Predstavljajte si, da sproŠČeni lebdite na morski gladini. ZAGLEDANI v globino na polno vdihujete zrak v pljuča, na koncu pa izdihnete dolg, polglasen in sproščujoč izdih. Kot delfin. To je ponavljajoče meditativno dihanje. Sproščanje telesa, osvobajanje misli od vseh tegob, popolno prepuščanje modrini in trenutku, ki skozi vašo bit drvi kot plimni val. Pripravljeni ste na potop v morsko notranjost, v neslutene globine svojih zmožnosti. Modri svet mehurčkov in pisanih rib postaja vaše novo kraljestvo. Freediving, apneja, prosto potapljanje ali potapljanje na dih je šport, ki bo vašo predanost in ljubezen do njega nagradil z neopisljivim občutkom izpopolnjenosti in sreče.
Potopimo se v zgodovino
Prvo potapljanje v iskanju školjk in preostalega morskega živeža za potrebe praznih želodcev arheologi datirajo glede na najdbe nekam v obdobje pred 7000 do 10. 000 leti, potapljanje za biseri pa pred 4500 leti. Sam namen človeškega vdora v cesarstvo rib se vseskozi spreminja in že v rimskih časih se pojavijo posebne enote potapljačev Urinatores ali “tisti, ki gredo pod vodo”. A šele v sredi 20. stoletja se začne obdobje strastnega osvajanja morskih globin, čemur leta 1949 sledi prvi organizirani in potrjeni potop na globino 30 metrov.
Do leta 1961 so se rekordi podaljševali meter po meter vse do dneva, ko je legenda potapljanja na dih, gospod Enzo Maiorca osebno, prisilil svoje telo na globino 51 metrov in se potuhnjeno režal, medtem ko sta svetovna javnost in znanost zijali z odprtimi očmi. Ta globina je veljala za smrtonosno in znanstveniki so že nekaj časa pred tem dejali, da telo tako ali tako ne more prenesti šestih atmosfer tlaka vode. Osvajanje globin se je kljub temu nadaljevalo. In prav tekmovalnost Enza in Jacquesa Mayola je navdahnila znanega francoskega režiserja Luca Bessona, da je posnel legendarni film Velika modrina. V strastni tekmovalnosti sta potapljača šokirala vse, ko sta dosegla mejo stotih metrov. Po teh dosežkih se je zdelo, da potapljanje nima meja.
Apneja izhaja iz grške apnoia, kar dobesedno pomeni “brez diha”. Največkrat se povezuje s podvodnim ribolovom, razdeljena pa je v kar osem različnih disciplin, med katerimi se prve izvajajo v bazenu: dinamika, dinamika brez plavuti in statična, druge pa v globinah morja: stalna obtežba, stalna obtežba brez plavuti, prosti potop, spremenljiva obtežba in brez plavuti. V bazenih se računa dolžina v metrih, v morjih pa globina. Tekmovanja na državni in svetovni ravni so največkrat izpeljana pod pokroviteljstvom krovne svetovne organizacije za regulacijo in standardizacijo poskusov postavljanja rekordov v apneji. AIDA (International Association for the Development of Apnea) ali CMAS (Confederation Mondiale des Activites Subaquatiques) je otrok pomorščaka Jeacques-Yvesa Cousteauja in vsako tekmovanje poteka pod budnim očesom vrhunsko usposobljenih “scuba” potapljačev, ki lahko tekmovalcu pomagajo. Seveda brez sodnikov in drugega zdravniškega osebja ne gre, snemalci globin in fotografi pa dokumentirajo potope.
Ljudje ribe
Potapljanje na dih je konceptualna športna zvrst. Posameznikom, ki se ukvarjajo s temi ekstremnimi disciplinami, so skupni ljubezen do morja, življenja in velika ekološka ozaveščenost. Zanje je pomembno, da med letom vseskozi kontiunirano trenirajo v bazenih, to pa morajo kombinirati še s katerim drugim aerobnim športom, denimo tekom, kolesarjenjem ali pohodništvom. Prav tako ne smejo pozabiti na delo v fitnesu. Verjamejo sami vase, optimistično gledajo na življenje in se družijo s sebi enakimi. Ljudje delfini. “Freediverji” čutijo pripadnost svoji “jati”, dobro so organizirani in čez zimo intenzivno gradijo svojo psihofizično kondicijo. Poletje pričakajo z velikim veseljem na vrhuncu svojih moči in najboljše rezultate dosežejo prav proti koncu poletja ali v jeseni.
Vsaka izmed potapljaških zgodb ima podoben začetek in tudi svetovni rekorderji, ki se dandanes potapljajo na globino 200 metrov, večkrat začnejo takole: “ . . takrat sem se prvič srečal z masko in plavutmi. Potopil sem se na deset metrov in začutil, da moram videti, kaj je še globlje. Od tistega trenutka sem vedel, kaj želim početi. Od takrat se vse v mojem življenju neprenehoma spreminja, le ta želja vedno ostaja ista. ”
Po takšni iniciaciji se je najbolje vpisati v katero od specializiranih šol potapljanja na dih, kjer vas bodo inštruktorji, oplemeniteni z licencami, naučili tehnik dihanja in meditativnega sproščanja pred potopom. Prav tako vam bodo pomagali spoznati medicinsko stran fizioloških sprememb, ki se zgodijo v globinah. Najpomembnejša lekcija ni iz trte zvita: “Nikoli se ne potapljaj sam, kajti utopiš se lahko samo enkrat. ” Varnost je torej na prvem mestu.
Modra nirvana
Potop v globino je nepozaben občutek. Z osvajanjem vsakega metra se ti zdi, da si bliže svoji biti, kot da plešeš s sirenami in dosegaš svoj maksimum. Pri plavanju na površje postajaš čedalje lažji, zdi se, da te površina kliče nazaj k sebi, na tvoje telo pa deluje sila, ki je nasprotna od gravitacijske. Letiš proti nebu in se vnovič rojevaš. Prvi vdih, ki sledi po tistem, ko se vrneš iz globine, je vdih življenja.
Telesne občutke med potapljanjem medicinska znanost razlaga takole: pri samem potopu se pojavi potapljaški refleks, v telesu se zgodi cel niz sprememb, ki prilagajajo organizem na daljše bivanje pod vodo, v okolju brez kisika. Se nemara spominjajte, kako je bilo, ko ste bili še riba? Naj razjasnimo: kri se zaradi povečanega tlaka in globine premesti v sredinski predel telesa, v vitalne organe, v želji, da bi jih zaščitila pred kolapsom, hkrati pa se stisnejo krvne žile v udih. Brez panike, samo v tistih, ki vam pomagajo pri gibanju! Čutili boste pritisk na vsak del telesa, kar pomeni, da bo vaša postava na globini 20 metrov naravnost fantastična. Zaradi hladne vode se tudi bitje srca ustavi na 40 odstotkov od običajnega števila udarcev. A zdaj naj vas opozorimo – kakršenkoli občutek strahu, panike ali nepotrpežljivosti bo to bitje pospešil, kar posledično tudi pomeni, da boste porabili več kisika. Najpomembnejši je vaš notranji mir, popolno stanje nirvane ne bo pustilo vašim možganom, da po nepotrebnem zapravljajo kisik, vi pa se boste na površje tako lahko vrnili živi in zdravi.
Nemara vas bo po končanem tečaju tudi prijelo, da bi se bolj posvetili potapljanju. Nekateri izmed vas se boste mogoče spustili tudi v tekmovalne vode. A opozorilo velja: to zahteva od vas popolno in vrhunsko psihofizično kondicijo in pogoste treninge, s katerimi boste povečali zmogljivost svojih pljuč. Bazeni so skoraj v vseh večjih slovenskih mestih, dovolj je tudi klubov z licenčnimi vaditelji. Tako ne boste prikrajšani za znanje o raznih tehnikah plavanja in potapljanja, hkrati pa boste lahko mirne duše plavali v bazenu brez skrbi, da bi nič hudega slutečega kopalca počili po glavi z monoplavutjo.
Bavbav
Kot hudič križa se potapljači največkrat bojijo hipoksije. Gre za pomanjkanje kisika v tkivih oziroma celicah in zgodi se, da možgani ostanejo brez kisika. Posledice so pogubne – potapljač izgubi nadzor nad okončinami, trupom, vratom . . In to ima veselo ime – samba. Takšnim situacijam se je nad- vse primerno izogniti in plavanje v okviru svojih zmožnosti je še najbolj primeren nasvet. Drugače se lahko zgodi, da takoj po prihodu na površje svet v očeh potapljača postane zaslepljen s kupom žarnic, nato se svetloba pogasi in njegovo telo začne poplesavati v skoraj ritmih ognjenih latinskoameriških plesov. Samba pomeni takojšnjo diskvalifikacijo na tekmovanju, “plesalec” pa se dogodka kasneje sploh ne spomni, kaj šele, da bi se pritoževal nad sodniškimi ocenami svojega plesa. To ni šala in zato je zelo pomembno na treningih v bazenu, kaj šele v morju ob sebi imeti trening partnerja, ki mu zaupate, saj se lahko pripeti, da bo vaše življenje postalo nenadoma odvisno le od njega.
Ko se čas meri v metrih
V bazenih kaj dosti opreme ne potrebujete, za morske avanture pa morate imeti neoprensko oblačilo, ki naj bo debelo vsaj 3, 5 milimetra. Maska za globinsko potapljanje je manjše prostornine kot sicer in s silikonskimi oblogami, da se mehko prilega obrazu. Rokavice in nogavice vas bodo zaščitile pred podhladitvijo, kar je pomembno. Poleg opreme je izvrstno ob sebi imeti že omenjenega trening partnerja, za katerega je priporočljivo, da se je sposoben potopiti na isto globino kot vi. Priskrbite si tudi potapljaško uro z globinomerom. Čez leta bo ta postala vaš najboljši prijatelj. In ko boste nekega dne začeli meriti čas v metrih, ne v sekundah, boste vedeli, da ste postali “freediver”.
Rudolf Skok
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?