Gozdna mrcina

30. 9. 2004
Deli

Štirikolesnik zmore vse: vožnjo po snegu, travi, blatu, kamenju, pesku, zemlji, celo po plitki vodi.

Vožnje z avtomobilom se lahko tudi naveličate.

Vsak dan vozite po isti cesti, ustavljate pred istimi semaforji, gledate iste obcestne reklamne panoje. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Pot bi menda znali prevoziti že kar z zavezanimi očmi. Kaj pa teren, na katerem je treba načrtovati zasuk koles za skoraj vsak centimeter poti?

Vožnja, ki od vas zahteva popolno zbranost in pozornost ter drži vaše živce vsaj eno uro v nenehni napetosti? Okolje brez policajev z radarji, kjer lahko pritisneš plin do konca? Ovinki, pri katerih izpod koles prši pesek, blato ali drugi kosi vozne podlage? Pobožne želje? Ni nujno, to je lahko tudi resničnost.

Hja, velike hitrosti, nevarnost in pa nekaj, kar drami našo domišljijo in preizkuša naše sposobnosti – to je v bistvu vse, ker moški zahtevamo od vozil. Okolja, ki bo to zahtevalo od vašega jeklenega konjiča, ni težko najti, saj je za to dobra vsaka malo bolj divja gozdna pot.

A tja seveda ne boste šli divjat z lastnim avtomobilom, saj vam (verjetno) ni vseeno, kakšnega boste pripeljali domov. ATV je kratica, ki se v angleščini razveže v “all terrain vehicle”, torej vozilo za vse vrste terenov. Močan je kot grand cherokee, velik kot smart in pri vožnji da občutek, kot da je harley davidson.

Prvi začetki

ATV-jev je več vrst, izdeluje jih cela vrsta tovarn in podjetij, tako da je izbira zelo velika. Dobro, nekaj jim je skupno: vsi imajo štiri kolesa, prav glasno rohnijo in bolj ko je teren neraven in razrit, bolje se znajdejo. Nekateri imajo samodejni menjalnik, drugi ročnega, pa pogon na dve ali na vsa štiri kolesa, razlikujejo se po moči in končni hitrosti, ne nazadnje tudi po merah in obliki karoserije. Ohišje je večinoma iz trde plastike.

V Sloveniji naša preljuba zakonodaja v vsej svoji iznajdljivosti dolgo ni vedela, kam naj jih uvrsti: med motorje, motokultivatorje ali nemara kar med traktorje. Bog ne daj, da bi se kdo z njim popeljal v malo bolj urbanem okolju! Vsakemu policaju bi vrglo oči iz jamic in, še huje, blokec s kaznimi iz torbice.

Danes lahko štirikolesnike brez truda registrirate in se z njimi vozite v šolo, službo ali po nakupih. Tudi mi smo mislili, da bo naša reportažica vsebovala ležerno vožnjo v center Ljubljane na kavico v katerem od prijetnih barov in potem vožnjo nazaj v Sela pri Lavrici, kjer smo si ATV-je tudi izposodili. Toda usoda in naš vodnik Blaž Stepišnik sta imela drugačne načrte.

Za atv ni ovir

Pot nas je vodila na hrib Molnik in v njegove med nedavnimi neurji izprane hudournike. Po zlizanih skalah pod naklonom 45 do 60 stopinj še gorska koza ne bi šla brez napisane in overovljene oporoke. Naši ATV-ji so v teh skalah hrumeli in stokali, toda – neverjetno! – zmogli do prek vseh ovir.

Res imajo strašno moč v kolesih. Sledila je bolj blatna pot, ki pa je bila tako strma, da bi se pri vzpenjanju peš skoraj grizli v kolena. Naši konjički so zmogli tudi to. Sledil je spust po hudourniku, ki je bil, čeprav je to skoraj nemogoče verjeti, še bolj razrit od prejšnjega.

Spuščali smo se milimeter za milimetrom, roka vseskozi na zavori, živci napeti do skrajnosti. Za konec pa dirkanje po cesti, kjer smo od veselja, da imamo pod seboj kolikor toliko ravno površino, iztisnili iz ATV-jev vse in divjali po cesti kot utrgani. Za konec pa smo naleteli še na manjše močvirje, pa smo pognali konjičke še dvakrat skozi vodo.

Nadzor

Vsaka znamka ATV-ja ima svoj sistem ročk in gumbov, s katerimi vas bodo naučili rokovati tam, kjer si boste ATV-je izposodili. Obračanje, zaviranje, pospeševanje in drugo vodenje je zelo podobno upravljanju navadnega motocikla.

Paziti morate le na plin, kajti če ga v trenutku odprete do konca, se nekateri modeli ATV-jev vzpnejo na zadnja kolesa in se lahko celo prevrnejo na vas. Štirikolesniki imajo tudi do sto kilogramov in več, zato vam njihov objem verjetno ne bo preveč všeč.

Vožnja po ravni cesti ni zahtevna in recimo srednje adrenalinska. Na njej ATV razvije največjo hitrost, poleg kake luknje ali luže na cesti pa vam adrenalin povečuje zgolj velik zračni upor in pa hrumenje motorja. Vožnja po gorski poti je že bolj zanimiva.

Veje, korenine, kamni, vse to vas bo oviralo in za vsako oviro boste morali potuhtati, kako jo najbolje premagati. Hitrosti so malo manjše, miselni in pa tudi fizični napor pa večji.

Dobro, vžgali se ravno ne boste, a krmilo je treba krepko držati v rokah. Vsak malo večji kamen ali korenina vam ga lahko z nenadnim sunkom zasuka v povsem novo smer, vi pa od presenečenja še kar privijate plin, ogromna smreka pa se je spomnila zrasti natanko na vaši poti … Vožnja po gozdu je naporna, a toliko bolj adrenalinska.

Plezanje in spuščanje po hudournikih in “off-road” vožnja pa so paradni konji ATV-jev. Tu se boste premikali po polžje, izračunavali vsak centimeter poti vnaprej, živčki bodo nenehno pod stresom, mišice na nogah in rokah napete … Pol ure take vožnje oziroma 150 metrov hudournika je enako štirim uram najhujšega fitnesa.

Pa to še ni vse! Bolj izkušene voznike čakajo izzivi, kot so skoki, risanje osmic po tleh in izzivalno opletanje z zadnjim delom ATV-ja.

Torej, če ste že naveličani enoličnih sivih ravnih cest in si želite vožnje, po kateri vam bodo drhtele roke in noge, srce pa pospešeno bilo še vsaj pol ure, potem je odločitev le ena: ATV.

Gregor Logar

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"