Os zla

Iran je bil vedno na seznamu dežel, ki si jih želim ogledati, in o njem sem razmišljal že dlje časa, vse skupaj pa je postalo bolj resno, ko smo se lani pozimi odpravili na pot proti Mavretaniji in Maliju. Ker smo imeli časa za pogovor na pretek, smo govorili tudi o potovanjih. Takrat sem prvič dobil bolj grobe informacije o Iranu in Siriji. Takoj me je premamilo. Dvoma ni bilo več.

Priprave na dogodivščino

Takoj smo se lotili urejanja vizumov. Na prvi pogled rutinska administracija se je sprevrgla v živčno vojno. Na Dunaju sem doživel neprijetno presenečenje, saj so mi zavrnili vizum za Iran. In to brez kakršnekoli razlage.

Medtem ko je moj potni list krenil proti Beogradu, kjer naj bi mi uredili vizum za Sirijo, smo ponovno oddali vlogo za pridobitev referenčne številke, na pod­­lagi katere ti na Dunaju izdajo tako že­­­leno dovoljenje. Medtem ko sem čakal na vizuma, je del odprave že krenil na pot, in sicer s terenskim vozilom iz Ljubljane čez Turčijo do jugovzhoda Irana. Natančneje v Bandar Abbas, ki je bil začetna točka mojega popotovanja.

Po enem mesecu je prišel tudi čas mojega odhoda. V Iran sem odletel brez potrebnega vizuma, saj iranskemu zunanjemu ministrstvu ni uspelo urediti moje referenčne številke. Ob pristanku na mednarodnem teheranskem letališču Imam Khomeini se je zato pojavila rahla nervoza. Po napornem triurnem čakanju in po pregovarjanju sem končno dobil v roke potni list s 14-dnevnim vizumom.

Za vese­­l­­je ni bilo časa, saj se mi je mudilo ujeti naslednji let iz 80 kilometrov oddaljenega letališča Mehrabad, kjer je bilo že opaziti vpliv islama: vhod v zgradbo in kontrolne točke so bile ločene za ženske in moške. Je pa celot­no leta­­liš­­če ‘pokrito’ z brezplačnim Wi-Fi! Let proti Bandar Abbasu je bil kljub 40 let staremu Boeingu 727 prijeten, osebja na letalu pa je bilo vsaj dvakrat več kot na letalih evropskih družb. In tudi ženske so del posadke.

Če je vroče, pijte čaj

Po pristanku je spet sledil šok. Tokrat podnebni. Temperatura je znašala 41 °C in tudi vlažnost je bila relativno visoka. Bil sem hvaležen za klimo v vozilu. Naš naslednji cilj v tem dnevu je bil Qeshm, največji otok v Perzijskem zalivu, ki je hkrati tudi prostocarinsko območje. Na poti tja smo prvič resneje prišli v stik z Iranci.

Neverjetna prijaznost, gostoljubnost, odprtost … Ker na trajektu ni bilo sence, so nas takoj povabili v kapitanovo kabino na čaj. In prav tukaj smo odprli sezono pitja čaja. Kasneje na potovanju smo se kar malce izogibali tem ritualom, saj bi bili sicer še vedno nekje na polovici poti domov. Celo policisti in vojaki na kontrolnih točkah ti ponudijo čaj. Samo v vednost, od Slovenije do Indije se čaju reče čaj.

Otok Qeshm slovi predvsem po izdelovalcih tradicionalnih lesenih tovornih ladij lenge, ki so stoletja plule po Perzijskem zalivu. Laft je ena najbolj tradicionalnih ribiških vasic, ki je posejana z badgirji in minareti. Badgir je starodavni sistem hlajenja hiš, nekakšna naravna klimatska naprava. Gre za nekakšne stolpiče na hiši, v katerih so kanali (od dva do šest).

V mestu Yazd smo imeli tudi prilož­­nost preveriti delovanje tega sistema. Resda ne deluje tako dobro kot sodobne klimatske naprave, je pa ne­­dvomno bolj zdrav ter prijazen do okolja. Po navadi je v notranjosti badgirja tudi bazen z vodo, ki hladi topel zrak. Glavna zanimivost otoka je zvezdna dolina. Ta čudovita pokrajina je nastala pred dvema milijonoma let kot posledica vetrne erozije in padavin in se še danes oblikuje.

Domačini pa verjamejo, da je nekoč na njihovo vas padla ogromna zvezda. Zapustili smo otok in se odpravili proti eni najbolj pisanih in znanih trž­nic v Iranu, imenovani Panjshambe bazar (Četrtkova tržnica). Tržnica privablja trgovce in kupce iz širše okolice, na njej pa je opazen arabski in indijski vpliv.

Ženske nosijo barvite čadorje (žensko pokrivalo v muslimanskem svetu, ki izvira prav iz Irana) in maske barqa. V Minabu so te večinoma zelo pisanih barv, med katerimi prevladujeta rdeča in vijoličasta, in pokrivajo celoten obraz. Tržnica ima pestro ponudbo in ponuja vse od svežega sadja, zelenjave in rib do začimb in oblek.

Skrivnostni biseri Irana

Ker je bila temperatura še vedno neznosna, smo se hitro odpravili proti 500 km oddaljenemu mestu Kerman, ki leži na nadmorski višini 1. 754 m. Nekje na sredini poti smo se priključili na glavno cesto, ki povezuje Evropo in Azijo.

Ker odsek Kerman-Zahedan (malo pred iransko-pakistansko mejo) slovi po ugrabitvah tujih turistov, smo tukaj naleteli na nekoliko okrepljene kontrolne točke, s katerimi želijo zagotoviti varnost ljudi in hkrati onemogočiti prehod tihotapcev drog iz Pakistana. Ravno zaradi teh kontrol tihotapci danes večinoma uporabljajo kamele, ki se kot golobi pismonoše znajo vrniti domov (kamelam kirurško vstavijo drogo v grbe).

Pred Kermanon smo se ustavili v ču­­doviti prinčevi palači Bagh-e Shahzde, zgrajeni leta 1873. Prizor je bil čudovit. Povsod naokoli puščava, znotraj obzidja pa pravi raj: zelena drevesa, voda se od palače proti izhodu pretaka po stopničastih vodnih kanalih, v ozadju pa tradicionalna glasba. Danes je ta palača restavracija.

V Kermanu, kjer je temperatura padla na znosnih 27 °C, smo si ogledali enega najstarejših bazarjev v državi, kjer je tudi ena izmed dveh najlepših čajnic v Iranu. Ta je ponuja glasbo v živo, druga, ki je v Esfahanu, pa kaljan (vodno pipo). Naj omenim, da skodelica čaja stane en evro!

Drugi del dneva smo si vzeli čas za puš­čavo Dasht-e Lut, kjer se kaluti (peš­­č­eni gradovi) razprostirajo na območju, dolgem 145 in širokem 80 km. Visoki so tudi do deset nadstropij. Tu smo ostali do večera, ko sončni zahod pričara čudovite zlato rjave barve in izra­­­zite sence teh gradov. Imeli smo tudi nekoliko sreče z vremenom, saj temperatura lahko naraste vse do 65 °C!

Po prenočitvi v čudovitem hotelu, kjer smo v sobi lahko gledali celo CNN in BBC, smo se odpravili proti mestu Yazd. Ker so ceste odlične (primerjava s Slovenijo bi bila krivična do Irancev), smo hitro napredovali proti cilju, tako da nam je ostalo dovolj časa za ogled puščave Dasht-e Kavir.

Podali smo se globoko v notranjost, do zaratustrskega svetišča Chuk Chuk, ki vsako leto privablja tisoče romarjev. Zaratustrstvo je še vedno zelo razširjeno v Iranu in je temelj zahodnih in vzhodnih religij. Svetišče je videti zelo veličastno, saj je zgrajeno na sredini pečine.

V večernih urah smo prispeli v hladen Yazd, kjer smo prvič potrebovali dodatno plast oblačil. Prenočili smo v karavanseraju. Prvotno so bila ta gostišča namenjena postankom trgovcev, ki so potovali s kamelami, danes pa so to popotniške postojanke. Gre za stavbo štirikot­­ne oblike, ki ima na sredini dvorišče pod odprtim nebom.

V Yazdu smo si vzeli malo več časa. Najprej smo si ogledali glavno mošejo mesta, ki jo obdajata dva 48 m visoka minareta. V vsakem mestu se glavna mošeja imenuje Masjed-e Jameh, glavna ulica pa Imam Khomeini (po ustanovitelju islamske republike Iran). V neposredni bližini mo­­šeje je staro mestno jedro, ki velja za eno najstarejših mest na svetu.

Zgrajeno je iz blatnih opek, skoraj vsaka hiša pa ima badgir. Prav prijetno se je bilo izgubljati v labirintu malih uličic. V centru starega dela je hotel, kjer stane prenočišče 400 $ na noč. Najdražja soba ima kar dva badgirja, ne manjkata pa niti džakuzi in velik LCD zaslon. Ko smo končno prilezli iz starega jed­­ra, smo si vzeli čas tudi za bazar, ki je pod Amir Chakhmaqom, namenjenim komemoracijam za tret­­jega od 12 imamov.

Napočil je trenutek za težko pričakovani Esfahan. Že vožnja po predmestju je nakazovala, da prihajamo v mogočno mesto. Esfahan je z več kot milijonom in pol prebivalcev tretje največje iransko mesto in velja za pravi dragulj starodavne Perzije. Francoski pesnik Ranier je v 16. st. zapisal, da je Esfahan polovica sveta, saj skriva polovico vseh lepot planeta.

Takoj ko smo zapeljali na mogočen trg, smo ostali brez besed. Na tem glavnem trgu Imam (včasih se je imenoval Naqsh-e Jahan in to ime se še danes pogosto uporablja) smo si ogledali eno najlepših mošej na svetu, mošejo Imam z nešteto ploščicami, sestavljenimi v mozaik. Prav tako pa je lepa tudi mošeja Sheikh Lotfollah, ki je tudi na glavnem trgu in so jo zgradili v istem obdobju. Na tem trgu je še skoraj dva kilometra dolg bazar.

Vsi prehodi so pokriti z majhnimi kupolami, na sredini pa imajo luknjo za svetlobo. Stari del bazarja je star več kot tisoč let. Tudi tukaj so nas ljudje ustavljali in spraševali, od kod smo in ali nam lahko ponudijo čaj. Nekateri so nas tudi povabili na večerjo ali pa kar k sebi domov. Kupovanje na bazarju je prijetna izkušnja, nihče te ne posiljuje s stvarmi ali pretirano vabi. Izjema so trgovci s preprogami. Ko smo že pri preprogah ? najdražja, ki so nam jo pokazali, je stala 30 tisoč dolarjev.

Za kratek oddih smo se used­­li v eno izmed dveh čudovitih čajnic. Tokrat je glasbo zamenjala vodna pipa. Zvečer smo si ogledali enega izmed prekrasnih mostov, žal pa zadnje leto ni vode v strugi. Po treh dneh in končanih nakupih smo se odpravili v še eno veliko mesto, in sicer v Qom. Gre za drugo najsvetejše mesto za Mashhadom na severovzhodu in hkrati za najbolj religiozno in konzervativno.

Ogledali smo si duhovni center Hazrat-e Masumeh. Nismo izbrali najboljšega dne, saj je bil ravno praz­nik. Že na poti do Qoma smo vedeli, da je poseben dan, saj so bile povsod izobešene črne zastave. Ker je bil ta dan center zaradi praznika zaprt za tujce oz. za nemuslimane, smo imeli manjše težave z varnostniki.

Čeprav je fotogra­­firanje prepovedano, so nam dovolili narediti nekaj posnetkov, preden so nas vrgli ven. V tem trenutku se je prikazal mula, duhovnik, ki odgovoren za mednarodne zadeve, in nas odpeljal v svoje prostore na razgovor. Pogovor se je končal s povabilom na večerjo.

Slovo od sotrpinov

Naslednji dan smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti letališču, kjer je večji del odprave končal svojo pot. Ostala sva samo še dva borca. Pred nama je bilo še približno štiri tisoč kilometrov. Pot naju je peljala mimo Teherana do Tabriza, kjer sva si privoščila vodno pipo s pravim tobakom. Pa ne zato, ker bi hotela dokazati domačinom, da sva prava moška, ampak ker sadnega niso imeli.

Pred odhodom proti zadnjemu mestu v Iranu sva na bazarju, ki meri sedem kvadratnih kilometrov, nakupila dateljne. Pot do Orumiyeh je vodila okoli istoimenskega slanega jezera, ki je veliko za slabo tretjino Slovenije. Zaradi izkoriščanja reke bo žal kmalu brez vode.

Iran sem zapuščal s prijetnimi občutki. Spoznal sem, da Iranci niso Arabci, ampak Perzijci, njihova prijaz­nost pa je na popolnoma drugačni ravni kot v Aziji. Vsa mesta so čista, povsod so umivalniki za roke, tekoče milo in javne pipe s pitno vodo. Nismo šli sicer tako daleč, da bi to povsod pre­­verili. Morda prihodnjič, ko se vrnem.

Po hitrem (dvournem) prečkanju iransko-turške meje sva si zadala cilj doseči Hasankeyf. Na papirju se je 400 km zdelo malo, potrebovala pa sva celih 15 ur. Sprva nisva niti vedela, ali bova sploh lahko šla po najbolj južni poti, ki je od Iraka oddaljena le 15 km. Na prvi vojaški postojanki sva k sreči dobila dovoljenje. Odrinila sva v osrč­je turškega Kurdistana, ki za Turke sploh ne obstaja.

Da so se tam pred kratkim končale vojaške akcije, je bilo razvidno iz zelo pogostih in mo­­gočnih vojaških postojankah, kjer sva lahko čakala tudi do pol ure. So na­­­­ma pa skoraj na vsaki taki točki ponudili čaj. Pokrajina je osupljiva. Kras­­ni gorski prelazi, kanjoni, vrhovi, soteske … V poznih večernih urah sva se izmučena pripeljala do edinega hotela v vasi, kjer sva dobila zadnjo, sedmo sobo.

Hasankeyf je pisana romantična vasica, ki leži na biblični reki Tigris. Vasici grozi popolno uničenje zaradi ogromnega jezu, ki ga gradijo. Čez reko vodi nov most, s katerega se dobro vidijo ostanki pilonov in lok starega mostu.

V ozadju je impresivna pečina, na kateri stojita majhna mošeja in opazovalni stolp. Razgled z roba pečine je fantastičen, po vsej planoti pa so vidne ruševine iz 14. stoletja. Zaradi velikega števila jam pravijo temu kraju tudi Kapadokija v malem.

Po zasluženem počitku sva zgodaj odrinila do Midyata, kjer sva si privoš­čila odlično turško hrano. Na jedilniku sta bila čorba in peynirli pide (v krušni peči pečeni testo, nariban sir, jajce in paprika). Naslednja postojanka do Mardina je bil Savur, Mardin v malem. Prekrasno malo mestece sredi ničesar, zgrajeno na pobočju, ima edinst­ven hotel, kjer človek lahko podoživ­lja zgodbe iz Tisoč in ene noči.

Popoldan sva le prispela do Mardina, kjer sva si končno privoščila odlično baklavo. Mesto je prav tako zgra­­­jeno na pobočju in ponuja prekrasen razgled na Mezopotamijo, zibelko civilizacije, ki se je razprostirala med rekama Tigris in Evfrat. Danes je večinoma del Iraka in Sirije. V mestu najdemo tudi pošto iz 17. stoletja, ki velja za eno lepših v Turčiji. Včasih je bil to karavanseraj.

Iz Turčije v Sirijo

Počasi sva jo odrinila proti Nusaybinu, mejnemu prehodu med Turčijo in Sirijo. Malo sva morala počakati, saj ga odprejo ob približno 9. uri. Ker pa so pri zadnjem prečkanju meje Turki malo ‘zamočili’ in namesto začasnega uvoza vozila naredili začasni izvoz, sva morala na meji čakati skoraj sedem ur. Ko so nama vendarle pustili oditi in nama odprli velika železna vrata, se je spet zalomilo.

Sirska stran je mejni prehod za ta dan že zaprla. Bila sva ujeta med dvema stenama in žicami. Po pregovarjanju so naju le spustili v državo, vendar sva morala vozilo pustiti na meji, saj so na carini nehali delati za ta dan. Peš in z zobno ščetko v žepu sva krenila proti najbliž­­­jemu mestu. V Qamishleju sva takoj našla odličen in poceni hotel ter dobro hrano. Le na ljudi se je bilo treba navaditi, saj na prvi pogled delujejo bolj grobo, toda takoj sva ugotovila, da tudi tukaj prijaznost ne pozna meja.

Naslednji dan sva v dveh urah uredila še zadnje formalnosti za začasni uvoz vozila in se nato odpravila proti jugu mimo Deir ez-Zur, kjer sva prečkala Evfrat, eno od štirih bibličnih rek. Na cilju, v mestu Palmyra, naju je pričakal pravi peščeni vihar.

Lastnik hotela je rekel, da lahko traja 30 minut ali pa tri dni. Po dobri uri se je veter de­­loma polegel, tako da sva si šla lah­­ko ogledat starodavne ruševine, ki so danes ena izmed glavnih turističnih atrakcij v Siriji. Ruševine s čarobno zlato barvo očarajo vsakega obiskovalca.

Nadaljevala sva po puščavi proti Damasku, glavnemu mestu Sirije. Gre za prekrasno mesto, polno zgodovine, z zelo značilno arhitekturo, kjer je videti vpliv vseh večjih civilizacij, od egipčanske, perzijske in grške do rimske, mongolske in turške, ki so bile več kot očarane nad mestom in so si ga želele prisvojiti. Velja za eno od najstarejših stalno naseljenih mest na svetu.

Mesto je odlična postojanka za nakupe, saj so trgovci resnično prijazni in ustrežljivi. Tudi če jih eno uro mučiš in ničesar ne kupiš, te še vedno lepo gledajo in pozdravijo v slovo. Največkrat kar z: dobrodošli v Siriji.

Hrana je sicer dobra, vendar se ne more primerjati s turško. Imajo pa na vsakem koraku kebab in sokove iz sveže stisnjenega sadja, ki stanejo od 35 do 80 centov. Vsak večer je sledilo umirjeno kajenje vodne pipe (nargile) in seveda pitje čaja v eni izmed zgodovinskih čajnic v starem mestnem jedru, ki je obdano z obzidjem.

V zad­njih dva tisoč letih je bilo večkrat podrto in na novo zgrajeno. Znotraj obzidja na glavnem trgu stoji mošeja Umayyad z zlatim mozaikom na nekaterih pročeljih, ki je bila prvotno bizantinska katedrala.

Stari del mesta ima tudi krščansko in židovsko četrt, kjer so vse trgovine odprte v petek, v nasprotju s celotno Sirijo, kjer je petek nedelovni dan. Na bazarju sva odkrila izvrsten sladoled, posut s pistacijami. Tako kot v Iranu tudi tukaj ni nevarnosti za zastrupitev.

Zadnja postojanka

Sledil je še postanek v Hami, zadnjem sirskem mestu na najinem seznamu. Pred tem sva se ustavila v Maaluli, krščanski vasici z dvema starodavnima samostanoma. Hama slovi po og­­­romnih lesenih vodnih kolesih s premerom do 20 m, katerih namen je bil zajemati vodo iz reke in jo pretakati v akvadukte, od koder je potem tekla do namakalnih kanalov na bližnjih poljih.

Kolesa pri vrtenju zaradi trenja povz­ročajo žalostno ječanje. Ker je bilo čez dan skoraj 40 °C, je bila siesta obvezna, zvečer pa seveda čaj in poslušanje koles. Lokalni otroci imajo na­­va­­do, da s teh koles skačejo v reko. Po navadi se kar oprimejo kolesa, da jih dvigne na želeno višino, nato pa skočijo.

Sirijo sva zapuščala z mislijo na zad­­nje težave pri prečkanju meje. Tokrat je šlo tekoče in v manj kot dveh urah sva prišla čez obe kontroli. Tudi Sirija je pustila pečat, vendar ne tako velik kot Iran.

Pred nama je bilo še veliko kilometrov do Kapadokije. Prvi resni postanek je bil Derinkuyu, podzemno mesto, v katerem so ljudje živeli tudi po več mesecev, ker so se skrivali pred Perzijci in Arabci.

V Kapadokiji sva čudovito pokrajino in pravljične doline občudovala iz Uchi­­sarja, Goremeja in Zelveje. V Goremeju je zelo zanimiv muzej na prostem. Človek se kar ne more nagledati vseh teh struktur in stolpičev. Ob sončnem zahodu pokrajina dobi še intenzivnejšo barvo, ki je že tako ali tako močna.

Ker se je potovanje bližalo koncu, sva jo odrinila mimo Ankare proti Istanbulu. Ceste so odlične, tudi deset­pasovna avtocesta. Približno 120 km pred Istanbulom se je začelo predmestje. Kar ni in ni bilo videti konca vsem novogradnjam, predvsem blokom.

Naenkrat se je pred nama pojavil mogočen most Ataturk in naju popel­jal iz Azije v Evropo. Sledil je ogled mes­ta, ki velja za eno lepših in ki veliko ponuja. Po sedem tisoč prevoženih kilometrih je bil čas za vrnitev domov. Videl sem tri dežele, ki so med seboj popolnoma različne, imajo pa skupni imenovalec, in sicer islam.

Turčija

• velikost ? 783, 562 km2
• št. preb. ? 71. 517. 100
• valuta – turška lira
• menjava – 1 € = 2 TL
• peynirli pide – od 4 do 5 TL
• baklava – 1 TL
• javni prevoz (Istanbul) – 1, 40 TL
• baklava – pribl. 25 TL/kg
• sladoled (2 kepici) – 3 TL
• čaj – od 0, 25 do 2 TL
• čorba – 3 TL

Sirija

• velikost ? 185, 180 km2
• št. preb. – 19. 405. 000
• valuta – sirski funt
• menjava – 1€ = 65 SYP
• naravni sok – 25? 70 SYP
• striženje ? 100 SYP
• pivo (Heineken) ? 100 SYP
• gorivo – 1 € za 3 litre
• sladoled s pistacijo ? 50 SYP
• glavni obrok – od 300 do 400 SYP

Iran

• velikost ? 1, 648, 195 km2
• št. preb. ? 70, 472, 846
• valuta – iranski rial
• menjava – 1€ = 13. 000 IRR
• pistacija – 120. 000 IRR/kg
• dateljni – 70. 000 IRR/kg
• čaj – do 10. 000 IRR
• dizi (juha s čičerko in mesom) – 20. 000 IRR
• glavni obrok (po navadi kebab) – od 20. 000 IRR do 45. 000 IRR
• coke – 6. 000 IRR
• sladoled (dobri 2 kepici) – 3. 000 IRR
• masleni piškoti – 3. 000 IRR
• pranje vozila – 40. 000 IRR
• hoteli – od 30 $ do 50 $ na sobo
• gorivo – od 0 do 2 € za max. 80 litrov

Besedilo in fotografije: Dejan Burja

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?