi, se lahko, kar zadeva vas, videva s komerkoli – dokler premore pač dovolj (slabe) vesti, da bo še vedno skrbna do vas in vaših otrok in vnukov in vse te raje. Svojo neposredno reprodukcijsko vlogo je opravila; in vas je vse skupaj tudi začelo manj zanimati . . – in, vidite, ni čudno, da je svingerstva neprimerno več med resnimi partnerji bolj srednjih let kot pa med ti­s­timi prav mladimi – ki vse te reči psihološko upravičeno doživljajo še tako zelo zares. Nobeni kondomi, nobena kontracepcija pri tem ne za­ležejo: še tako se lahko zavedamo, da ni nevarnosti, da bi naša ženska zanosila s kom drugim, pa nam bo v mladosti vsaka misel na kakšno njeno seksualno onegavljenje drugje kot z nami skrajno nesprejemljiva. Ker smo tako narejeni. Naši predniki, ki niso bili ljubosumni in so svoje plodne žene posojali v uporabo – v resnici niso naši predniki. Naši predniki so tisti, ki so svoje skrbno varovali in po možnosti, a to je že nova in povsem druga zgodba, postorili kaj še kje drugje – in prav zara­di te nikoli končane tihe vojne med moškimi posestniki uterusov v em­ba­laži svojih žensk je moško ljubosumje venomer odigravalo tako zelo po­membno vlogo. Jasno pa je, da pretirano ljubosumje vodi v odpor tu­di same ženske in da lahko prav ono izzove tisto, kar se sicer ne bi zgo­di­lo; a tu govorimo o tisti njegovi pravi srednji meri, ki pomeni spoštovanje do svoje ženske, a brezpogojno preprečevanje njene spolne nezvestobe oziroma promiskuitetnosti. Mimogrede, tu najdemo lahko tudi pojas­nilo, zakaj mnogih tudi mlajših moških niti najmanj ne tangira kakšna lezbijška izkušnja njihovih partnerk – kvečjemu bi se eksperimentu pridružili še sami – stvar pa je seveda ta, da istospolne kombinacije kot take ne ogrožajo njihovega biološkega očetovstva.

Potemtakem ostaja vprašanje le še, zakaj neki so sploh ljubosumne tudi ženske. Otrok, ki ga naredi partner kje drugje, ni njihova skrb in ni­kakor jim ga ne more podtakniti tako, kot lahko to na drugi strani one kadarkoli store njemu. Odgovor ni težak: po eni plati jim je žal vsakega ficka, ki ga utegne mož plačevati kot alimente za tam nekoga iks; vsake ure, ki jo preživi s tem otrokom ali bog ne daj z njegovo materjo; in kot najhujša grožnja je tu se­ve­da to, da bi jih naposled mogel tudi povsem za­pustiti in se preseliti k tej svoji novi družini.

Z vsem tem je zdaj osvetljen tudi tisti znani stereotip (o katerega res­ničnosti – zlasti mnoge – sicer dvomijo oziroma navzven trdijo, da bi nas prepričale o praviloma sicer neresnični drugačnosti dejstev), po katerem sodeč smo moški in ženske ljubosumni po dveh zelo različnih kopitih. Medtem ko moškega lahko vrže iz tira spoznanje, da je bila nje­gova ženska z nekom 15 minut na samem, bo žensko relativno znatno bolj težilo vprašanje, kaj neki se je njen imel pogovarjati vse tiste štiri ure tam sredi zabave vsem na očeh s tisto prekleto intelektualko …

Artur Štern