Zakaj se danes zaljubljamo tako zelo drugače kot nekoč?

12. 2. 2017 | Vir: Lisa
Deli
Zakaj se danes zaljubljamo tako zelo drugače kot nekoč? (foto: Profimedia)
Profimedia

Tisti, ki smo rojeni v sedemdesetih ali pa malce pozneje, smo si v mladih letih to tisočletje predstavljali kot nekakšno futuristično utopijo. Čas, ko bodo avtomobili letali po zraku in bomo vikende preživljali na Marsu. A čeprav nismo niti blizu takšnim fantazijam na tehnološkem področju, se je toliko več spremenilo na področju medosebnih odnosov.

Včasih smo za 'pecanje' imeli na voljo samo telefon na vrtečo se številčnico, doma posnete romantične mikse na 90-minutnih kasetah in nedodelano razumevanje misijonarskega položaja s podobami iz filma Modra laguna. Danes se ljudje iščejo prek aplikacij, čustva izražajo prek rebusov z emoji podobicami in koncept spola razumejo kot nekaj popolnoma nedefiniranega in fluidnega. Ti epohalni preskoki so igro ljubezni popolnoma spremenili in lahko le ugibamo, kako se bodo romantičnih iger čez dodatno desetletje in več lotevali naši otroci.

Za današnjega samca pa je realnost nekako takšna:

Seksualna pozitivnost

Ko smo v srednji šoli začeli nerodno odkrivati seksualne težnje in se spogledovati čez oguljene lesene klopi, se je vse to ves čas počelo z nekim pritajenim občutkom sramu. To je bilo še toliko bolj izrazito pri sošolkah, ki so se v ljubljanske srednješolske ustanove vozile z medkrajevnimi avtobusi iz kakšnih odročnejših naselbin, kjer jim je vsako nedeljo (in še ob naključnih srečanjih v trgovini) vaški župnik žugal z opozorili zunajzakonskega parjenja. Seks se je takrat obravnaval precej bolj negativno, kot nekaj grdega, kot nekaj, kar lahko počaka, ko bomo zelo odrasli. Očetje so sporne videokasete vestno skrivali, v najstniških revijah se o tem kaj dosti ni pisalo, poljubljali pa smo se skrivoma v parkih in temnih kotih teh in onih beznic.

Zdaj pa je zgodba o seksu popolnoma drugačna. Ima veliko bolj pozitivno konotacijo. In mlade se z vseh koncev uči, da je seks vendarle nekaj popolnoma naravnega in sprejemljivega. Seks je obenem postal neizogibna tema, tudi zato, ker ga več ni mogoče cenzurirati ali skrivati. Kar je za začetnike na tem področju verjetno veliko bolj sproščujoče, ko enkrat končno zajadrajo v ta medosebni stik, obenem pa morda nekoliko strašljivo, ker se ob vsem tem navalu neokrnjenih informacij pričakuje, da že vse vedo. A če nič drugega, se s tem tudi poskuša na vsakem koraku opozarjati na posledice nespametnega seksa, obenem pa smo bržda drastično znižali število otrok, ki mislijo, da je seks enosmerna vozovnica v pekel.

Spogledovanje se je digitaliziralo

Včasih je bilo spogledovanje popolnoma fizično dejanje. Naslonil si se na šank, obrnil proti mizi s tremi dekleti, se zagledal v tarčo, poželjivo strmel, dokler ti ni vrnila pogleda, se nasmehnil, morda pomežiknil (odvisno, kako zelo si želel kanalizirati Joeyja iz Prijateljev), in če je šlo vse po načrtih, je čez kakšne pol ure sledil vražje neprijeten pogovor, najbrž o tem, kakšno glasbo poslušata, na katero šolo hodita in ali oba poznata Mikija iz Fužin, ki med popravljanji graj krade okrasne pokrove za platišča (saj veste, radkape).

Danes spogledovanje sicer še vedno vključuje ogromno komunikacijske nerodnosti, a ima vključeno še pomembno digitalno komponento. Mežikanja prek emojijev, draženja prek Snapchata, lahkotna sporočilca na Facebooku, vse to pa ima v ozadju neko čisto svojo znanost, saj se že pojavljajo poglobljeni članki o tem, kako dešifrirati njegov ali njen emoji izbor, ker ima očitno pomežik drugačno konotacijo kot smehec, smehec s srčki v očeh pa lahko pomeni nekaj popolnoma drugega kot smehec, ki pošilja srčke.

Spomini so veliko bolj trpežni

Spomnim se, da ko sem v srednji šoli prekinil razmerje z dekletom, sta od nje ostala le neka plišasta reč v predalu in pismo, ki mi ga je nekoč poslala s potovanja po Franciji. Nič, kar bi lahko preživelo eno intenzivno generalno čiščenje na začetku pomladi. Bivše so včasih res bile bivše. Nekdanje. Tu in tam ti jo je omenil kakšen prijatelj, ki jo je naključno srečal na avtobusu, sicer pa je po razpadu razmerja postopoma mirno zbledela v pozabo.

Danes je drugače – danes so vsi odnosi neštetokrat zabeleženi. Vse se arhivira. Vse ostane. Če smo nekoč slike zakopali v kakšno kartonasto škatlo, ki smo jo iz globin omare potegnili le enkrat na pet let, so zdaj slike digitalne in povsod prisotne. So na telefonu in na računalniku, na Facebooku in Dropboxu. In včasih niso zgolj slike. So tudi sporočilca, digitalni dregljaji, elektronska pisma. In so tudi seksi posnetki. Včasih je domače seks posnetke hranila mini kaseta za kamkorder kamero, ki smo jo vestno skrivali daleč zadaj za nikoli dotaknjeno zbirko trdo vezanih romanov ruskih nihilistov, danes pa tudi najbolj žgečkljive vsebine hitro končajo na kakšnem izgubljenem USB-ključku ali celo v digitalnem oblaku, ki ga potem pozabljivo delimo s prijatelji ali sodelavci.

A tudi brez karikiranja se ta del odnosov danes zdi verjetno najtežji. V družbi, ki je neprestano pripeta na mobilne telefone in prek njih tja na splet, vsa preteklost nehote ostane zelo blizu. Vedno smo le dotik stran od spominov in le klik stran od tega, da se znova zaletimo v bivšo. Romantika danes zahteva ogromno zaupanja in obenem ponuja še toliko več priložnosti za sramoto. Zaljubljati se danes pomeni zaljubljati se na očeh vseh – kar pa, vsemu napredku navkljub, ni najbolj privlačna ideja.

Pretočnost seksualnih identitet

Danes je polemika seksualne identitete ena od najglasnejših obravnav mladih generacij. V devetdesetih je vsakršno oznanilo, da se seksualno identificiraš kakorkoli drugače, kot predvidevajo heteroseksualni normativi, bilo revolucionarno dejanje. Sploh v Sloveniji, kjer vsakršna odstopanja od 'normalnega' že tako ali tako obravnavamo precej bolj zaplankano kot drugje.

Kljub temu je paradigma seksualne identitete v današnjih dneh razumljena precej bolj sproščeno. Si, kar si. Ljubiš, kogar ljubiš. Kar je sicer pripeljalo do točke, kjer se 50-letni moški seksualno identificirajo kot šestletne deklice in kjer neoliberalni umetniki izstopajo iz definicije spola, češ da so brezspolni, a tem deviacijam navkljub je ta napredek nadvse dobrodošel. Diskriminacija sicer – na žalost – še vedno obstaja, a mladim, ki delajo prve korake v bolj intenzivna romantična doživetja, vsaj ne bo treba poslušati nikogar in ničesar drugega kot le svoje srce.

Tekst: Darjo Hrib

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"