Kar preseneti že na začetku, je vsekakor to, da med ključnimi razlogi ni tistega, ki se zdi najbolj očiten – ena partnerica do konca življenja.
To je sicer razlog, ki ga glasno poudarjajo famozni stand up komiki, kadar radostno oznanjajo, kako je najboljši del poroke v bistvu ločitev in da nam vsem predlagajo, da se poročimo le zato, da izkusimo čudovitost trenutka, ko se ločimo in smo spet svobodni (če povzemamo vrhunskega Louisa C. K.).
Ta razlog povzemajo tudi številne hollywoodske komedije, v katerih se eden od moških poroči, njegov prijatelj pa mu potem klišejsko zaželi srečo z dosmrtno rento ene in iste vulve.
Popularna kultura nas torej na vseh korakih uči, da je poroka izredno slaba ideja, če se hočemo še kdaj počutiti zaželene in če se nočemo prostovoljno predati formatu odnosa, v katerem on do konca svojega mizernega življenja prosjači za vsaj neko obliko seksa. Redna izpostavitev takšnim sporočilom je sčasoma moške resda nekoliko programirala v odpor do poroke, a to nikakor ni edini, sploh pa ne – sodeč po študijah – poglavitni razlog.
Denar, denar, denar
Osnovni koncept poroke kot socialne institucije ostaja enak že od samih začetkov. Njegova najbolj elementarna forma je v bistvu združevanje dveh družin. Včasih je to pomenilo širitev moči ali sklepanje politično-vojaških zavezništev, danes pa to predvsem pomeni širjenje družinskega kroga, da imaš za velike praznike na voljo več ljudi, ki ti lahko hitro pokvarijo dan.
Če si dva zaljubljenca želita uradno poroko in nameravata povezati dve družini, je potemtakem prav, da ti ljudje, ki bodo zdaj na novo povezani, vidijo to poroko v živo. Kar pa potem pomeni, da če povabiš enega strica, moraš povabiti tudi drugega, ker si bo sicer slednji mislil, da se ga sramuje celotno družinsko drevo, tako pa se potem pričnejo gojiti desetletja dolge zamere, ki se na koncu rešujejo na kakšni žolčni dediščinski razpravi, nasičeni z gnevom in sočnimi psovkami.
In če se torej povabijo vsi strici in tete, ne glede na to, v katerem kolenu so se znašli, se ta ceremonija kmalu razvije v pošastno velik dogodek. In ker obenem učijo, da poroka ni poroka, če pri tem niso bankrotirali vsaj štirje udeleženi, se ob bolj racionalnem pogledu na celotno zadevo številnim lahko hitro zazdi, da tole ni najpametnejša odločitev.
Za moškega je to situacija, iz katere skorajda ne more izstopiti kot zmagovalec – ali se za naslednjih nekaj let zapufa s kreditom, ki bi mu sicer lahko v garažo parkiral čisto novega karavana, ali pa naredi poroko na budžet in v njenih očeh izpade kot nesposoben tepec, ker je po varčevalnem programu organiziral dan, o katerem je ona sanjala že od prve menstruacije.
Ob tem se nemudoma oglasijo nekateri poročeni prijatelji – brez skrbi, saj poroko praviloma plačajo njeni starši. Kar je čudovito konservativna misel, na katero si marsikateri novodobni moški ne bi upal niti pomisliti, kaj šele na glas izreči. Že tako ali tako je strašljivo po tradiciji prositi za blagoslov njenega očeta, kaj šele predlagati, da svoj letni dohodek nameni žurki, na kateri se bo slavil dokončni prepis njegove drage hčerke v seksualno in čustveno uporabo nekemu gumpcu, ki ga je ona spoznala med popivanjem po ljubljanskih lokalih.
Če potegnemo stroškovno črto – sodeč po namigih in povpraševanjih, klasična poroka, ki se konča s požrtijo v gostilni, kjer neki anonimni terasa bend igra komade, na katere lahko plešejo tudi vsi tisti, ki so bili rojeni pred uvedbo kaset, s sprejemljivimi poročnimi oblekami, torto, fotografom, ki bo slikal še kaj drugega, kot nevestin dekolte, konfeti in kar je še teh stvari, hitro znese pošteno preko 10.000 evrov, čeprav številni pravijo, da se pri večjih družbah lahko hitro pomaknemo tudi do 20.000 evrov. Le kdo je junak, ki bo ta račun predložil njenemu očetu in mu potem hčerko prepisal na svoj priimek.
In mimogrede, potem sledi še poročno potovanje. Če nista ravno goreča ljubitelja Kranjske Gore, je treba potegniti vsaj tja do Maldivov ali Havajev. Koliko je še ostalo na računu?
Strah pred ločitvijo
Drugi najpogostejši pomislek je, da po poroki lahko zelo hitro postaneš neprivlačna statistika. In statistika, ki nas jo učijo mediji, je precej strašljiva – znamo pa jo že vsi na pamet: 50 odstotkov vseh prvih porok se konča z ločitvijo. Ta odstotek pri ljudeh, ki se poročijo drugič, skoči na 60 do 67 odstotkov. Tisti, poročeni tretjič, se borijo s kar 70 do 73 odstotki možnosti ločitve. Po tretji poroki pa človek verjetno neha šteti, kolikokrat je bil poročen.
Moški, kot racionalna bitja, se z matematiko in številkami ne želijo prepirati. Petdeset odstotkov. Polovica. Ko se v vse to vpletejo še otroci in dejstvo, da borbe za skrbništvo, ki gredo redkokdaj v prid moških, nikoli niso prav rožnate, se številnim zdi veliko lažje, če se kar ognejo poroki in s tem zelo verjetnim težavam nekje pozneje na časovni premici.
Dejstvo je tudi, da imamo ločitve in njihove posledice na ogled v neposredni okolici. Če se že niso ločili naši starši, so se pa skoraj zagotovo starši kakšnega prijatelja ali pa se ločujejo znanci in v realnem času opazujemo, kako med enim in drugim obiskom sodišča on vedno vztrajneje izgublja lase, samozavest in še zadnjo trohico dostojanstva.
Izguba popolnega nadzora
Moški, kot izredno teritorialna bitja, vidimo okolico, v kateri živimo, na nekoliko drugačen način kot ženske. Svoje brloge, ki morda njej smrdijo po postanem bureku in vlažnih nogavicah, sklepamo za svetišča, ki smo si jih izoblikovali po svojih merah in potrebah. Vsak nered ima svoj smisel. Svojo zgodbo. In ko v takšen svet vpelješ žensko, se začnejo spremembe.
Ženske v moški kaos vpeljejo spremembe, ki nam dajo občutek izgube nadzora nad vsemi aspekti lastnega življenja. Nenadoma ni več sprejemljivo, če spodnjice ležijo na tleh, ker so nam pač tam padle od riti, ko smo se odpravljali pod tuš. In ni sprejemljivo, da se posteljnina menja samo takrat, ko se zamenja tudi letni čas. Kot tudi nenadoma ni sprejemljivo, da stanovanje nima zaves, čeprav noben moški niti ne ve, v katerem oddelku Rutarja ali Lesnine se sploh kupijo zavese.
Šalo na stran – spremembe niso le na področju stanovanjske higiene, ampak v številnih, bolj delikatnih aspektih življenja in se hitro začnejo kazati navzven. Za moškega tako ni nič bolj strašljivega kot to, da pokliče prijatelja, ga povabi na pivo, a mora on naprej pri ženi preveriti, ali lahko gre.
Moški v tem ne vidimo čisto običajnega medosebnega spoštovanja med partnerjema, ampak totalno kastracijo, ko se naš dolgoletni prijatelj v trenutku spremeni v šestletnega dečka, ki preverja, kaj sme in česa ne. To pa je samo po sebi le še ena izredno slaba reklama za poroko.
Tekst: Darjo Hrib
Preberite še:
- Ste v razmerju iz pravih razlogov?
- Kaj svetovati prijatelju, ki se o dolgoletni zvezi vrne na trg samskih
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?