Svet z deske: Najboljša mesta za jadranje

Prvo leto sem bil deveti, naslednje pa četrti. Pridobil sem sponzorje in zadnja štiri leta tekmujem v evropskem in svetovnem pokalu, kjer sem lani osvojil 17. mesto.

Vsak življenjski slog ima svoje prednosti in slabosti 

In moj ni nič drugače.

Potovati moram tudi takrat, ko bi bil raje doma. Že odkar sem kot otrok preživel poletje na Bolu in tedensko družin­­­­­­sko jadranje po Jadranu, vem, da lahko ta del sveta, ki je zelo blizu mojemu domu, ponudi od­lična mesta za jadranje na deski. Ironija je, da sem v štirih letih zaradi tekmovanj, treningov in fotografiranj prepotoval skoraj ves svet, časa, da bi raziskal svoje ‘dvorišče’, pa nisem imel.

Z barko na raziskovanje in odkrivanje novih mest za jadranje

Dolga štiri leta sem sanjaril, da bi si po koncu naporne sezone, v kateri odpeljem povprečno 15 tekmovanj, s prijatelji napolnil ‘baterije’. Namesto da bi doma počival pred televizijo, bi povabil prijatelje na barko, s katero bi se odpravili razi­­sko­­­­­­vat in odkrivat nova mesta za jadranje.

Nekateri bi morda vprašali: "Kako spet srfat, kaj se ne naveličaš?" Odgovorim lahko le, da ljubim ta šport. In ker sem človek, ki vedno poskuša uresničiti svoje sanje, sem se lotil projekta.

Izbrati je bilo treba barko, zbrati ekipo, nabrati sredstva, najti fotografa in snemalca ter vse skupaj organizirati.

To bi bilo zelo preprosto, če ne bi bilo treba vsega narediti med tekmovalno sezono. Pa vendarle, vse je odvisno le od tega, kako močno si neko stvar želimo. Idejo sem spra­­­­­vil na papir, jo predstavil sponzorjem, ki so v njej videli tudi promocijo zase in so mi bili pripravljeni pomagati.

Poklical sem dolgoletnega prijatelja z Brača, ki mi je dal stik za najem barke. Poiskal sem fotografa, se zmenil s snemalcem …

Moral sem le še sestaviti ekipo, za kar pa sem menil, da ne bo težav. A sem se motil. Popolnoma sem pozabil, da so vsi moji prijatelji iz sveta srfanja prav tako zasedeni kot jaz. Poslal sem elektronsko pošto vsem, ki sem jih želel imeti ob sebi.

Žal termin za marsikoga ni bil ugoden: dvakratni evropski prvak Kevin Mevissen je moral na fotografiranje za enega od sponzorjev (pozneje sem izvedel, da se je uštel, saj na Irskem ni bilo niti sapice), aktualni evropski prvak Andre Paskowski je bil ravno na pogajanjih za novega pokrovitelja, švicarski prvak Daniel Aeberli je moral na testiranje desk in moj najboljši prijatelj Andrew Erban je moral na Češko zaradi družinskih zadev. Po vsem delu je projekt skoraj padel v vodo, saj brez mojih prijateljev ne bi bilo enako. A ker smo na srečo v tem športu tekmovalci tudi dobri prijatelji, sem kmalu našel zamenjave.

Bližal se je dan odhoda in odpravil sem se v Split, da bi uredil še zadnje zadeve v zvezi z jadrnico. Kak dan pred tem sem po naključju srečal Bumbaka, prijatelja z Bola, ki že vrsto let navdušeno jadra na deski in pozna skoraj vsak kotiček jadranskih otokov. Ker sem imel še eno prosto mesto, sem ga povabil, da nam pomaga najti nove točke, kjer se valovi najlepše lomijo.

Prispel sem v sončen Split in zagledal dve 'lepotici'. Po kratkem ogledu sem se odločil za Fortuno Dalmato, luksuzno 30-metrsko dvojambornico, ki lahko gosti do 12 oseb. Paluba je bila odlična za sestavljanje in shranjevanje opreme. Našel sem torej barko, o kateri sem sanjal!

Dan D

Avstrijski prijatelj Michi Sumereder je nekaj dni preživel v Premanturi, kjer je uprizoril manjši šov. Ker je bil v bližini, se je pripeljal do Kopra, od koder sva se odpravila v Split. Zbudil sem se sredi noči. Kar razganjalo me je od veselja, saj nisem mogel verjeti, da se to res dogaja.

Prebudil sem Michija in odpeljala sva se mimo Ljubljane, kjer sva pobrala Tonija Zupančiča, slovensko legendo jahanja valov, ki je imel na jadrnici rezervirano mesto, ko je bil projekt še v fazi sanj. V skorajda polne­­­­ga Citroënovega jumpija pa se je v Za­gre­bu vkrcal še Denis Podrug – Trstika, dečko, s katerim sva postala na Bolu dobra prijatelja in mi je poleg Tonija veliko pomagal. Čeprav sem vsem povabljenim poslal sliko ‘lepotice’, so ob pogledu nanjo obnemeli.

Vsi trije so skorajda nemo stopili nanjo in se po­­razgubili. Vedel sem, da čutijo enako kot jaz! Nekaj ur pozneje so na split­­­­­sko letališče prileteli še Avstrijec Tom Hartmann, ki si je ‘vozovnico’ zagotovil že davno, Francoz Regis Buron, ki je svoje mesto ‘zakupil’ kot ‘last minu­­­­te’ paket, in nemški fotograf Neils Pat­­­rick Gaiselbrecht. Pozno popoldne sta se pripeljala snemalec Domen Smrdel in njegov asistent Samo Premrn. Manjkal je tako le še Nemec Florian Jung, ki je zaradi opravkov zamudil letalo.

Že ob prihodu na jadrnico je pihala zmerna burja, ki se ji Michi ni mogel upreti in je tako še pred izplutjem prvi krstil hrvaško morje. Popoldanski ‘free­­­style session’ mu je še povečal nasmeh. Drugi smo se namestili po sobah in uredili še zadnje malenkosti, da bi lahko kar se da uživali teden.

Prebudil sem se že zelo zgodaj v prekrasno sončno jutro. Tudi drugi so se privlekli iz svojih kabin, in še preden smo se zavedali, nas je čakal kraljev­ski zajtrk. Ker pa smo si že vsi želeli odvezati ‘našo’ barko, smo zajtrk hitro pospravili. Napočil je čas, prižgali so se motorji, odvrgle so se vrvi in že smo bili potujoči gusarji, oboroženi z opremo za srfanje.

Najprej smo se namenili na otok Brač, natančneje v uvalo Lučice, kjer bivajo starši našega kapitana. Ker za prvi dan ni bilo dobre vetrovne napovedi, se nam nikamor ni mudilo. Ogledali smo si staro restavracijo, ki je odprta le poleti. V uvalo sta priplula ribiča in nam ponudila sveže ribe; nakup smo prepustili kar kuharju, saj on najbolje pozna morske dobrote.

Toplo sonce nas je grelo, kakor da bi bili sredi poletja. Dvignili smo sidro in odpluli naprej proti Hvaru, kamor naj bi prispel Flo. V Split je priletel z enodnevno zamudo in se vkrcal na hidrogliser. Prispel je ob dogovorjeni uri in ekipa je bila popolna. Ker pa je bil jut­ranji veter napovedan na zahodu Kor­­­ču­­­­le, smo se odločili, da odplujemo do Vele Luke, kjer smo tudi prenočili.

Jutranji ‘freestyle session’

Zahodno od hrvaških otokov se dviga gorovje Velebit, katerega vrhovi so viso­­­ki do 1.500 metrov in so glavni krivec, da se proti morju vali burja, najmočnejši veter na tem območju. Sunkovit mrzel severovzhodni veter pogosto za­­­­piha le zgodaj zjutraj. Kadar pa pokaže svojo pravo moč, lahko piha tudi ves mesec, dviga morsko vodo in pone­­kod doseže v sunkih tudi do 300 km/h.

Tokrat je bila napovedana le njegova jutranja različica. Prejšnji večer smo določili mesto, kamor bi lahko zasidra­­­­li jadrnico, in plitvino, ki bi lahko dobro lomila valove. S kapitanom sva bila dogovorjena, da preveriva razmere že navsezgodaj. Čeprav je bila v zalivu popolna bonaca (brezvetrje), sva meni­­­­la, da bi na severnem rtu lahko pihal veter. Motorji so zaropotali in odpluli smo v popolni temi. Že za prvim rtom se je izkazalo, da sva imela prav. Šel sem od kabine do kabine in zbudil ekipo.

Težko so se privlekli do palube, a na njihovih obrazih so se narisali nasmeški takoj, ko so ugotovili, kako vetrovno je. Medtem ko se je sonce počasi dvigalo izza otoka, sem sestavljal jadro Naish Force 5. 7. Ravno ko nas je obsijal prvi žarek, sem se odrinil z roba barke in skočil v kristalno čisto morje. Počasi sem odjadral stran od majhnega otočka Proizd, kjer je bila varno zasidrana barka. Ko sem ujel prvi sunek vetra in je deska začela glisirati (angl. planning), so me prevzeli občutki sreče, ki jih z besedami ne znam opisati.

V popolnoma sončnem jutru sem sam jadral tam, kjer najverjetneje še nihče ni. Kričal sem od veselja, saj sem doživljal, kar sem toliko časa sanjal. Kmalu se mi je pridružil Michi in nato še preostali. Ker je bilo žal le kakih 20 vozlov vetra, se val ni dvignil. Vseeno pa je bilo dovolj, da smo kaki dve uri uživali v izvajanju ‘freestyle’ manevrov. Ko se je veter umiril, nas je eden od mornarjev vsakega posebej s pomožnim čolnom privlekel do jadrnice. Napočil je čas za zajtrk. Napolnili smo del ‘baterji’.

Razprli smo jadra in odjadrali severozahodno proti otoku Visu. Vsak je na­­­­­­­šel svoj kotiček na barki, kjer je užival v jadranju. Približno štiri ure smo potrebovali, da smo prispeli v prekrasen zaliv Stončica, ki ima tudi peščeno pla­­­­žo. Popolno brezvetrje smo izkoristili za srfanje za pomožnim čolnom in pol­­­njenje baterji na toplem soncu.

Ogled Visa

Zaradi strateške pozicije je bil Vis Jugoslaviji vojaški otok, zaprt za turizem, zato sta se na njem ohranili mediteranska arhitektura in kultura.

Dan brezvetrja smo izkoristili za ogled. Bumbak je poklical nekaj prijateljev in že nas je čakal kombi. Odpel­jali smo se na drugo stran, v vasico Komiža. V sezoni je polna turistov, ker pa smo mi prispeli zunaj sezone, je pri­­­­šel njen mediteranski šarm še bolj do izraza.

Med sprehodom so nas obda­­­ja­­­­le palme in kamnite hiše in ugoto­vili smo, zakaj je bila na lestvici Lonely Planeta in National Geographica hr­va­­­­­­­­­­­­š­­­­­­ka obala ena najlepših delov evrop­­­­­­­­­­­ske celine. Kmalu pa smo se odpeljali naprej, na najvišji del otoka, od koder smo imeli prelep razgled na Komižo in skoraj vso okolico otoka.

Ob manjši cerkvici na vrhu smo prosili Eola (grš­kega boga vetra) za dober veter in se odpravili na obisk k Firu, Bumbekovemu prijatelju. Firo je trener viškega kri­­­­ket tima ? mimogrede, kriket, ki v tem delu sveta skoraj ne obstaja, je na Visu le še ostanek zgodovine, ko je bil ta otok britanska vojaška baza. Ostanki letališča so še vidni, čeprav na tem mestu zdaj stojijo vinogradi. Firo nam je postregel z domačim vinom Rokis in grapo. Vse lepo po navadi hitro mine in vrnili smo se v pristanišče.

Napoved za prihodnji dan je bila od­­­­lična, zato smo pred nočjo odpluli na južno stran otoka. Za Velikim Budikovacem je bilo odlično mesto. Ker pa nam ni dalo miru, smo se vkrcali v pomožni čoln in si šli ogledat plitvine.

S peščene plaže smo gledali sončni zahod in si zaželeli, da bi imeli svoja dekleta ob sebi.

Jugo

Jugo je drugi najbolj priljubljen veter za srfanje na Jadranu. ‘Pripelje’ najboljše valovanje do obale in tako omo­­­­goča najboljše valove. Je pa tudi veter, ki prinese slabo vreme in zna biti včasih kar močan.

Prebudili so nas valovi, ki so butali ob jadrnico. Na hitro smo zmetali vase zajtrk in že so bila jadra sestavljena. Najprej sem sestavil 5, 3 m2 veliko jadro, potem pa sem se premislil in ponovno sestavil večje, 5, 7 m2 veliko jadro, a sem tokrat pod noge postavil ‘wave’ desko (F2 Rebel 83).

Odjadral sem do plitvine, ki smo si jo ogledovali. Od daleč je bilo videti, da se valovi lepo lomijo, a ko sem prispel tja, sem doživel razočaranje. Valo­­­vi so bili premajhni, da bi se začeli lepo lomiti, vseeno pa je tu in tam kakšen na­­­­kazal, da smo našli dobro mesto. Odsrfali smo na drugo stran otočka in našli boljši kraj, a spet so bili valovi nekoliko premajhni. Vseeno pa so bili dovolj veliki za zabavo in nekaj lepih skokov. Kar nekaj ur smo uživali okoli otočkov in natančno pregledali vse za­­­livčke in plitvine. Toni in Tom sta našla nekaj lepih valov za svojo dušo.

Veter je začel pojenjati in vrnili smo se na jadrnico, kjer smo pojedli kosilo in odpluli nazaj na severno stran otoka.

Preverili smo vetrovno napoved in bili presenečeni, saj se je popolnoma spremenila. Napovedan je bil zelo močan veter, a tokrat s severozahoda. Kapitan se je takoj spomnil, da lahko jadrnico varno privežemo na vhod vojaškega bunkerja v zalivčku Parja.

“Piratska jadrnica je končno prispe­­­la domov! ” je pripomnil Toni. Bilo je še svetlo, zato smo si šli ogledat bunkerje in rove, ki so bili na Titov ukaz zgrajeni po drugi svetovni vojni.

Tramontana

Velikokrat se zgodi, da ko ob obali piha burja, na odprtem Jadranu in oddaljenih otokih piha tramontana. Hlad­­­nejši severni veter je nekoliko redkejši, a zna tudi prek leta konkretno zapiha­­­ti in dvig­­niti visoke valove.

Ko nas je prebudil vonj po kavi, smo stekli pogledat, kakšne so vetrov­­­ne razmere. Veter je sicer pihal, a ne žalost spet ne toliko, kot je bilo napovedano. Sestavili smo jadra in se pognali v morje. Zabavali smo se na valovih okoli malega otočka oziroma večje skale s svetilnikom.

Za plitvino in rt, na katerega smo stavili, da se bodo va­­­lovi najbolje lomili, je veter pihal preveč s severne smeri, tako da razmere niso bile ravno takšne, kot smo si jih želeli, a smo vendar ponovno jadrali tam, kjer še nihče pred nami ni. Flo je naredil nekaj lepih ‘shove itov’, Regis nekaj ‘front loopov’ in Michi nekaj ‘shak’. Toni, Bumbak in Trstika so našli nekaj dobrih valov, jaz pa sem užival v svojih sanjah s prijatelji!

Veter je nekoliko ponehal, za ‘freestyle’ pa ga je bilo še vedno dovolj. Padale so ‘flake’, ‘spocki’, ‘grubbiji’ in razni obrati. Zabave in nasmeškov na morju in obali ni manjkalo. Čeprav je močno sonce premagovalo hladnejši veter, nam je po dveh urah v morju po­­stalo hladno. Opremo smo zložili na barko in noč prebili pred bunkerjem.

Nazaj proti Splitu

Naš zadnji dan na jadrnici sta zaznamovala pot domov in brezvetrje. Po mrtvem morju, kakor mornarji poimenujejo razburkano morje brez vetra, smo se poslovili od Visa. Jadrnica se je gugala na valovih, ki so ostali od prejšnjega dne, in ker Michiju valovi ni­­­so ‘ustrezali’, je dobil morsko bolezen. Ko smo se bližali Paklenim otokom, je kazalo, da bo dovolj vetra še za en krog z našimi velikimi igračami, a je šlo (za­­­­­­­­radi toka) za optično prevaro.

Zasidrali smo se med Paklinimi otoki za kosilo. S Tonijem in Bumbakom smo skočili v čoln in si šli ogledat uva­­­­le in plitvine za morebitna nova ‘polnjenja’. Regis, Flo in Neils pa so se lotili ribolova. Regisu je šlo najbolje od rok, saj je ulovil precej veliko ribo, imenovano pajek.

Mimo svetilnika Palegrin na severni točki Hvara smo nadaljevali pot pro­­­ti izhodiščnemu pristanišču. Na desni se je odpirala ožina med Hvarom in Bračem, ki kanalizira poletni termič­­­ni veter maestral in tako ustvarja primerne razmere za jadranje na deski. V kraju Bol na Braču so kar štiri šole srfanja, ki so odprte od sredine maja do začetka septembra, najbolje ‘založena’ pa je Zoo Station Bol.

Sonce je zahajalo, ko smo prispeli v Split. Vsem je bilo žal, ker je tako hitro minilo, a ostala nam je še ena skupna noč. Odpravili smo se v mesto in se pozno zvečer vrnili na jadrnico, kjer smo z žurom končali dogodivščino.

Uresničil sem sanje in prav vsak trenutek tega tedna je polnil ‘baterije’.

Pozabil sem na slab konec sezone in si zastavil nove cilje. Dobri prijatelji so postali še boljši, odkrili smo nove kraje za srfanje, se naužili lepot hrvaškega morja in srfali le za svojo dušo. In to je tisto, zaradi česar srfamo.

Besedilo Tina Slabe, fotografije Red Bull

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?