Ste že naveličani udobja in gneče urejenih smučišč?
Turno smučanje je smučanje v naravi, v gorah, kamor ne sežejo glasovi avtomobilov. Ni steptanih prog, ni bifejev in vrst kot na smučiščih in mir namesto doneče glasbe “Anton aus Tirol”. Seveda ni niti žičnic in navzgor se moramo potruditi sami. Pri daljših turnosmučar-skih izletih se je treba od doma odpraviti zjutraj, ko je še trda tema, zato je zgodnje vstajanje preprosto nujno. In prav zaradi vsega tega je vedno več ljudi, ki se v turno smučanje zaljubijo. Je precej bolj prvinsko in zato primerno za zimskospomladanski pobeg iz stresnega vsakdana.
Pri turnem smučanju opravimo ture s smučmi, in sicer v visokogorju, pogosto pa tudi v sredogorju, kjer smo nemalokrat presenečeni nad možnostmi, ki nam jih ponuja na prvi pogled neobetaven poraščen svet. Tisti, ki so skoraj obsedeni s cilji, bi dodali, da mora turnosmučarski izlet imeti nujno še piko na i. To je cilj, navadno vrh gore. Pa ni vedno tako. Dnevni izlet s turnim smučanjem je lahko eno samo zanimivo potovanje in raziskovanje zimske narave brez osvajanja vršacev, čeprav je res, da je z vrhov najlepši razgled in smuka tudi najdaljša.
Vijuganja po celcu nekaj metrov stran od urejenih prog seveda še ne moremo imenovati turno smučanje, zlasti ne, če se na vrh pripeljemo s sedežnico, vlečnico ali kakšno podobno napravo. Med stroje, ki olajšajo vzpenjanje na odmaknjene vrhove, sodi tudi helikopter, ki je v kombinaciji s smučanjem po belih nedotaknjenih strminah sliši na ime “heli ski”; zaradi onesnaževanja narave s hrupom pa je predmet etičnih spopadov skoraj povsod po svetu. Bistvo pravega turnega smučanja sta tako vzpon in spust, ki ju opravimo s svojo lastno močjo. Turno smučanje je sicer smučanje po neurejenih, neoznačenih in nenadzorovanih terenih, predvsem pa je gibanje v naravi brez odvečnih motornih pomagal. Tako hitro spoznamo, da smo pri smučanju po urejenih smučiščih skoraj popolnoma pozabili na zakonitosti, ki vladajo na naravnih belih pobočjih. Predvsem je več nevarnosti, na primer snežni plaz, očitne pa so tudi druge razlike.
Razlike in nevarnosti
Prva razlika je sneg. Turni smučar je namreč odvisen od snežnih razmer. Sneg je lahko različne vrste in kakovosti in ni vedno povsem primeren za smučanje. Vijuganje po pršiču je resda največji užitek, a takega rahlega in suhega celca je pri nas zelo malo. Odlično je tudi smučanje spomladi, ko čez noč zamrznjen sneg na soncu popusti in se odtali nekaj vrhnjih centimetrov. Lahko pa nas preseneti skorja, ki se predira pod našo težo in skoraj povsem onemogoča vijuganje, da ne govorimo o “gnilem” težkem mokrem snegu, kjer obstaja večja možnost za poškodbe. Še veliko bolj je pomembna nevarnost plazov, zato moramo biti dobro obveščeni o razmerah v gorah. Podatke o tem lahko najhitreje dobimo na medmrežju, še pomembneje pa je, da znamo oceniti dejansko stanje na samem terenu. Če je treba, moramo tudi preizkusiti stabilnosti snežne odeje, vendar je to zelo zahtevno opravilo. Pomembno je tudi vreme in spremljanje vremenskih dogodkov v gorah nam lahko olajša turo. Če nič drugega, nam tura v lepem vremenu ostane v lepšem spominu kot pa tavanje v megli. No, pri tavanju nam pride zelo prav znanje iz orientiranja in poznavanje terena. In ne nazadnje, zelo zaželeno je, da poznamo svoje telesne sposobnosti, da ne bomo trpeli in morda kje celo obnemogli obtičali in po nepotrebnem sprožili akcijo gorske reševalne službe. Za turno smučanje so torej bistvene izkušnje, ki so morda celo večjega pomena kot sama tehnika smučanja, ki se seveda razlikuje od tiste na smučiščih. Če tega znanja nimamo, je še kako prav, da si izkušnje naberemo ob boku prekaljenih turnih smučarjev. Morda je celo dobro, da prve takšne izlete opravimo z gorskim vodnikom, saj smo tako v dobrih rokah, lahko se veliko naučimo pa še brezskrbno uživamo v gorski naravi. Tako je lahko turno smučanje lep korak v naši smučarski karieri in mnogi ljudje se že po nekaj lepih turah skorajda ali celo povsem poslovijo od smučarskih središč in smučajo samo še v gorski naravi.
Oprema
Ne nazadnje je tu še oprema. Za začetek sicer lahko uporabimo navadne smuči, ki pa jih moramo nositi na ramah ali na nahrbtniku, pa tudi hoja v navadnih smučarskih čevljih ni najbolj udobna. Lahko je celo zelo težavna, naporna ali celo nemogoča, če se sneg preveč vdira. Zato je seveda priporočljivo imeti smuči s turnimi vezmi, s katerimi lahko hodimo, udobnejše turne čevlje, kože za na smuči, ki preprečujejo drsenje nazaj, lavinsko žolno, srenače (nekakšne dereze, ki jih pripnemo na smuči), morda zložljive palice in še kaj. Skratka, popolna nova oprema za turno smučanje je preprosto - draga. Za prvi stik s turnim smučanjem si je je mogoče nekaj izposoditi, lavinske žolne pa ima tudi vsak gorski vodnik.
Dodatna oprema
Prva pomoč, rezervna oblačila (majice, termovelur, goretex, rokavice, nogavice . . ), sončna očala (proti UV-žarkom in snežni slepoti), krema za sončenje (saj nas višinsko sonce hitreje opeče), hrana in pijača (termovka je dobrodošla), komunikacija (mobilni telefon ali ukv).
Literatura
- B. Črnivec, A. Terčelj, Skrivnosti nedotaknjenih strmin, samozaložba, 1997.
- M. Črnivec, C. Praček, Turni smuki, PZS 1985 (vodič po slovenskih gorah).
Urban Golob
Preberite si tudi kam za vikend!
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem