Ko nas je Gregor Stegnar, najmočnejši Slovenec, povprašal za pomoč pri menjavi gume, nas je pošteno naplahtal. Šlo je namreč za 450-kilogramski pnevmatični stvor, ki ga običajno zamenja sam, a je bil prezaposlen s kričanjem na naše lene hrbtenice. Naj vam bo. Nekaj o konjskih naporih še iz naše perspektive.
Kako je potekal izbor kandidatov v naši redakciji, ki naj bi se pomerili z menda najmočnejšim hrustom, kar jih premore sončna, ne pa tirolska stran Alp? Nabor pisarniških, športnih in dnevnosobnih poškodb je svetlobno hitro postal tako velik, da smo se ustrašili, da soočenja sploh ne bo. Počene kosti iz otroštva so nenadoma začele skeleti, težave s križem so se preselile na vseh 24 hrbteničnih vretenc pa še postrani čez rebra in nekje v daljavi so že začele kokodakati vrane, nekaj navzočih je bilo pač tik pred nenadno smrtjo.
Hecno, mar ne, saj bi vsaj na papirju morali veljati za redakcijo, ki je najbolje usposobljena za kljubovanje fizičnemu naporu, in zategadelj precej izurjeno v nadčloveških naporih, ki so neredki pri potenju v fitnes centrih, rednem jutranjem teku in popoldanskem kolesarjenju, opazovanju pretesnih hlačk punce na klopi za razteg; tja, kakorkoli že, stanje je postalo alarmantno. Kako ne bi bilo, saj je 31-letni Gregor ob zadnjem obisku redakcije prijavil nekaj tako bosih, da smo hiteli odpirat vrata, saj smo mislili, da ga bo razneslo kot prenapihnjen helijev balon. Ta pa jih ima pod kapo! Vleka 16-tonskega tovornjaka s prikolico ? da, da. Prevračanje 450 kilogramov težke gume kamnolomskega viličarja ? zagotovo mačji kašelj. Enominutno dvigovanje železnobetonskega hloda nad glavo ? to počnemo pač vsak dan. Tiščanje Caddyja kot samokolnico ? jasna stvar, če se pokvari. Svizci, čokolade, zavijanje? Kaj domačega? Prav, čutili smo, da nas barva kot velikonočna jajčka.
Prav nič iz trte zvit
Če Gregorja pogooglaš, ti kojci na ekran pade naziv Martin Krpan – najmočnejši Slovenec. V tem tekmovanju se Gregor že nekaj let preizkuša, leta 2005 je na njem tudi zmagal, nakar mu je Slovenija očitno postala pretesna. Zdaj svojo moč na ogled postavlja po Poljski, Avstriji pa na Nizozemskem, kjerkoli v Evropi pač prirejajo tekmovanja v kategoriji strongman. V njej se je prvi mednarodno proslavil Islandec Magnús Ver Magnússon, štirikratni zmagovalec tekmovanja IFSA Strongman; dobesedno nepremagljiv je bil od leta 1994 do 1996. V svetovnem merilu kajpada (v lokalnem pa že precej prej), v zadnjem času pa kot sodnik teži naslednikom.
A Nordijci niso edini, ki se lahko naslonijo na svojo trdo preteklost, v tem primeru vikinške korenine. Trenutno je med prvimi petimi runklji na svetu veliko takšnih, ki so se rodili za nekdanjo železno zaveso (dva Litvanca, Estonec, Rus in Ukrajinec) in tudi najmočnejši v Evropi je v zadnjem času Poljak Roberts Szczepanski. Mar to pomeni, da imamo Slovenci dobre gene? Nedvomno. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da Janezi že vso svojo zgodovino zgolj kimamo vladarjem, so se naši predniki uveljavili kot precej bojevniški. Generalov in admiralov smo skozi stoletja zbrali 256, iz ljudskega izročila pa poznamo vsaj pol ducata pravih dedcev, ki so bili močni za konja pa še kakšnega osla povrhu. Ob Kolpi je rojakom mišice kazal Peter Klepec, na Koroškem Kralj Matjaž, v Istri Veli Joža, v Reziji Löl Kotlić, na Gorenjskem pa Joža Štempihar. Prav pripovedi o junačenju slednjega po Olševku in bližnji ter širši okolici, njegovem tihotapljenju tobaka in soli ter pomaganju preprostim navadnim ljudem so navdahnile Levstika, da je spisal Martina Krpana. In ta pač velja za najmočnejšega Slovenca, kar jih je kdaj tlačilo našo grudo. Kako tudi ne bi, saj je odrobil Brdavsu glavo ter rešil Dunaj in jodlarje pred kruto usodo. Lakoti navkljub. No, Gregor, novodobni Krpan, s tem nima prevelikih težav. “Na dan prežvečim približno 6000 kalorij, ” se je mimogrede pohvalil. Pa poglejmo, koliko je to. Ker verjamemo, da med vami ni požeruhov, se vrnimo na nevtralen teren, v preteklost, kjer ne bo mogoče nikogar užaliti. Glede na posamezne vire lahko zlahka ugotovimo, da so izkopavanja kosti srednjeveških menihov pokazala, da so dušni pastirji v tistem času precej radi jedli, debeluhov med njimi je bilo kar petkrat več kot med navadnimi plebejci. Bili so prvaki med požeruhi in 150-kilogramski ali še obilnejši možakarji pravzaprav niso bili med njimi nobena redkost. Celo sveti Tomaž Akvinski jih je nabasal za svojega življenja 200 okroglih. Pečene piške, pršut, šunka, krompir in alkohol so bili redni spremljevalec gostij, zato tolikšno dnevno število zaužitih kalorij ne bi bilo nič nenavadnega. Tako lahko v nekem zlatem povprečju izračunamo, da količinsko to znese vsaj 900 gramov perutnine, 200 gramov slanine, po pol kilograma šunke in krompirja ter približno dva do tri litre vina. Prištejte še kakšen kosem belega in mast, na kateri se je pripravljalo meso, in lahko kar pomahate prehitri smrti zaradi zamaščenih žil. Jasno, Gregor s takšno srednjeveško prehrano ne bi prišel daleč. Njegov jedilnik je skorajda brez maščob, a zelo izdaten z beljakovinami. Uporablja prehranske dodatke – jasno, saj gre vendarle za vzdrževanje živalske moči. Doping? “V nasprotju z bilderji, ki vase pošpikajo, kar jim pride pod roko, mi zelo pazimo. Štiri Redbulle pred tekmo . . ” Diplomatsko jedrnato. Lahko bi prisegli, da je iz stekleničke pred tekmovanjem malce potegnil v nos.
Čas za napor
“Ste izpraznili črevesje, fantje? ” Če drugega ne, se lahko pri dvigovanju strašansko težkega bremena pripeti, da ugre komu po zlu kakšna žlička. Ja, tista. In res, ko vidiš tiste kilograme na kupu, začenjajo počasi pa zanesljivo nate delovati diuretično. Mine te apetit in zaskeli te po podplatih. Najraje bi jo ucvrl, ne pa zagrizel in začenjal čutiti potne kapljice na hrbtu, ki se kmalu sprevržejo v potok. Pri prižganem tovornjaku začne ventilator, ko temperatura naraste, ohlajati motor, Gregor pa se je takrat šele dodobra ogrel za dvigovanje nehumanih količin centov. In pri tem ni prav nič kaj dosti zarožljalo po njegovih sklepih, še manj zahreščalo v križu in nič se prikazalo na vidnih mestih. Možakar, čigar levi biceps je tako velik, da se lahko ob njega postavi sedem ‘vitaminskih kripljev’, pa ga še vedno ne preseže, se je uprl v 450-kilogramsko gumo, jo privzdignil in obrnil, kot bi šlo za fotelj, iz katerega bi želel stresti lenega, a le malce obilnejšega psa. “No, zdaj pa vi! ” Ne neha se režati.
“Čuj, koliko pa ti kaj tehtaš? ” Vprašanje, ki bi ga marsikdo razumel kot malce žaljivo, Gregorja ne zmede. “Sto štirideset in dve manj. ” Obilja sala, ki bi se na njem nabiralo zaradi dolgoletne poštene košte, zlepa ni uzreti. Namesto tega se zdi, kot bi mu pod kožo operacijsko potisnili po dve rokometni žogi tam, kjer imajo običajni smrtniki ramena, in tam, kjer nas običajno skelijo bicepsi. Da ne omenjamo nog, ob katerih so bile naše kot malce manj ošiljeni zobotrebci. Pa lahko človek od tega, če se posveti življenju hrusta, dejansko živi? “Če se redno uvrščaš med prve tri korenjake na tekmovanjih, so denarne nagrade tolikšne, da bi se lahko mirno posvetil le temu. Približno 500 evrov pade na tekmo, nekaj tekem na mesec. Mačji kašelj. Žal pa je to sezonski hec, pozimi se je treba znajti kako drugače. ” Vedno dobre volje je zatorej v vlogi fitnes inštruktorja nepogrešljiva avtoriteta v kranjskem fitnesu Mega Center. Pa je kaj agresiven? “Samo če mi kdo grozi, da mi bo obrusil avto, kadar ga zaparkiram. ” Jah,
v tem primeru bi se lotil napačnega.
Trening kot iz pekla
“Ko sem se zadnjič tekmoval na Poljskem, so si organizatorji kar sproti izmislili novo disciplino, pri kateri si je moj kolega celo pošteno poškodoval roko. Pripravljen moraš biti na vse in se vsake najprej lotiti z glavo. ” Za nas, ki gulimo pisarniške stole, je izbral cvet najatraktivnejših, da ne bi bilo treba panično pritiskati 112, če bi šlo kaj narobe. Vleka vrvi, 16-tonskega tovornjaka s prikolico, dvig hloda (sam se je pozabaval z urednikom mode) in prevračanje gume. Skupaj 16. 570 kilogramov pa kakšna deka povrhu, vse to smo pod grožnjo njegove dovolj dolge in zverinsko močne trenerske roke prestavljali naokoli in ožemali nogavice.
“Pri vleki vlačilca pride do izraza tvoja lastna teža, vrv moraš napeti do konca in šele nato z majhnimi koraki v nizki preži in nagnjen popolnoma naprej premakniti beštijo z mesta. ” Hvala lepa, ampak to počni kar sam, ti človek, ki bi te v skladišču lahko zaposlili namesto viličarja. Na hitro preračunano je kar štirikrat močnejši od povprečnega človeka. Predstavljajte si, da mnogim izmed vas preglavice povzroča že vreča cementa, ki jo je treba iz prtljažnika prenesti v garažo, po drugi strani pa njega dva 140-kilogramska železna ‘kovčka’, ki ju drži vsakega v eni roki, ustavita šele po 60 metrih. Razlog tiči v tehniki samega dviga. Bog ne daj dvigovati sklonjen naprej in z rokami. No ja, z rokami že, a moč mora izhajati iz nog, trdnega oprijema in utrjenega hrbta, pri tem pa ne sme trpeti križ. Pa smo spet pri dobrem starem stavku, ki tako paše nam moškim . . Važna je tehnika, ne pa . . Treba je priznati, da je treba imeti za dvig podobno nehumanih uteži kar oboje, tako moč kot tehniko. Vsaka vaja zahteva priprave, trening in pravilen pristop ali pa takoj stakneš poškodbo. Zatorej smo mu hvaležni za nekaj koristnih napotkov, ki nam bodo prišli še kako prav, ko bomo nove izvode revije nosili iz kleti v uredništvo, doma pa ženam perilo na podstrešje.
“Upam staviti, da na pravilno organiziranem dogodku premaknem letalo. 35 ton. ” Dogovorjeno, Gregor, bomo uredili. Na Brniku so prav takšnega dobili maja.
Tomaž Kotnik
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?