V vsakdanjem življenju vsakdo od nas igra oziroma prevzema več socialnih vlog, ki jih nosimo in izvajamo bolj ali manj odgovorno in recimo temu uspešno.
Sama sem lahko v socialni vlogi podjetnice, hčerke, mame, sestre, partnerice, tete, nečakinje in tako dalje. Podobne vloge igramo vsi vsak dan in vloge menjavamo v skladu s tem, kje smo in s kom smo v interakciji.
Socialne vloge so sociološko dokaj natančno opredeljene, sploh sama vloga nalaga določen status, v katerem se posamezniki znajdejo tako ali drugače. Zakaj danes razmišljam o vlogah, ki jih nosimo?
Moje izhodišče je, da včasih zanemarimo določeni aspekt socialne vloge na račun drugega. Odziv okolja je po navadi silovit in zrcali posamezniku, kaj se od njegove vloge pričakuje, včasih celo zahteva. Da ne bom tako abstraktna, navajam primer, kjer so se socialne vloge prepletale.
Imamo par, ki se bliža 40. letu starosti. Otroka sta šoloobvezna. On ima svoje uspešno podjetje, ona je vodja dokaj velikemu številu ljudi, se pravi sta službeno močno angažirana in vpeta v zahtevne delovne procese. Katere socialne vloge prevzemata? Oba sta zakonca v dolgotrajni partnerski zvezi. Sta starša. Sta poslovneža. In tukaj pride do trenj. Ona poskuša biti čim več doma, da opravlja svojo materinsko vlogo kakovostno in zameri možu, da veliko potuje, se pravi, da opravlja svojo socialno vlogo poslovneža, ki je dal na prvo mesto delo in posel, in ne svoje družine. Očetovsko vlogo opravlja poredko, saj otrok občasno tudi po ves teden ne vidi. Ženi ni zvest, torej je prevzel tudi vlogo ljubimca. A ko je doma, poskuša nadomestiti svoj izostanek v družinskem dogajanju, a se žal že dogaja, da ga otroka ne opazita, se z njim ne pogovarjata, za rešitev zagat pokličeta in poiščeta mamo. Nekaj let sta ga bila zelo vesela, ko je bil doma, zdaj, ko odraščata pa sta se oba od očeta odtujila v tolikšni meri, da jima je skoraj bolj prijetno, če so doma sami trije z mami. Da, takšno je realno življenje številnih družin.
Nikomur od opisanih štirih ni lahko. Gospa je izčrpana od zahtevnega dela v službi, hoče biti odlična mama, a otroka počasi vstopata v najstniška leta, ko marsičesa ne slišita več in se ravnata po svoje. Čustveno se je odtujila od moža, ki ji ni v nobeno podporo pri gospodinjstvu in vzgoji, zapletata se v očitke in kritike, a ni nobene spremembe. Ker moža ne čuti več, se tudi ljubiti noče več z njim. Prenehala je prevzemati socialne vloge intimne partnerice soprogu. Čuti, da ima on drugje potešitev, a ne dela drame okoli tega. Pravzaprav sta oba kar tiho in se delata, da ta problematika ne obstaja. Tako nekako živijo vsi štirje na istem naslovu, a vsak v svojem kokonu.
Socialna vloga je običajno družbeno predpisana. Že stoletja se razume in ve, kaj naj bi bila vloga moškega in ženske. Menim, da se je v zadnjih nekaj dekadah to premešalo. Odkar smo enakopravni, marsikateri moški ne ve več, kaj je njegova moška vloga, tudi kot partnerja in očeta, prav tako pa tudi marsikatera ženska prevzema vse preveč moških vlog in deluje kot dobro namazan stroj, brez ženskosti in frivolnosti, ki naj bi bile značilnost nas dam. Tako premešane vloge včasih naredijo mnogo škode, ko eden od partnerjev igra preveč močno na primer svojo starševsko vlogo in pri tem pozabi in zanemari svojo vlogo partnerja.
Kot pogosto napišem, povsod poskušajmo najti ravnotežje. Zamislimo se nad lastnim izvajanjem določene socialne vloge. Mogoče jo lahko izboljšamo, naredimo bolj kakovostno in odgovorno?