Džakuzi? Ne, soteskanje!

22. 6. 2007
Deli

Naj še tako napenjamo možgane, ne vemo povsem natančno, kam bi uvrstili soteskanje, po angleško canyoning: med vodne športe, gorniške dejavnosti, jamarstvo ali kam drugam.

Če prav pomislimo, je ta šport zmes vsega naštetega.

O tem je premišljal pisec in fotograf tega članka, ko se je skupaj z ekipo Exo Adventures vozil proti Logu pod Mangartom. Avtor je namreč do takrat že (ali pa šele) imel za seboj tri spuste po različnih soteskah: po bolj turistični v okolici Bohinja, po Lepnici v dolini Lepene v Trenti, ki je bil celo prvenstven in zato raziskovalne narave, ter po soteski spodnjega dela Predelice, ki pa je ni več. No, vsaj ne take, kot je bila včasih. Povsem jo je spremenil katastro­falen zemeljski plaz, ki je leta 2000 uničil del vasi Log pod Mangartom, kjer je bilo tudi naše tokratno izhodišče. Namenili smo se na nasprotno pobočje, proti Loški steni, kjer v njenem vznožju najdemo kar nekaj zanimivih grap in sotesk, ki v sebi skrivajo številne sla­pove, tolmune in korita. V primerjavi z nasprotnimi pobočji Mangarta so ta pobočja tudi varnejša in nekako prijaznejša. V teh sredi maja že zelo zelenih pobočjih se je vodja izleta Tadej odločil, da naju z Aljažem popelje v sotesko Fratarce.

V varnih rokah

Po približno pol ure zložne hoje po dobro uhojeni poti smo se ustavili ob potoku, ki se spušča naravnost proti Logu. Ko smo na vrhu soteske že stali v neoprenskih oblekah in z vso potrebno opremo, je vodnik razložil nekaj pravil o sporazumevanju pri soteskanju, saj je zaradi močno šumeče vode govorjenje pogosto povsem onemogočeno. Zato se uporab­ljajo znaki, ki jih kažemo z rokami; so mednarod­ni, tako da jih razume vsak izobražen soteskar, od koderkoli že prihaja. Ker se v soteske podajamo večinoma v manjših skupinah, je timsko delo zelo pomembno. Prav tako so izjemno dobrodo­šle informacije o tehničnih težavah, ki nas čakajo niže v soteski. O njih seveda ve največ vodnik, ki gostom na t. i. briefingu že na začetku spusta opiše ves potek.

Bistvena je oprema

Potem ko človek pomoči ude in torzo v vodo, ki izvira visoko v hribih in je temu primerno mrzla, kaj hitro spozna nujnost pet milimetrov debele neoprenske obleke. Njen del so tudi nogavice iz tega materiala, tako da odlično ščitijo noge; te pri neprimerno oblečenem soteskarju postanejo akutno mrzle že na za-čet­ku spusta. To neprijetnost sem poznal s poprejšnjih soteskanj, toda vodnik nam je tokrat namenil tudi udobje neoprenskih nogavic, za kar sem mu bil zelo hvaležen. Brez takšne ‘potapljaške’ obleke, katere nedeljiv del mora nujno biti tudi kapuca, bi bilo soteskanje tako rekoč nemogoče. Pod polprepustnim neoprenom se počasi nabere hladna voda, ki jo telo hitro segreje, tako da deluje kot izolator. Poleg statičnih vrvi, posebnih pasov, pripomočkov za spuščanje po vrveh in prave alpinistične čelade je to najpomem-bnejši del atestirane opreme, ki se izkaže že takoj na začetku, ko se spustimo po krajšem vodnem toboganu in čofnemo v prvi tolmun. Sku­paj še malo popravimo najin slog doskoka v vodo glede na njeno globino v tolmunu in počasi odracamo naprej. Sledijo spusti po manjših slapovih in prijetno čofotanje v tolmunih. Kot je v navadi, so vsi značilni deli posamezne soteske poimenovani in pred nami (oziroma pod nami) je bila Planica. Pod tem imenom se skriva vodni tobogan, ki je takšno ime dobil zaradi majhne odskočne mize, ki soteskarja sredi dričanja prisili v skok. Ta se konča v dovolj globokem tolmunu nekaj metrov niže. Takoj zatem pridemo nad 43 metrov visok slap, ki v velikem loku pada prek previsne stene. Pozimi poznajo ta slap predvsem ledni plezalci, poimenovali pa so ga Parabola. Spust je precej vrtoglav in v največjem curku se včasih počutiš kot pod hudo močno mrzlo prho. Povsem nova oprema se je tukaj izkazala, pri naslednji popestritvi našega izleta pa smo se morali izkazati mi.

Vrhunec pustolovščine

Hodimo naprej, toda pogovarjamo se bolj malo, predvsem pa po tiho. Soteskanje namreč poteka v nedotaknjenem okolju, kamor ljudje le redko vtaknemo svoje nosove. Tam so pravi gospodarji rastline in živali, zato jih med obiskom čim manj nad­legujemo. V temačnih vodnih globočinah je kraval, vriskanje ali kaj podobnega, namreč precej beden. Tulimo lahko tudi potem. Na primer na koncu izleta ob zasluženem pivu. Malo naprej pripravi vodnik pravo žičnico, tako imenovani rappel guide, in tokrat za spremembo ne čofotamo v tolmunu pod slapom, ampak se suhi prepeljemo čez vodo. Veri­ge, ki omogočajo varen spust z vrvjo, se tukaj končajo, soteska pa se še kar nadaljuje. Po krajših dričanjih in zabavnih pristankih v tolmunih je na vrsti veliki spektakel dneva. Pod nami je v živo skalo izklesan tolmun, s premerom ne dosti večjim od treh metrov. Težko bi sicer rekli, da je med manjšimi v kanjonu, je pa do njega vsaj pet metrov višinske razlike in s tolikšne višine ne deluje prav velik. Očitno sva se z Aljažem do sedaj izkazala in vodnik nama vrže rokavico. Namesto da bi se zadričali po vodnem toboganu, splezamo na dober meter višjo polico in skočimo v tolmun. Aljaž uprizori adrenalinski dogodek, nato se, da me ne bi imela za revo, na odskočnem mestu znajdem še sam. Voda je v tolmunu dovolj globoka, le skočiti je treba na pravi konec tolmuna, ki se s te višine zdi še manjši, kot je sicer. Malo kalkulacije odriva, vizualizacije leta in pristanka v vodi … in že čofotam. Sledijo še zadnje dričanje in štrbunk v tolmun, kratko pešačenje po mir­nej­­­ši vodi, nakar se znajdemo na cesti v Logu, kjer mimo vozeči motoristi in avtomobilisti malce debelo gledajo tri potapljačem podobne postave, ki stopijo na cesto naravnost iz gorskega gozda.

Urban Golob

Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek