Zgodba Tima Gajserja in njegove družine se bere kot roman. Roman, ki bo nekoč postal film, pravi Timov oče Bogomir, poseben mož, ki dobro ve, koliko stanejo sanje. Ne, te niso poceni, a vse velike zgodbe, kot je ta, so bile nekoč sanje, športniki, kot je mladi Tim Gajser, fant z neverjetno voljo, redkim talentom in nevsakdanje čisto energijo, pa se ne rodijo vsak dan.
Osemnajstletni Tim Gajser je v svetu motokrosa že dobro uveljavljeno ime. Letošnjo sezono za svetovno prvenstvo v motokrosu si bomo Slovenci zapomnili po zgodovinskih rezultatih, saj se je Tim v kategoriji MX2 kar šestkrat uvrstil na stopničke, od tega dvakrat na najvišjo. Tima sem srečala na tekmi UNIOR MX prvenstvu Slovenije v Prilipah, kjer ni tekmoval, je pa držal pesti za druge družinske člane: očeta, brata in sestrico. Na nedavnem Pokalu narodov v Latviji si je namreč zlomil rebro ter tri prsna vretenca in je zdaj na 'prisilnem dopustu'.
Kaj se je zgodilo na Pokalu narodov?
Prav na tej tekmi sem zamenjal motocikel - ponavadi vozim v kategoriji MX2, to so 250-kubični motocikli, za Pokal narodov pa sem šel v kategorijo MX Open. To je bila zame prva mednarodna tekma s 450-kubičnim agregatom. Ko imaš enkrat tako hudo mašino, ki so jo v Hondi naredili posebej zate, greš res do konca ali še dlje.
Bil je prvi prosti trening, ko se spoznavaš s progo, z motorjem sva bila eno, užival sem, potem pa sva se na skoku zapletla z nekim tekmovalcem. Grdo sem padel, a vsak športnik se zaveda, da so poškodbe del športa. Res pa je, da se mi to do zdaj ni še zgodilo na hrbtenici, zato upam, da je to prvič in zadnjič.
Kako hudo je?
Zlomljena so tri prsna vretenca, peto, šesto in sedmo. Ko sem prišel domov iz Latvije, so mi pri nas rekli, da potrebujem operacijo in da mi bodo dali v hrbtenico nekaj železja, da bo vse skupaj držalo, pa sem rekel ne. Ni šans, po hrbtenici mi ne bodo šarili. Prijatelj zdravnik, ki prav tako vozi motokros, mi je hrbtenico naravnal z rokami in me prisilil, da sem en teden nepremično ležal in gledal v strop.
Kako zelo težko je bilo to?
Zelo! Nič nisem mogel delati, ker sem ležal vznak. Oglasil sem se lahko samo na telefon, računalnika pa že nisem mogel uporabljati.
Kaj počnete, ko ne ležite na miru, ne dirkate in ne trenirate?
Večinoma živim za trening, zato nimam normalnega najstniškega življenja. Čez dan sem v šoli, vse drugo pa so treningi in tekme. Ko končam, zdaj sem v četrtem letniku, pa bo odpadla še šola in bom postal profi.
Profi in nov svetovni prvak.
Definitivno!
Si kdaj želite, da bi vseeno živeli kot vrstniki?
Niti malo. Nimam časa za žur, še za hobije ne. Dvakrat ali trikrat na leto grem s prijatelji igrat nogomet, zadnje čase pa večkrat popazim na enomesečno sestrico, in to je kar zanimivo. Jaz se grem pač šport na najvišji ravni, ampak v tem uživam, kar je najbolj pomembno.
Kako nore so na vas punce? V motokrosu ste namreč že pravi zvezdnik.
(smeh) Nekatere so res nore, a jaz pazim, da držim neko distanco. Sploh pa imam punco, in to ni težko.
Kakšni so vaši načrti za bližnjo prihodnost?
Zdaj moram čim prej sanirati poškodbo, potem pa začnem testiranja za novo sezono. To bo takoj, ko bo hrbtenica spet v redu. Zdaj bi moral na Japonsko, v tovarno, a ne gre, zato bom šel najprej v Milano, pozneje pa v Hondino tovarno.
Koliko zares trenirate?
Zelo veliko. Doma imamo dve motokros progi in eno superkros stezo ter fitnes. Vsako jutro pred šolo vstanem ob petih in ... treniram.
Čisto vsako jutro?
Vsako jutro, brez izjeme. Najprej grem na bicikel, se ogrejem, naredim nekaj vaj z utežmi, se oprham in v šolo, potem pa domov, kolikor se da hitro, in takoj na motor, po motorju pa spet primem uteži. Zdaj, ko moram biti pri miru, mi najbolj manjka ta ritem treniranja.
Slišala sem, da ste dobri v vseh športih.
Res je, tudi judo sem treniral, bil sem državni prvak, smučal sem in tekmoval na državnem prvenstvu, dober pa sem bil tudi v nogometu, igrala sva ga oba z bratom. A to je bilo vse, ko sem bil še mlajši, ko je bil šport še del igre.
Ste vedno vedeli, da bo motokros prevladal?
Ja, seveda, ampak sem se vseeno preizkusil še v drugih športih. Ati mi je rekel, da se moram vsaj med zimo ukvarjati z drugimi športi. Ko se telesno še razvijaš, ne greš kar v fitnes, ker je to škodljivo za razvoj. Zato sem povezal druge športe: pri nogometu sem tekel, pri judu sem natreniral zgornji del, na kolesu noge in tako mimogrede naredil vse tako za kondicijo kot moč.
Katere dirkače občudujete?
V moto GP spremljam Marqueza, s katerim sva zdaj kolega, saj sva v istem timu. Ravno zdaj greva skupaj v Španijo, na neko večerjo morava, kjer bomo vsi Hondini tovarniški vozniki, tako da bo zanimivo. V motokrosu seveda ne morem mimo Cariolija in zdaj Villapota, ampak moj junak je James Bubba Stewart, ki tekmuje v superkrosu.
So to tudi vaše motoristične sanje?
Superkros? Ja, ja, to so sanje! Saj so mi to že ponujali in smo se že tudi menili, da bi šel v Ameriko na kakšno tekmo v superkrosu, a najprej hočem dokončati šolo. Amerika mi ne bo ušla.
Bi poleg motokrosa in superkrosa poskusili še kakšen drug stroj na dve kolesi ali mogoče celo na štiri?
Zanima me moto GP, bi se pa z veseljem usedel tudi v formulo 1. Zanima me, kako je imeti pod sabo mašino s toliko konji.
Katera je najlepša plat športa na splošno?
Najlepše je, ko vidiš, da napreduješ, da ti gre. Napredek mi da takšno motivacijo, da bi lahko treniral noč in dan! Pa tiste zmage, tisti občutki ob zmagah, res, tega se ne da opisati.
Kako se sprostite pred startom?
Že pet let imam svoj ritual: glavo naslonim na balanco, se pogovorim sam s sabo in umaknem v svoj svet. To naredim pred vsako tekmo.
Nedvomno veste, kaj v življenju hočete, in to je velika sreča.
Tega se zavedam, zato tudi nimam plana B. Če bi ga imel, se najbrž motokrosu ne bi tako posvetil. Odločil sem, da vse, kar imam, stavim na enega konja. Za zdaj me nazaj drži samo še šola, ker se zavedam, da moram imeti poklic, pa ne le poklic, tudi izobrazbo. V tem športu je tako, da večina od petnajstega leta ne hodi več v šolo, jaz pa vem, da ti da šola neko trdnost in samozavest.
Spremljate še kateri drug šport?
Nogomet, navijam za Barcelono in Maribor, zdaj so res dobri.
Kaj je tisto, kar vas loči od drugih tekmovalcev?
Ne vem, ali me loči kaj posebnega, a zagotovo imam odlično tehniko in zaupanje vase. Ni me strah, saj če bi me bilo, to ne bi bilo zame. Sicer pa je vse v glavi. Me je pa, zanimivo, strah višine. Na Triglavu še nisem bil in tudi ne verjamem, da kdaj bom. Zame je preveč že, če doma kaj delamo na strehi. Ko sem na motorju, pa vsi strahovi odpadejo, zlijem se s progo in gas.
Vas na kakšno tekmo vežejo posebej lepi spomini?
Ko sem letos v Angliji stopil na zmagovalni oder, sem izkusil, kaj pomeni, ko ti vzklika 50 tisoč ljudi.
Zdaj vsaj veste, kako se počutijo rok zvezdniki.
Najbrž res. (smeh)
Katere rezultate štejete kot prelomne?
V letu 2012 sem v kategoriji 125 osvojil vse, kar se da: bil sem italijanski, evropski in svetovni prvak. Leta 2007 sem bil evropski prvak v 65-, 2009 v 85-, 2012 podprvak sveta v 85- kubični kategoriji, to je vse bilo po Evropi, 2011 sem bil drugi na evropskem v 125, leto 2013 pa je bila zame najslabša sezona, saj sem imel veliko težav z motociklom - okej, nisem ga šparal, nikoli ga ne, a se mi je vseeno preveč kvaril. Letos sem dosegel peto mesto na svetovnem prvenstvu, od tu pa gremo dalje.
V žepu imate pa še eno zanimivo priznanje ...
Leta 2012 me je zveza FIM imenovala za novinca leta ali 'Rookie of the Year'. Iz vseh moto športov izberejo samo dva, novinca in osebnost - drugo nagrado je takrat dobil Jorge Lorenzo.
Kakšne spomine imate na podelitev?
Bil sem v Monaku na podelitvi in nisem vedel, da bom zmagal. Prinesejo ovojnico kot na oskarjih in te pokličejo na oder. Divje! Nič, potem so me polubčkale luštne punce, v roke so mi dali desetkilsko priznanje, res vrhunsko, in to je bilo to. Glasovali so ljudje z vsega sveta, prek interneta, zato je takšno priznanje še toliko več vredno.
Kako zelo so se vam zatresla kolena, ko ste zaslišali svoje ime?
Malo so se mi pa res.
Napisala: Tina Torelli, foto: Peter Kavčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
