Saj veste, v kakšnem svetu živimo, kajne? Delamo od jutra do 'sutra' ali od zore do mraka, če je komu ljubše.
Za otroke skrbita in jih vzgajata običajno zgolj oče in mama, torej nuklearna celica, ni več vključenosti starih staršev, širše družine, tet in prijaznih sosed, ki so znale nekoč popaziti na več otrok na dvorišču.
Zaradi takšne omejitve prenosa izkušenj starejših in z modrostjo obdanih generacij na mlajše potomstvo manjka močan delež vzgojnih momentov ljudi, ki so v svoji jeseni življenja, a so opremljeni z ogromno nabranih izkustev in vedenj.
Ste se zamislili? Kdaj ste nazadnje zaupali svoje dete za več kot nekaj ur kakšni starejši osebi, lahko tudi znanki, ki živi sama? Ali prababici, ki je še zelo vitalna in sama zelo uspešno skrbi zase in svoj zelenjavni vrtiček? Vidite, skoraj nikoli, kajne? Dobro, verjetno tu pa tam obiščete stare starše ali čuvajo otroke, ko ste vi po službah.
A kot rečeno na začetku mojega razmišljanja, se bomo danes osredotočili na tiste družinice, predvsem z majhnimi otročki, v katerih je ljubeči in skrbni oče skorajda popolnoma odsoten pri skrbi za dojenčka.
Zakaj?
Dela po deset, tudi dvanajst ur vsak dan. Takšen poklic si je izbral, ker je ambiciozen, se zaveda, da zdaj nekaj let ne more in ne sme protestirati pri nadrejenemu zaradi popolnega izkoriščanja njegovih energetskih, časovnih in kreativnih virov. Doma ga čaka žena z nekajmesečno hčerkico.
Zelo sta bila vesela razširitve družinice, a zdaj se je soproga spremenila tako rekoč v mamo samohranilko. Vse dneve je sama doma, vsa skrb za nego dojenčka je prepuščena njej, popolnoma izčrpana je in izžeta. Želi si zgolj pol ure počitka, da bi se lahko normalno oprhala in si uredila lase, a kaj, ko je dojenčica nemirna, joka, tarejo jo kolike, saj še nikoli ni podrla kupčka, ko se je najedla. Vse majhne težavice se čez dan nabirajo, mlada mamica začenja obupovati. Prosi moža, da naj vendarle pride kdaj prej, da bo sploh videl otročka, preden ga da spat, da ji ga vzame iz naročja, da se ona vendarle malce umiri. Ali pa da gre za eno uro ven, na zrak, da bi slišala sebe, kar čez dan ni možno.
Kljub njegovi silni želji, da bi prišel prej domov, mu ne uspe pogosto. Ima slabo vest, da ne pomaga ženi v večji meri skrbeti za hčerkico, priznava svojo odsotnost in želi, da bi se to spremenilo, a ima zaradi narave dela na delovnem mestu zvezane roke. Molče prenaša izbruhe jeze svoje drage, ko pride izžet domov in ko dobi v roke otročka, saj ona res ne zmore več. Sicer sta babici v sosednji ulici, a ju ne želita preveč izkoriščati, saj sta obe še vedno polno zaposleni in tudi prihajata utrujeni popoldne domov.
Vidite, pa se sklene začarani krog slabe volje, negativnih misli in jeznih izbruhov, predvsem mamice. In s tem se začne rahljati partnerska vez, ki naj bi se po prihodu drobižka začela šele na novo vzpostavljati. Ni ne časa, ne energije, ne priložnosti, da bi bila mlada starša sama, v svoji intimi in zgolj onadva kot moški in ženska, kot sta bila pred rojstvom potomke. Manjka cement njune partnerske ljubezni, kar pač ni otrok, temveč negovanje njunih dogovorov, spolnosti, privrženosti.
Kot veste, vedno zagovarjam stališče, da je otrok lahko umirjen in zadovoljen, ko je obkrožen z ljudmi, ki so zadovoljni, umirjeni in ne popolnoma izžeti, da komaj držijo oči odprte zvečer, ko se otroček razživi. Ker naša deca čutijo starše, kako se počutimo in kakšne volje smo. Če ste sami 'nasikani', nejevoljni in nemirni, bo vse enako izražal tudi vaš potomec, seveda primerno njegovi starosti. In veste, to se z leti odraščanja ne spremeni. Tudi naši najstniki nas začutijo in reagirajo na naša občutenja. Zatorej ponovno velja, da smo mi pomembni sebi in umirjeni lahko skrbimo za potomce v največji možni meri. Pač, to je ideal.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličite 031 666 168. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na www.svetovalnica.si in www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"