"Če bi lahko zavrtel čas nazaj, vem, da etape, v kateri je prišlo do nesreče, ne bi vozil nič drugače. Imam motivacijo in vse, kar potrebuje pravi športnik. Taka nesreča mi ne pride kar tako do živega, veliko bolj kot jaz pa jo je skupil motor, ki je popolnoma uničen,” je po vrnitvi iz Dakarja povedal puščavski lisjak Miran Stanovnik.
“Včasih izkušnje, previdnost in koncentracija pač niso dovolj. Včasih se zgodi kaj, česar ne bi nikoli predvidel,” so bile prve besede slovenskega ekstremnega motorista Mirana Stanovnika na Letališču Jožeta Pučnika.
“Dirka je bila drugačna od prejšnjih. Vajen sem dirkati z navigacijo, tokrat je bila dirka veliko hitrejša. Prej podobna motokrosu kot pa dosedanjemu Dakarju,” je opisal Miran trenutke tik pred nesrečo, ki jo je doživel.
“Zato so bile med tekmovalci minimalne razlike v času in zato je bilo treba tudi tvegati, ker ne moreš računati na uvrstitev med najboljše, če ne tvegaš. A nisem tvegal preveč, da smo si na jasnem. Gas odprem, ko je to možno, ne ko je to dobro. To, kar se mi je zgodilo, je bila dejansko nesreča. Gre namreč za odsek, kjer je peščena avtocesta, in tam gremo tekmovalci lahko na polno. Če bi šel motor 300 km/h, bi šel pa 300. Tu je možno odpreti gas, slabi tekmovalci nimajo možnosti, mi pa smo si to lahko privoščili. Na robu se je našel kamen, zame kamen spotike. Vozil sem z maksimalno hitrostjo 160 km/h, med drsenjem pa sem zadel v kamen in tako sem padel. Padel sem, ne vem, ali sem z nogo udaril v motor ali v skalo, vem le, da sem seveda najprej preveril, ali je z mano vse v redu,” pove Miran o padcu, ki ga je prikrajšal za dobre uvrstitve in nadaljevanje najbolj zahtevne dirke na svetu.
“Najprej sem preveril, koliko krvavim. V takem trenutku si pod adrenalinom in šele po nekaj minutah lahko ugotoviš, kaj se je zgodilo. Preveril sem, koliko sem poškodovan. Še med letenjem sem razmišljal, kam bom udaril, kaj se mi bo zgodilo. Seveda tudi to, ali bom preživel ali ne, ali bom hodil ali ne. Ko sem ugotovil, da sem živ, da sem poškodovan, je bila naslednja misel, da moram čim prej domov, k domačim zdravnikom in v domačo oskrbo,” nam svoje prve zbrane misli po nesreči opiše Miran.
“Ko sem se vozil domov in do Slovenije potoval skoraj 24 ur, sem seveda razmišljal o tem, kako naprej, kaj ta poškodba pomeni zame. A če bi lahko zavrtel čas nazaj, vem, da etape, v kateri je prišlo do nesreče, ne bi vozil nič drugače. Imam motivacijo in vse, kar potrebuje pravi športnik. Taka nesreča mi ne pride kar tako do živega, veliko bolj kot jaz pa jo je skupil motor, ki je popolnoma uničen,” z nasmeškom pove Miran in seveda v slabi stvari najde tudi nekaj dobrega.
“Sem pa vsaj videl tjulnje, peljal sem se s helikopterjem in sem jih pofotkal ter posnel,” se po moško pošali naš puščavski junak, ki se zaveda, kako blizu resni poškodbi ali celo smrti je bil. “Vsekakor je to, kar počnem, nevaren šport. Vem, da sem imel srečo, zavedam se tudi, da če bi šel 20 centimetrov bolj desno, kot sem, se danes zagotovo ne bi več pogovarjali,” zdaj resno pove Miran in se tudi sam za trenutek zamisli, kako blizu smrti je bil v trenutku nesreče, ki jo zdaj pozna že vsa Slovenija.
Tekst in foto: Filip Kocijančič
Celotni članek si lahko preberete v aktualni številki revije Story
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?