Prizorišča modernih olimpijskih iger:
1896, Atene – prve moderne olimpijske igre. Stadion Panathinaikos je bil v 19. stoletju edini olimpijski stadion na svetu, nobenih iger pozneje pa si ni ogledalo toliko ljudi.
1900, Pariz – igre so trajale pet mesecev in pol in so bile del Svetovne razstave. Uvodne in zaključne slovesnosti ni bilo, med številnimi nenavadnimi disciplinami je bilo tudi podvodno plavanje.
1904, St. Louis – tako kot v Parizu štiri leta prej so bile prve igre v Združenih državah Amerike del Svetovne razstave in organizirane najslabše v zgodovini, saj so skoraj uničile olimpijsko gibanje.
1908, London – igre bi morale biti v Rimu, toda izbruh Vezuva je od italijanskih oblasti zahtevala premestitev sredstev iz olimpijskega v proračun za odpravljanje posledic. Organizirane so bile v White Cityju kot del francosko-britanske razstave.
1912, Stockholm – igre so trajale dva meseca in pol, na njih pa je nastopilo 28 držav. Japonska je bila prva azijska država, ki se je udeležila olimpijskih iger. Švedski strelec Oscar Swahn je pri 64 letih kot najstarejši olimpionik doslej osvojil kolajno.
1920, Antwerpen – Mednarodni olimpijski komite je igre belgijskemu mestu dodelil v znamenje spoštovanja žrtev med prvo svetovno vojno. Ena od jadralnih etap je bila tudi v sosednji Nizozemski, bile pa so to tudi prve igre, na katerih so prebrali olimpijsko prisego in v zrak v znamenje miru spustili golobe.
1924, Pariz – prve igre, za katere je bilo dokazano, da so bile finančno velika polomija, in zadnje, ki jim je predsedoval Pierre de Coubertin. Na atletskih tekmovanjih so blesteli tekači iz Finske, predvsem nepozabni Paavo Nurmi.
1928, Amsterdam – igre so bile finančno uspešnejše kot tiste v Parizu štiri leta prej, a so kljub temu pridelale izgubo. Na njih so prvič prižgali olimpijski ogenj, prvič so mimohod udeležencev začeli Grki in ga končali Nizozemci kot domačini.
1932, Los Angeles – ameriški predsednik Herbert Hoover se jih kot drugi šef države v zgodovini iger ni udeležil, igre v St. Louisu je ignoriral tudi Theodore Roosvelt. Prvič je bila postavljena olimpijska vas in prvič so uporabili oder za zmagovalce.
1936, Berlin – Hitlerjeve igre, na katerih je blestel Jesse Owens in arijski rasi pokazal, da je črnska v atletiki veliko uspešnejša. Nastopilo je 49 držav, nacistični režim je organiziral televizijsko omrežje in radijsko oddajanje, ki je doseglo 41 držav.
1948, London – prve igre po 12 letih in po koncu druge svetovne vojne. Dogodek se je v zgodovino olimpijskega gibanja zapisal z varčnostjo, saj ni bilo zgrajeno niti eno novo tekmovališče. Iger se je kljub temu udeležilo rekordnih 59 držav.
1952, Helsinki – finska prestolnica bi morala igre gostiti že leta 1940, a je izbruh druge svetovne vojne to preprečil. Iger se je prvič udeležila ekipa Sovjetske zveze, tudi Izrael je bil prvič na igrah, povabljeni sta bili tudi Nemčija in Japonska, ki v Londonu nista smeli nastopiti.
1956, Melbourne – prve igre v Avstraliji in prve na južni polobli. Tekmovanja v konjeništvu so bila zaradi karantene na Švedskem. Zaradi napetosti na Sueškem prekopu se nekatere arabske države iger niso udeležile, nekatere evropske države so igre bojkotirale zaradi sovjetskega vdora na Madžarsko.
1960, Rim – nastopilo je 83 držav, sovjetske gimnastičarke pa so osvojile 15 od 16 možnih kolajn. Wilma Rudolph je s tremi sprinterskimi zlatimi kolajnami postala najhitrejša ženska na svetu, Etiopijec Abebe Bikila je bos zmagal na maratonu in postal prvi črnski olimpijski prvak.
1964, Tokio – prve igre v Aziji. Južni Afriki je bil zaradi politike apartheida prvič prepovedan nastop na igrah. To so bile prve igre s televizijskim prenosom. Jošinori Sakai, ki je prižgal olimpijski ogenj, je bil 6. avgusta 1945, ko so torej Američani vrgli atomsko bombo, rojen v Hirošimi.
1968, Ciudad de Mexico – prve igre v Latinski Ameriki. Zaznamovalo jih je dejanje ameriških sprinterjev Johna Carlosa in Tommieja Smitha, ki sta v znamenje protesta proti zatiranju črncev doma na odru za zmagovalce v zrak dvignila v črni rokavici odeti pesti. Deset dni pred začetkom iger so oblasti na Plaza de las Tres Culturas ubile 40 demonstrantov. Bob Beamon je v daljino skočil 8,90 metra.
1972, München – prve igre v povojni Nemčiji. V gverilski akciji palestinskih borcev za svobodo je bilo ubitih 11 izraelskih športnikov in trenerjev. Mark Spitz je osvojil sedem zlatih plavalnih kolajn, reprezentanca Sovjetske zveze pa je v finalu košarkarskega turnirja premagala Združene države Amerike.
1976, Montreal – prve igre v Kanadi, na katerih je nastopilo 92 držav. Bojkota se je udeležilo 28 držav, saj je Mednarodni olimpijski komite dovolil nastop Novi Zelandiji, čeprav je njena ragbi reprezentanca prej gostovala v Južni Afriki. Nadia Comaneci je kot prva dobila oceno 10,0.
1980, Moskva – zaradi vpada Rdeče armade v Afganistan je ameriški predsednik Jimmy Carter ukazal ameriški bojkot iger. Sovjetska zveza je osvojila rekordno število kolajn, košarkarski turnir je osvojila Jugoslavija, kubanski boksar Teofilo Stevenson pa je osvojil tretje olimpijsko zlato zaporedoma.
1984, Los Angeles – Sovjetska zveza je igre zaradi politične propagande Združenih držav Amerike bojkotirala. Junak je s štirimi zlatimi kolajnami postal atlet Carl Lewis, Xu Haifeng je v streljanju s pištolo osvojil prvo zlato olimpijsko kolajno za Kitajsko, Steve Redgrave pa je osvojil svojo prvo od zlatih kolajn na petih zaporednih igrah.
1988, Seul – igre, ki jih je Južna Koreja dobila kot znamenje priznanja za demokratična prizadevanja in dosežke korejskega gospodarstva. Kanadski sprinter Ben Johnson je bil po osvojeni zlati kolajni in svetovnem rekordu na 100 metrov diskvalificiran zaradi jemanja nedovoljenih poživil.
1992, Barcelona – prve igre v Španiji in zadnje, ki so bile organizirane isto leto kot zimske olimpijske igre. Zaradi konca hladne vojne so bile prve brez bojkota po letu 1992, na njih pa je znova nastopila tudi Južna Afrika. Zaradi razpada Jugoslavije so Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina nastopile kot samostojne države. Nastopil je NBA Dream Team.
1996, Atlanta – igre ob stoti obletnici prvih modernih iger, organizirane v mestu Coca-Cole in CNN-a. Logistično sodijo med najslabše organizirane po drugi svetovni vojni. Olimpijski ogenj je prižgal Mohamed Ali. Nastopilo je 197 držav, tudi 14 debitantk.
2000, Sydney – druge igre v Avstraliji in finančno najuspešnejše doslej, organizirane so bile zgodaj spomladi. Cathy Freeman je v vesoljskem dresu Avstraliji in predvsem dolgo prezrtim in zatiranim aboridžinom pritekla zlato kolajno. Predsednik Juan Antonio Samaranch je igre označil kot najboljše vseh časov.
2004, Atene – finančno najpotratnejše igre doslej. Organizatorji so zamujali z deli, veliko je bilo zgodb o podkupovalnih aferah. Nastopila je 201 država, kolajne so bile na novo oblikovane, bile pa so to tudi prve igre, ki so imele tehnično podporo na medmrežnem spletu, kjer so predvajali tudi posnetke tekmovanj. Michael Phelps je napovedal nekaj posebnega.
2008, Peking – prve igre na Kitajskem. Bile so okoljevarstveno sporne, kitajske naložbe v infrastrukturo so bile izjemne in spektakularne. Michael Phelps je osvojil osem zlatih kolajn v plavanju in zasenčil vse. Skupno je bilo postavljenih 34 novih svetovnih rekordov, Kitajci pa so osvojili največ zlatih kolajn, 51.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem