‘Heliski’ proti 'snowcatu'

Smučanje po urejenih terenih je užitek, kaj je adrenalinski užitek, pa ugotovite, ko se poženete zunaj njih in se zlijete z naravo.

Smučanje v zadnjih letih postaja vse bolj raznovrstno. Pred dobrim deset­letjem smo dobili prve uporabne karving smuči in vsi smo ponoreli za perfektno izpeljanimi zavoji po robnikih. Seveda je to pomenilo, da so se tudi smučarske proge morale spremeniti, saj smo potrebovali več prostora in bolj urejene proge. Žičničarji so se hitro prilagodili in nam omogočili kar se da varno uživanje na snegu. Vrhunski smučarski užitki so postali dostopni vsakemu smučarju in danes lahko z veseljem ugotovim, da vse več ljudi obvladuje karving tehniko smučanja.

Seveda pa nikoli nismo zanemarili smučanja zunaj urejenih prog, zlasti takrat, ko je zapadel nov sneg. Najboljši smučarji in proizvajalci opreme so kaj kmalu ugotovili, da karving smuči niso idealne za smučanje po celcu in so hitro ponudili izvrstno alternativo – široke smuči, ki so bistveno bolj plovne in po celcu omogočajo podobno vožnjo kot karving smuči na progi. Nemalo smučarjev, predvsem tistih, ki smo se po desetih letih neutrudnega zavijanja in polaganja do ušes na progi naveličali, se nas je hitro zaljubilo v široke smuči in začela se je nova smučarska zgodba.

V os­­­predje se namreč vrača zvrst smučanja, ki je pravzaprav primarna, to je smučanje po neurejenih terenih. Že začetniki športnega, kaj šele uporabnega smučanja so se dričali po celcu, le da je bila takratna oprema bistveno manj uporabna in je zahtevala ogrom­no znanja ter onemogočala smučanje po res zahtevnih terenih. Z današnjo opremo je to seveda drugače.

Pristnost sliši na ime 'freeride'

Danes z opremo za ‘freeride’, kot tudi rečemo smučanju zunaj urejenih te­­re­­nov, skoraj vsak dober smučar lahko smuča po celcu. Seveda pa to pomeni, da je tudi smučarjev, ki se podajajo onstran označenih prog, več. Kaj kmalu so, kje drugje kot v ZDA, ugotovili, da je to nova tržna niša in da je smučanje po neokrnjenih te­­re­­­­nih, prepolnih celca, izredno vabljivo.

Zato so začeli razmišljati, kako bi ga približali širšemu krogu ljudem, in rodile so se prve označene proge in kasneje tudi cela smučišča, ki jih niso urejali, temveč so jih pustili, da jih smučarji presmučajo takšne, kot so. In ko so ti tereni postali premajhni, so spet začeli razmišljati. Ni trajalo dolgo, da so ugotovili, da je smučanje s helikopterjem dobra možnost in nudi skoraj neomejene terene. Tako so nastali prvi ‘heliski’ centri. Kasneje so ponudili še smu­­čan­je, kjer se smučarji vzpenjajo na vrh gore s pomočjo snežnega teptalnika ali ‘ratraka’. Največ takih cent­rov je v ZDA, Kanadi in na Novi Zelandiji. Vse bolj se odpirajo tudi področja v Rusiji in na vzhodu, v Himalaji.

V Ev­ropi oz. evropskih Alpah pa je teh cent­rov malo. Predvsem zato, ker so Alpe posejane z žičnicami in je dostop do izvrstnih terenov nekoliko lažji kot na primer v prostrani Kanadi, ter tudi zato, ker je v Evropi malo držav, ki dovoljujejo ‘heliski’. Ena od teh je Italija, kjer se je predvsem v dolini Aosta v zadnjem času ‘heliski’ močno razvil. Eno od področji smo v lanski zimi obiskali tudi med snemanjem našega ‘freeski’ filma Evolution, ki smo ga premierno predvajali decembra 2008. Odpravili smo se namreč v Val Gri­­sen­­­­­che, dolino malo pred Courmayerjem. Tam nas je čakala ekipa preizkušenih gorskih vodnikov in pilot ter pregovorno prijazen italijanski hotelir. Naše doživetje se je lahko začelo.

Helikopter namesto vlečnice

Po kratki noči smo ob 8. uri zjutraj, po klasičnem italijanskem zajtrku, stopili iz hotela. Mehanik je ravno napolnil rezervoar in obrnil rotor. Motor je zarohnel in povsem nove elise so se zavrtele z velikansko hitrost­­jo. Pilot se je smejal izza s soncem obsijanega vetrobranskega stekla. Mi pa smo le nemo in z veliko navdušenostjo dojemali vse, kar so nam naročali vodniki. Obrnite se stran, pripravite se na vstop, pomagajte naložiti tovor in se vkrcajte . . Vse to je minilo, kot da nas ne bi zadevalo. Helikopter je švignil v zrak in kar naenkrat so bili moji prijatelji skoraj na vrhu gore, še preden sem sploh dojel, da bi lahko to tudi posnel. Ravno sem še ujel njihov prelet prvega grebena in že jih ni bilo več. Izstopili so na vrhu tritisočaka.

Na hitro sem pospravil kamero in se pripravil, da bo helikopter pobral še mene in druge člane moje skupine. Naložili smo smuči in se vkrcali. Helikopter se je dvignil in kar stisnilo nas je v želodcu, ko smo lebdeli v zraku, vendar pa smo pravi adrenalin začutili šele, ko smo leteli tako blizu gorskih grebenov, da se je zdelo, kot da bi lahko vsak trenutek izstopili. Pristali smo na vrhu velikega ledenika, kjer nas je čakala tudi prva skupina.

Pripeli smo si smuči in ji odsmučali naproti. Začeli smo se spuščati v do­­­­­­­li­­­no. Pred nami je bila le ogromna snež­­­­­­­na poljana, obdana s koničastimi vrhovi. Vedeli smo, da nas bodo hoteli najprej spoznati in preveriti, česa smo sposobni. To je v takem okolju in pri tovrstnih avanturah povsem normalno, zato ne pričakujte, da bo prva vož­­nja kaj posebnega. In taka je tudi bila.

Že v drugo so nam pokazali malo več, a je bila očitno napetost zaradi vsega novo doživetega prevelika in kmalu smo bili ob prijatelja. Nič kaj pretresljivo je padel, a žal dovolj nerodno, da si je poškodoval koleno. Pred od­ho­dom nas je skrbelo, kako je poskrb­ljeno za varnost in zdravniško pomoč, vendar pa smo bili z oskrbo zadovoljni. Celo slikanje z magnetno re­­sonan­­­co so opravili. Na tak postopek je pri nas treba čakati več mesecev . .

Slovenci smo neutrudni

Vodniki so počasi dobili namrščene obraze, sploh ko smo še vedno noreli po neokrnjenih strminah in se poganjali čez manjše skale. Nič jim ni bilo po volji, da tako hitimo v dolino.

A so se morali hitro privaditi na naš način smučanja in sprejeti, da nismo prišli na sprehod. Navdušenje ob našem prvem smučanju s helikopterjem nas je gnalo, da smo preizkušali svoje meje. Hitro smo ugotovili, da ne moremo tako nadaljevati, zato smo se malo umirili, vzhičenje pa je tudi malo popustilo. Po kosilu smo se hitro strinjali, da je dovolj doživetij za en dan. Ostalo nam je le še prijetno posedan­je na sončni terasi, ob pivu in premlevanju dogodkov tistega dne. Naslednji dan spet sonce, helikopter pred hotelom in upanje na nova doživetja. Žal tudi tokrat ni šlo brez poškodb, šlo je še eno koleno. A pršič zaceli rane! Tokrat so nas peljali na bolj strme terene in doživeli smo resnično najboljše, kar ponujajo. Presmučali smo okoli šest tisoč višinskih metrov in zvečer utrujeni popadali v postelje.

Zadnji dan smo se namesto na smu­­­čanje s helikopterjem podali v Courmayer, kjer nam je vodnik razkazal izvrstne terene za ‘freeride’. Čakala nas je le še šesturna vožnja domov.

Če razmišljate o ‘heliskiju’, vam Italijo zelo priporočam, saj je blizu in dostopna z avtom, kar pomeni, da boste lahko avanturo vsaj malo prilagodili vremenski napovedi in snežnim razmeram. Poleg tega boste ‘heliski’ lahko kombinirali tudi s ‘freeridom’ na okoliških smučiščih, ki tudi nudijo izvrstne razmere. Če smučanje s helikopterjem, ki je malo dražje, presega vaše zmožnosti in bi vseeno radi doživeli drugačno smučarsko avanturo, ne obupajte. Lansko zimo se je na Popovi Šapki pod vrhovi Šar planine in okoliških hribov na makedonsko-kosovski meji odprl ‘snow­­cat’ center.

V Makedonijo na ‘Snowcat’

‘Snowcat’ center bi v slovenščini pomenil center za smučanje s teptalnikom snega, s katerim te vsakokrat, ko prismučaš v dolino, spet odpeljejo na vrh. V centru, ki je v hrvaški lasti, so teptalnik dobili pred dvema letoma in ga priredil za prevoz ljudi. V kletki nad kolesnicami lahko sedi 12 ljudi, dva pa poleg voznika v kabini. Šar planina nudi neverjetne možnosti za tako smučanje, saj je najvišji vrh, s katerega se lahko spustimo, kar 2. 747 met­­rov nad morjem, spuščamo pa se lahko več kot tisoč višinskih metrov. Sicer je na gori že nekaj žičniških naprav, a zaradi nenehnih razprtij lokalnih oblasti bolj ali manj le stojijo, so zastarele in propadajo.

Tako je mož­­nost dvigovanja s teptalnikom zaživela v polnem razmahu in lani, ko so prvič organizirano začeli poslovati, so v Makedoniji gostili več kot 20 skupin smučarjev. Med njimi je bilo kar nekaj profesionalnih ‘freeride’ smu­­­­čarjev in deskarjev, obiskali pa so jih tudi snemalci Extrem TV. V Makedonijo se lahko odpravite z letališča na Brniku vsak dan v tednu. Naša ekipa se je konec lanske zime tja odpravila za dva dni in doživeli smo neverjetno zabavno in doživetij polno avanturo.

Tisto pozitivno, ko se človek podaja novim, nepoznanim dogodivščinam naproti. Vsi smo bili rahlo vznemirjeni, saj smo se podajali v deželo, ki je no­­be­­den od nas zares ne pozna, pa čeprav smo nekdaj skupaj prepevali Od Vardara pa do Triglava. Pomisleki o kaosu in slabi organizaciji so bil stalno na jeziku, vendar pa nas Makedonci in hrvaški kolegi niso pustili na cedilu in vsa organizacija je potekala brezhibno. Organizacija dogodkov je kljub temu vedno na vrhunski ravni.

Taksi nas je v Skopju ob enih ponoči čakal ob dogovorjeni uri in nas po kratkem postanku v središču Skopja in obveznem bureku odpeljal na Popovo Šapko, nekdaj razvpito jugoslovansko smučarsko turistično središ­če, danes pa bolj zbirališče ‘vikendašev’ albanske narodnosti. Na planino smo prispeli pozno, zato smo zjutraj malo dlje spali, vendar pa so nas topli sončni žarki premamili izpod odej in po hitrem zajtrku smo se že vkrcavali v teptalni stroj za prvo vožnjo.

Užitki, polni pasti

Upanja na kakšen rahel puhec so se v hipu razblinila, saj je vso noč pihal zelo močan veter in odpihnil zadnje zapadli sneg v zrak ali pa v neugodne zamete in klože. Takšne razmere so od nas zahtevale posebno pozornost, zato so bile še posebej dobrodošle žolne in druga lavinska oprema, pa čeprav so jo nekateri naši fantje hoteli lahkomiselno pustiti doma. Že prvi spust je poskrbel obilico adrenalina, saj se je za mano odpeljal srednje velik kložast plaz izpod skal na vrhu grebena. Še dobro, da nas je mati narava na to opozorila že na začetku in smo jo takoj vzeli nadvse resno.

A očitno še premalo, saj nas je nekaj voženj zatem popolnoma presenetil še bistveno večji plaz. Ustavili smo se na majhnem grebenčku nekje na strmini. Nismo mogli oceniti, ali gre za izboklino na terenu ali za napihan sneg, a smo odgovor kaj hitro dobili. Stali smo namreč na več kot meter debeli in več kot 50 m široki vetrni kloži, ki se je hip za tem prelomila, in klade, velike več kot dva kubika, so se začele lomiti in drseti mimo nas kot v najboljši srhljivki. Ni ravno prijetno, ko se ti kaj takega zgodi, a smo na srečo vsi hitro in pravilno reagirali in vse se je dobro končalo.

Pa bi lahko bilo tudi veliko hujše, saj nas je plaz povsem presenetil in mirno bi nas pod njim lahko končalo več. Nekako smo hitro dobili občutek, da je za prvi dan dovolj smučanja in da gremo raje na pivo. Seveda ne v kakšno kočo ali bar, saj je Popova Šapka večinoma kot kakšno mesto duhov. Poleg nas v vasi ni bilo žive duše, okoli se je potikalo le 200 klateških psov, ki so pod terasami čakali na vsak odvržen kos hrane, sicer pa so precej bojazljivi in nenevarni.

Ob zahajanju sonca smo spili vse pivo, ki smo ga imeli, in nam ni preostalo drugega, kot da se spustimo v Tetovo, mesto z 80 tisoč prebivalci, ki leži pod vznožjem Šar planine. Mesto je raz­­del­jeno na albanski in makedonski

del in je precej umazano in zanemarjeno. Težko bi v Sloveniji našel primerljivo mesto, saj so načeloma vsa veliko bolj urejena. Po obilni makedonski večerji je sledil še kratek obhod centra mesta, ki pa nas ni pre­­­pričal, da je vredno ponočevati. Ponočevanje smo raje prihranili za na­­­­­sled­­­njo noč, ki smo jo načrtovali preživeti v Skopju.

‘After party’

Skopje je dvakrat večje od Ljubljane in nekdaj je slovelo kot najbolj žurersko mesto od Beograda do Aten in so ga obiskovali z vseh koncev Balkana. Tudi mi smo upali, da bomo doživeli kanček te poskočnosti, a smo kmalu ugotovili, da nas nikjer ne poznajo in zato nikamor ne spustijo. Varnost, zlasti v nočnih lokalih, je še posebej pomembna, saj je bilo pred leti kar nekaj spopadov tolp, ki so Skopje pahnile v rahlo pozabo med balkanskimi žurerji. No, naš vodnik Zoki je naredil vse, da nas je končno spravil v neki lokal, kjer smo se nekateri kar dobro zabavali, drugi pa so pospali po na­­­slanjačih. Čas je hitro minil in morali smo pohiteti, da smo pravočasno ujeli let v Slovenijo ob 5. 15 zjutraj. Let je minil hitro in kar naenkrat smo bili spet v povsem drugem svetu. Urejenost, čistost in nov delovni dan v pisarni.

Ta dva dneva sta nam minila iz­­red­­­no hitro. Prepričani smo, da se bomo, ko bo tam doli pravi sneg, zagotovo vrnili po smučarske užitke! Skoraj neomejena bela prostranstva nudijo neskončno možnosti in tisti, ki išče uživaški ‘freeride’, bo prav gotovo potešil apetite. Še bolj bo zadovoljen tisti, ki poleg smučanja ljubi tudi avanturizem. Makedonija je dežela, ki vas bo presenetila z gostoljubnost­­jo, ustrežljivostjo, odprtostjo ljudi in divjimi naravnimi lepotami. Le malo bi morali pomesti in postaviti kakšen smetnjak in bi zacvetela v vsej svoji lepoti. Ali pa je ravno to tisto, kar jo dela posebno . .

Verjetno vam je zdaj že jasno, da smo doživeli nekaj, za kar bi mislili, da ni dano vsakemu. S primerno opremo in malo iznajdljivosti so take avanture dostopne komurkoli. Smučati po terenih, kjer te omejuje le last­­­­na sposobnost, je nekaj, kar bi privoščil vsakomur. Helikopter ali tep­­­­talnik pa vam bosta vsak po svoje še polepšala doživetje. Bistveno je, da vas bosta najlažje pripeljala do neokrnjenih terenov, ki jim boste lahko vzeli devištvo. Seveda pa greste tja lahko tudi peš . .

Več o avanturah, ‘heliski’ in ‘snow­cat’ aranžmajih si preberite na www.action­­mama.com.

Marko Bleiweis

foto: Marko Bleiweis in Tomaž Kete

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord