Psihologi pravijo, da je vsaj šest razlogov, zakaj moramo prekiniti vse stike z bivšimi partnerji.
Če smo včasih zmenke organizirali prek telefonov, ki so omejevali naše gibanje glede na dolžino kabla, na katerega je bila pripeta slušalka, si morebiti pisali kakšna ljubezenska pisma, ki so zahtevala znamko in urejen poštni sistem, ter se zanašali na točnost partnerja, ker smo sicer brez vsakršnih možnosti komunikacije kot tepci zmrzovali pred ljubljansko Namo v upanju, da nismo puščeni na cedilu, je danes zgodba precej drugačna.
Razmerja so se digitalizirala.
Postala so prepredena z vsemi čudovitostmi dobe interneta, kar pa posledično vpliva tudi na to, kako ta razmerja končujemo.
Končati razmerje v tem stoletju je vsekakor nekoliko bolj zahteven postopek, kot smo ga bili vajeni, preden je Facebook okužil življenja vsakega drugega človeka na tem planetu in brez sramu zasebnosti milijonov ljudi prestavil izza domačih duri na ogled vsem uporabnikom spleta.
Izkazalo se je namreč, da prav zaradi vseh novodobnih komunikacijskih kanalov veliko ljudi ostane v takšnem ali drugačnem stiku z bivšimi tudi potem, ko je razmerje končano.
Je že tako, da se številnim ne zdi potrebno (ali pa preprosto nimajo volje, časa, morda celo znanja) zapreti vse komunikacijske poti do nekdanjih partnerjev. Največkrat drug drugega ohranijo med FB-prijatelji in tako nezavedno – ali pa morda zavedno – ostanejo na obrobju njihovih življenj.
Kar pa je, po besedah psihologov, lahko zelo velika ovira za enega ali oba nesojena partnerja.
Zakaj? Najbrž tudi zato, ker je veliko lažje porabiti 30 minut, da izbrišemo vse dostope do nekdanje ljubljene osebe, kot pa da mesece ali leta trpeče poskušamo preboleti nekoga, ki ga vsak dan znova vidimo na svojem monitorju.
Psihologi pa pravijo, da je tu še vsaj šest drugih razlogov, zakaj moramo prekiniti vse stike z bivšimi partnerji.
1. Ker potrebujemo čas za žalost.
Shutterstock
Močne emocije so ključna komponenta procesa, ki sledi končanemu razmerju.
Procesa, ko se po intenzivnem čustvenem dogodku pričnemo soočati z novo obliko realnosti. Opustiti moramo neko fiksacijo, ki je bila daljše obdobje del našega življenja, zato je to čas, ko na plano kipijo najbolj ekstremna čustva – jeza, žalost, obup in obžalovanje.
Ta čustva so logična, smiselna in pričakovana, kot je pričakovano tudi to, da sčasoma izzvenijo, naše misli se prečistijo in takrat lahko naredimo prvi korak naprej.
To pa je mogoče le ob popolni prekinitvi stikov z osebo, ki je v bistvu vir teh ekstremnih čustev.
Ohranjanje kakršnega koli stika (recimo to, da potem prav prek Facebooka sledimo, kako oseba, s katero smo prekinili razmerje, veselo žura in je morebiti že v novi vezi) namreč dovoljuje najtežjim in nadvse utrujajočim čustvom, da nas držijo prikovane v preteklosti in nezmožne, da pozabimo, kar bi morali pozabiti.
2. Ker moramo dvom zamenjati s samozavestjo.
Profimedia
In ker moramo vse negativno postopoma spremeniti v pozitivno.
Razpadlo razmerje ima izredno uničujoč vpliv na našo samozavest. Morda nas postane strah, da bomo večno sami, morda se ujamemo v misli, da je kaj narobe z nami, morda se celo zapletemo v nadaljevanje slabe rutine, ki je bila del pokvarjenega odnosa, samo zato, ker nam je to najbolj poznana vedenjska šablona. A vseeno moramo začeti znova. Drugače.
S svojimi potrebami in željami, postavljenimi v središče, z opustitvijo vsega, kar nas je držalo v slabem razmerju, in začetkom nečesa pozitivnega, kar potem pripomore tudi k sanaciji naše samozavesti.
Najslabše, kar lahko naredimo, namreč je, da ohranimo kakšno na prvi pogled nedolžno vez do bivše ali bivšega le zato, da se lahko nad njo ali njim še naprej pritožujemo in s tem obremenjujemo svoje misli.
3. Ker se moramo čustveno ponovno povezati sami s seboj.
profimedia
Ko smo v razmerju, je naš miselni proces popolnoma drugačen kot takrat, ko smo samski.
V razmerju je partner na takšen ali drugačen način vedno v ospredju naših misli, saj delujemo kot dvodelna celota in večino odločitev in razmišljanj počnemo z zavedno miselno povezavo do razmerja, v katerem smo. Zato lahko le popolna izločitev bivše ljubljene osebe prične postopek očiščevanja ne le misli, ampak tudi čustev.
Čustvena čistoča, kot temu pravijo strokovnjaki s področja odnosov, je nujna, preden se v življenju po dolgotrajnem razmerju pričnemo odločati, kako naprej. Stiki z bivšimi pa lahko ta proces močno upočasnijo in nas obenem ovirajo, da bi ponovno razvili popolnoma lastno čustveno sliko tega, kaj od odnosa sploh pričakujemo, da se centriramo in smo pred vstopom v novo razmerje čustveno zdravi.
Če tega ne naredimo, če si ne dovolimo, da se lahko brez ovir osredotočimo samo nase, ne bomo nikoli odkrili, kaj resnično potrebujemo za stabilno življenje v dvoje.
4. Ker bivših ne smemo idealizirati.
Profimedia
Kot tudi ne smemo idealizirati razmerja, ki se je ravnokar končalo. Kar je izredno težko, sploh če niste tisti, ki je razmerje prekinil.
V bolečini zlomljenega odnosa lahko namreč hitro spregledamo napake zdaj bivše ljubljene osebe in jo pričnemo postavljati na piedestal nezmotljivosti in popolnosti. Na piedestal, ki si ga nikakor ne zasluži.
Podobno lahko tudi pretirano poudarjamo pomembnost razmerja, ki se je končalo. Zamegljeni z močnimi čustvi znamo odnosu, ki za nas morda sploh ni bilo zdravo in smiselno, pripisovati pretiran pomen. To seveda ne pomeni, da odnos, v katerem ste do nedavnega bili, ni bil pomemben – je pa res, da ni nujno, da so vse pomembne stvari večne.
Številne niso in med njimi so tudi odnosi. Biti močno zaljubljen še ne pomeni, da sta si usojena za vse življenje, je le trenutek na vaši življenjski daljici, ki ima lahko iz tega ali onega razloga predčasen konec.
Razumeti to in se s tem soočiti pa zahteva tudi zrelo prekinitev stikov, da lahko nekje v prihodnosti začnemo nov, zdrav odnos, ki ne bo okužen z nenehno primerjavo s tem, kar je nekoč bilo.
5. Ker bivše in bivši lahko nekoč postanejo prijatelji.
Profimedia
Strokovnjaki pravijo, da je prijateljstvo z bivšimi simpatijami vsekakor možno, a ne tako, kot to počnejo v filmih, kjer se razmerje že po enem stavku – 'Morda bi raje bila samo prijatelja?' – spremeni iz romantičnega razmerja v platonski prijateljski odnos.
Tudi če nas mika ideja, da bi nekoč z bivšo ljubljeno osebo zgradili polnopravni prijatelji odnos, moramo takoj po končanem razmerju vsaj za nekaj časa popolnoma prekiniti vso komunikacijo. Vse stike in vsa kukanja na njen ali njegov FB-profil, vsakršno branje tvitov in mežikanje prek kakšnih drugih mobilnih aplikacij.
Je pa obdobje brez komunikacije in stikov težko, če imamo stvari, ki nas neizpodbitno povezujejo. Morda imamo otroke, morda delamo v istem podjetju, morda si delimo skupino prijateljev, ki se ji nihče ne želi odreči.
V takšnih primerih se svetuje vsaj minimaliziranje komunikacije in ponovna vzpostavitev normalne interakcije šele takrat, ko smo ponovno čustveno prečiščeni in z jasnimi mislimi o naših željah in pričakovanjih.
6. Ker želimo biti boljši, kot smo bili prej.
Allef Vinicius | Unsplash
Vsak odnos je tudi lekcija. Izkušnja, ki nas je naučila nečesa novega o nas samih, da smo potem lahko še boljša oseba, kot smo bili. Prav tako pa je na mnogo načinov poučno tudi končanje razmerja.
Ko izstopimo iz razmerja, imamo namreč edinstveno priložnost, da prenehamo biti oseba, kakršna smo bili, ko smo bili v odnosu. To čustveno sicer nestabilno obdobje je obenem čas, ko se lahko preusmerimo v nove hobije, v nove strasti, v oblikovanje nove podobe, ki si je med odnosom morda nismo dovolili.
Mnogo podjetnikov, umetnikov, ustvarjalcev, tudi glasbenikov, pisateljev in aktivistov, je svoje strasti odkrilo prav takrat, ko jim je bilo v življenju najtežje. In ko izgubljamo ljubezen, je težko. A je to obenem tudi priložnost, da osebnostno zrastemo, da optimiziramo svoje poznavanje ljubezni, da raziščemo vse ponotranjene usmeritve, ki nas vodijo prek romantičnih odnosov, da bomo lahko v naslednjem še boljši partner.
Takšne rasti pa si ne moremo privoščiti, če zaradi neprekinjenih stikov nad nami še vedno bedijo mešani občutki o opuščenem odnosu, ki nas je enkrat že spotaknil na poti do srečnega življenja.