Z naravo bi morali sodelovati, vzeli pa smo si jo za zadovoljevanje naših potreb

V njej zdaj skrbi za pravne in vsebinske zadeve, bitko bije še v drugih projektih, kot je Spodnja Sava – Brežice, Mokrice, prav tako se s soborci po vsej Sloveniji zavzema, da ne gradijo malih elektrarn oziroma da izboljšajo tiste, ki obstajajo in jih naredijo okolju bolj prijazne, zraven je tudi pri regulacijah vodotokov ...

S čim se ukvarjate kot naravovarstvena svetovalka?

Andreja Slameršek: Primarno se ukvarjam z ohranjanjem narave, kar počnem na različne načine in v imenu društva vodim postopke. V primeru kampanje Rešimo Muro sem bila najeta, v primeru drugih rek pa delam prostovoljno. Od leta 2015 sem tudi predsednica Društva za preučevanje rib Slovenije, takrat smo se tudi začeli ukvarjati s hidroelektrarno na Spodnji Savi in smo vse delali volontersko. Pred tem pa sem tri leta učila biologijo in kemijo na srednji šoli, potem pa sem vpisala tudi podiplomski študij Varstvo naravne dediščine, hkrati pa sem se zaposlila na Zavodu za varstvo narave, kjer sem delala več kot šest let. Delala sem na različnih projektih, ker sem bila zelo dobra v poznavanju rastlin in živali, specializirala pa sem se za ekologijo. Moja glavna naloga je, da pravne in strokovne zadeve zlagam skupaj, če pa potrebujem kakšen odgovor, iščem ljudi, strokovnjake na določenih področjih, da mi na določena vprašanja odgovorijo s strokovnimi mnenji in dejstvi. Kot naravovarstvena svetovalka se borim za osnovne človekove pravice, za zdravo življenjsko okolje in za ohranjeno naravo. Ker nimamo denarja in ne moremo konkurirati velikim korporacijam, si ne moremo privoščiti kakšnih napak in spodrsljajev. Naša stališča in argumenti vedno slonijo na dejstvih, dokazih in študijah, iz katerih tudi vedno izhajamo.

Glede na rek, ki pravi, da denar vrta luknje tam, kjer ne gre z vrtalnikom, s čim vrtate naravovarstveniki?

Andreja Slameršek: Na to temo lahko povem dober primer, ki se nam je zgodil pri projektu Rešimo Muro. Gre za revijo Modri Jan, ki jo še danes izdaja Holding Slovenske elektrarne in Dravske elektrarne. Revija je namenjen otrokom od 4 do 12 let, delijo jo zastonj v vrtcih in osnovnih šolah. Člani nevladnih organizacij smo šli skozi te revije, ker me je nekoč ena mamica opozorila na revijo, ki so jo dobivali njeni trije otroci zastonj. Ko sem revije pregledala, sem ugotovila, da so v njih elektrarne predstavljene zelo enostransko, le na pozitiven način, se pravi na neobjektiven način. Zbodlo pa nas je tudi to, da so imeli tekmovanje v okviru revije, prva nagrada je bila 1.500 evrov, druga 1.000 evrov in tretja 500 evrov za risbice elektrarne. Očitno se zelo dobro zavedajo, da je treba začeti pri otrocih. Dali smo prijavo na Zavod za šolstvo, ki je sklical komisijo, da predela revije. Zavod je potrdil, da gre za prikrito oglaševanje. Na žalost pa nimamo zakonodaje, ki bi prepovedovala prikrito oglaševanje v vrtcih in osnovnih šolah, največ, kar so lahko naredili, je, da so obvestili učitelje in vzgojitelje, da gre za prikrito oglaševanje. Zgodba je na žalost ta, da se danes Dravske elektrarne hvalijo, da so povišali naklado revije. V Financah je bilo objavljeno, da so v petih letih porabili 2 milijona evrov za promocijo elektrarn. Nevladniki smo se pogovarjali, da bi izdajali svojo revijo s strokovnimi članki, saj so med nami strokovnjaki in nam ne bi bilo težavno spisati člankov, nimamo pa denarja niti za tisk brošurice, da bi prikazali še drugo plat elektrarn.

Kakšna je druga plat elektrarn, navsezadnje elektriko potrebujemo?

Andreja Slameršek: Ja, potrebujemo jo, vemo pa tudi, da jo imamo preveč. Najprej se je treba zavedati, da je Zemlja omejen planet in od vseh nas ter naših naslednikov. Celo govori se, da jo imamo posojeno od zanamcev. Ta manija, ki poteka, da potrebujemo vedno več energije, se bo enkrat morala ustaviti, ker je planet omejen. Ni možno vedno več! Že danes živimo v presežkih električne energije. Zato že danes prihajajo smernice, tudi iz EU, da je treba zmanjševati uporabo in govorimo o učinkoviti uporabi energije. Ker vsi, tudi obnovljivi viri energije, imajo negativni vpliv na okolje in naravo, je zato tudi za njih treba izvesti presojo vplivov na okolje. Pri elektrarnah nas najbolj muči to, da nam uničujejo osnovni vir, se pravi pitno vodo, kar tudi vodna direktiva predvideva. Prav za elektrarne piše, da je potrebno določati in izpeljati postopek izjeme. To pomeni, da, če ni drugih rešitev za zadostno pridobivanje količin energije, se vlada lahko odloči za izgradnjo elektrarne, seveda pa mora pred tem narediti še vse drugo, da to prepreči, ker je dejstvo, da elektrarne poslabšajo ekološko stanje voda. Tako površinskih kot podzemnih.

Poslabšajo tudi stanje okolice?

Andreja Slameršek: Tako je, lahko povem primer, glede na to, da prihajam z Dravskega polja, iz Hajdine, kjer so nam reko Dravo že povsem uničili. Na njej je v Sloveniji osem elektrarn, skupaj z Avstrijo in Hrvaško pa 22 elektrarn. Že takoj po izgradnji elektrarne Zlatoličje so zapisali, da je podtalnica upadla za 2 do 3 metre, neposredno pri elektrarni pa do 9 metrov. Danes tamkajšnji lokalci, ko jih vprašaš, kaj se je zgodilo ob elektrarni, govorijo, da so se jim presušili studenci, kar je posledica padca podtalnice.

S tem ljudje nimajo dostopa do pitne vode?

Andreja Slameršek: Tako je. V primeru Mure sem zelo vesela, da je Direkcija Republike Slovenije za vode, ker so lokalci vedno znova zahtevali nove in bolj natančno izdelane študije, študije tudi speljala. V Sloveniji so o vplivih elektrarn na vode izdelane najboljše študije, čeprav še vedno ne tako, kot bi mi želeli.

Govorite o študijah, kaj vse elektrarne prinesejo in odnesejo?

Andreja Slameršek: Govorimo o študijah elektrarn na vodi: o vplivu podtalnic na kmetijska zemljišča. Eno je to, da se spremeni mikroklima, če podtalnica upade, nekje zalije kmetijska zemljišča, druga stvar pa je ta, da zaradi hidrocentral tudi izgubljamo kmetijske površine, ker je treba graditi akumulacije. Recimo na Savi je za hidroelektrarno Brežice bilo približno 200 hektarjev kmetijskih zemljišč potopljenih za akumulacijo. Za hidroelektrarno Mokrice je tudi predvidenih nekaj čez 100 hektarjev zemlje … Z izgradnjo elektrarn hkrati izgubljamo pitno vodo in
kmetijska zemljišča, ki so naš osnovni vir pridelave hrane.

Se tu zgodba o izgubah z izgradnjo elektrarn konča?

Andreja Slameršek: Tu se naša zgodba ne konča. Če se vrnem na Dravo in to, kaj prinesejo akumulacije in zajezitve, je to, da se z akumulacijo nabira mulj, ki že sam po sebi vsebuje težke snovi, saj se v njem zbirajo vsi težki pesticidi. Tako se kopičijo strupeni in nevarni odpadki, ki bi jih morali odvažati ter posebej deponirati. Ubrali pa so tehniko ustvarjanja otokov, in če se vrnemo na Dravo leta 2012, ko je prišlo do rušilnega vala, ne samo da je ljudem poplavilo hiše, ampak se je razlil tudi mulj po kmetijskih površinah, ki zaradi tega postanejo nerodovitne. Zato se tudi na Dravskem polju upravičeno bojimo, da Ptujsko jezero popusti, saj je že postalo povsem plitvo zaradi nabranega mulja. Jezero je začelo kopneti in smrdeti. Leta 2010 so se Ptujčani uprli in naložili energetikom, da ta mulj odpeljejo, ker so to dolžni storiti. Dravske elektrarne so jim odgovorile, da to počistijo sami, čeprav so po pogodbah zavezani, hkrati pa so danes zavezani tudi po direktivi o okoljski škodi, ki pravi, da škodo plača povzročitelj.

V Sloveniji res potrebujemo toliko elektrarn?

Andreja Slameršek: Slovenija izvaža električno energijo, kar je tudi decembra potrdila vlada v akcijskem načrtu za učinkovito porabo energije. Druga stvar je, da so obnovljivi viri nestabilni viri, kar nam veliko držav zavida, ker ima to Slovenija najbolj idealno rešeno: tretjino energije pridobivamo z nuklearko, tretjino s termoelektrarnami in tretjino z obnovljivimi viri energije. Nuklearka je od vsega tega najbolj čista, proizvede pa toliko elektroenergije, kot bi jih približno 30 velikih hidroelektrarn. V Sloveniji sploh več nimamo rek, če bi hoteli to nadomeščati. Treba je pogledati tudi pri sosedih Avstrijcih, ki imajo več kot 75 odstotkov energije od obnovljivih virov, ko so hidrološke suše, kakršna je bila letos. Zaradi tega so Dravske elektrarne proizvedle za več kot 30 odstotkov manj energije. Poleg tega Avstrijci iz sosednjih držav uvažajo termo in nuklearno energijo, čeprav so zelo veliki nasprotniki tega v svoji državi.

So vas za kampanjo Rešimo Muro najeli?

Andreja Slameršek: Povabili so me k sodelovanju, kar sem sprva zavračala, ker ko greš v takšno bitko, daš za to celega sebe, ker pa sem obljubila določenim kolegom, sem na koncu rekla, da bom sodelovala. Začela sem 1. februarja leta 2016. Za nalogo sem dobila, da moram pripraviti strategijo kampanje. Zapisek, kaj vse bom delala, torej pravni del, izobraževanje ljudi in sodelovanje z mediji, sem poslala Avstrijcem, moj šef je povedal, da sem zastavila zelo ambiciozno s tem, da sem na zahtevo WWF (Svetovnega sklada za ohranjanje narave) dodala še določene dogodke.

Se pravi, da vas plačuje WWF?

Andreja Slameršek: Tako je. Da sem lahko začela izvajati načrt, ki sem si ga zastavila, sem morala najprej raziskati območje. Videla sem, da je v Pomurju cel kup malih civilnih iniciativ, posameznikov, aktivistov, ki zelo veliko delajo za Muro. Te ljudi je bilo treba povezati. Na dan so prihajale zelo velike zgodbe z odličnimi argumenti. En izmed argumentov je bil tudi v odnosu do zaposlovanja. Energetiki so namreč obljubljali ne vem koliko zaposlitev, v okoljskem poročilu pa piše osem občasno zaposlenih, kar pomeni vzdrževalce, ki jih oni pošiljajo na teren. Pogledala sem, kaj lokalci delajo z Muro. Začeli so razvijati turizem, Mura je sama romantika, so mlini in brodi, meglice, Otok ljubezni, zgodbe o kraljični Sisi … Dejansko sem videla, da so tamkajšnji lokalci začeli živeti z Muro in iz tega ustvarjati zgodbe. Visokoizobraženi ljudje so si ustvarili zelo dobre službe in si v regionalni razvoj Pomurja za obdobje 2014–2020 za glavni cilj zadali proglasitev biosfernega območja Mura in razglasitev krajinskega parka Mura.

Kaj bi za Pomurje pomenilo, če bi razglasili biosferno območje Mura?

Andreja Slameršek: Če bi bila biosfera območja Mura razglašena, bi celo dobili 65 milijonov evrov za regionalni razvoj: za infrastrukturo, turizem in vse. Takrat minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije Dejan Židan tega ni podpisal in denarja niso dobili. Ampak ker so tam lokalci žilavi, srčni in res željni, imajo reko Muro radi in v njej vidijo potencial, se ne dajo. Recimo Otok ljubezni je leta 2016 beležil 50 tisoč obiskov in imajo prijavljenih cel kup projektov, povezanih z Muro za razvoj turizma.

Zaradi česa še je Mura posebna?

Andreja Slameršek: Mura je posebna še iz naravovarstvenega vidika. Tam je še ohranjenih avtohtonih rastlinskih in živalskih vrst, kar je zelo dragoceno, pomembno in edinstveno. To ni samo nacionalnega pomena, ampak celo mednarodnega pomena. Gre za zadnjo prostotekočo nižinsko reko v Sloveniji, ki jo lahko primerjamo s Savo in Dravo, ki sta obe že pregrajeni z energetskimi jezovi, imamo pa tudi že rezultate, da tam določene vrste živali izginjajo. Reka Drava je izgubila 17 avtohtonih vrst rib zaradi elektrarn, na Spodnji Savi pa je podobno.

Se niso ob Muri ponovno naselili bobri?

Andreja Slameršek: Bobri so veljali za izumrlo vrsto v Sloveniji, začeli pa so prihajati nazaj na Muro. Zdaj se ekološko stanje Mure izboljšuje in se celo vrste, ki so za Muro veljale za izumrle, vračajo. Porečje Donave, Drave in Mure je edinstveno območje izjemne narave, ki tvori več kot tisoč kilometrov prostega toka in kulturne dediščine, ki se razprostira na več kot 800.000 hektarih skozi pet držav (Avstrijo, Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško in Srbijo). Zaradi izjemnega naravnega bogastva so vse tri reke bile predlagane za zaščito pod UNESCO kot biosferna območja. Muro imenujemo tudi Evropska Amazonka. Če pa na Muro gledamo še z biotskega vidika, v njej od 76 domorodnih vrst rib živi 51. Niti ena reka v Sloveniji nima takšnega ribjega bogastva, kot je tu. Poleg tega je reka Mura zadnja nižinska reka s tako dobro ohranjenimi mrtvicami ob reki Muri.

Kaj so mrtvice?

Andreja Slameršek: Ostanki reke, ker sprva nastanejo rokavi, ki se potem od reke odcepijo in nastanejo mrtvice in nov eko sistem. V teh mrtvicah živijo živalske in rastlinske vrste, kot so praprot plavajoči plavček, vodna škarjica, na katero je vezan kačji pastir, zelena deva, ki živi samo tukaj in nikjer drugje v Sloveniji, imamo še ribo veliko senčico. Samo tukaj živita vrsti rib črnooka in sabljarka. Če bi gradili elektrarno, bi vse to izginilo. Pred nekaj leti so celo našli repato dvoživko panonskega pupka, ki je nova vrsta za Slovenijo. Tudi strokovnjaki pravijo, da če želita kam iti po novo vrsto, pojdite na Muro, ker je glede tega še vedno neraziskana.

Omenjali ste biosfero, za kaj gre?

Andreja Slameršek: Ravnokar sem govorila o biodiverziteti, ki je biotsko bogastvo, podlaga za razglasitev biosfere. Biosfero pa razglašuje UNESCO v okviru programa Človek in biosfera, ki po svetu išče še zadnje koščke narave, kjer je biodiverziteta ohranjena, saj je drastičen upad biotske raznovrstnosti na svetu. To se je tudi začelo odražati v gospodarski škodi na globalni ravni, na klimi in tudi kar se tiče prehranske varnosti. Mura je bila nominirana za proglasitev za biosferno območje, vlada je potrdila nominacijo za razglasitev in naložila ministrstvu za okolje in prostor, da postopek spelje do konca.

Je območje, kjer razglasijo biosferno območje, zaščiteno?

Andreja Slameršek: Ni zaščiteno, gre samo za priznanje območju, da še ima biotska raznovrstnost ohranjeno. Temelji na obstoječi zakonodaji, je pa znamka, ki te dela globalno prepoznavnega, ker danes vsi iščejo ohranjeno naravo. V turizmu iz razvitih držav iščejo samo biosferna območja, s čimer imajo eko prepoznavnost v svetu. Namen tega je sonaravno bivanje človeka. Na takšnih območjih naj bi se razvijale trajnostne prakse, ki bi se pozneje prenašale na degradirana območja, ker moramo začeti reševati svet. Strategija pa je takšna, da začneš na najbolj ohranjenih delih, da še tega ne izgubiš, potem pa nadaljuješ na področja, ki niso več tako ohranjena.

Kaj pa bi elektrarna na Muri prinesla dobrega?

Andreja Slameršek: Po mojem povsem nič, niti v energetiki, ker bi bil majhen izkoristek, kar so na podlagi državnih statističnih podatkov, ki so uradni, tudi izračunali. V kampanji Rešimo Muro mi je všeč, ker imamo v svojih vrstah tudi Stojana Habjaniča, ki je ekspert za energetiko in gradbeništvo, kar tudi v kampanji pokriva, medtem ko jaz pokrivam naravo in okolje. Stojan je delal tudi izračune, da če bi v Sloveniji subvencionirali nakup energetskih aparatov za gospodinjstva z najbolj učinkovito rabo, bi se s tem hkrati zagnalo tudi energetsko gospodarstvo. Če bi država to subvencionirala, bi v nekaj letih to dobila nazaj in zaradi tega ne bi bilo treba na Muri zgraditi treh ali štirih elektrarn, toliko energije bi prihranili. S tem, da je vzel v obzir najmanj ambiciozni scenarij.

Je glede elektrarne na Muri nekako tako kot pravi rek: “Tresla se je gora, rodila se je miš”?

Andreja Slameršek: Niti miš, rodila bi se ekološka katastrofa. Pravim, da bi to bil zadnji udarec za pomursko regijo, ker če primerjam reko Dravo, tam nimamo več kaj narediti, nimamo pitne vode, stalno imamo alarmantno stanje, vedno znova poglabljajo in nekam zabijajo tiste cevi, medtem ko ima Pomurje protipoplavne nasipe. Če bi se začele revitalizacije, kar je že tudi dokazano, bi se reševale tudi vse pomurske okoljske težave: poglabljanje rečne struge, upadanje podtalnice, zmanjšanje suše, izboljšanje protipoplavne zaščite.

Foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord