Pri poletu z balonom se nam ni treba kaj dosti naprezati. Vse, kar moramo početi, že znamo: gledati, opazovati in uživati.
Smučišče v Kranjski Gori
Nadobudni smučarji si že pripenjajo smuči, toda do prvih vlečnic morajo narediti pošten ovinek. Prostor so zasedli balonarji in razprostrli ba-lon, ki položen na tla spominja na veliko pisano cunjo. No, cunji sta bili dve in prav tako dve košari. Z dvema balonoma nameravajo poleteti čez Julijske Alpe. In mi z njimi.
Ležerna uživancija
“Veter ni tako ugoden, da bi lahko startali iz Loga pod Mangartom in preleteli vse Julijce, ” je povedal Gre- ga Trček, priznani balonar in vodja tega preleta, in dodal: “Pa tudi pristanek v Vipavski dolini bo nemogoč. Preveč piha burja. Se bo treba zadovoljiti z okolico Ljubljane. ” Že tako mora biti, on že ve.
Počasi smo začeli spoznavati osnovne značilnosti balonarstva. Baloni nimajo motorjev, propelerjev in podobnih pomagal, zato vremenske razmere v balonarstvu absolutno vladajo. Baloni pač potujejo z vetrom. In zakaj imamo dva balona, nas je zanimalo. “Zato, da boste lahko fotografirali drug drugega, z drugim pilotom pa si bova izmenjevala informacije, ” je razložil Grega.
Oba pilota sta vžgala grelca za zrak, prinesli so ventilator, ki je vroč zrak še dodatno usmerjal v balona, ki sta se počasi začela napihovati. Prijatelji so se že spravili v košare, sam pa sem še skakal naokoli in fotografiral. In skoraj bi ostal na tleh. V zadnjih sekundah sem se kot hokejist pri leteči menjavi skobacal v košaro in preden sem se dobro zavedel, smo gledali na strehe okoliških hotelov že od zgoraj.
Dviganje na začetku se nam je zdelo hitro. Kar naenkrat smo se po višini lahko kosali z najvišjimi vrhovi okoli Kranjske Gore, ki je bila kot na zemljevidu. Izza Mojstrovke se je pojavil še Jalovec in vedeli smo, da smo na “visokem nivoju”. Pa še mig-niti nam ni bilo treba.
Ležerna uživancija
Pri poletu je priporočljivo, da se ne nagibate čez rob pletene košare, ki je sicer dovolj visok, in da nimate pretirane vrtoglavice. Škoda bi bilo namreč čepeti na dnu košare in ne uživati v izrednem razgledu. Sicer pa ni prav nič naporen. Še za pilota se zdi, da se ne pretegne prav zelo – samo grelec opazuje in premika ročico. No, to je samo fizična stran dela. Vse drugo se dogaja v njegovi glavi in po radijski postaji. Že pred poletom mora pilot dodobra proučiti vremenske razmere, pregledati vertikalno sondažo zračnih plasti, upoštevati dnevna vremenska po-ročila za pilote in kakopak prijaviti polet. Zato je vsak pilot v nenehnem stiku s kontrolo letov na Brniku. Če pa je balonov več, pa so v stiku tudi med seboj. Oba naša pilota sta se pogovarjala in obveščala, v kateri smeri in kako močno piha veter v posameznih višinskih plasteh zraka, saj na različnih višinah veter ne piha iz enakih smeri ali z enako hitrostjo. Prav zanimivo je bilo kako sta lahko čakala drug drugega brez zavor, se prehitevala brez prestav in letela v rahlo različnih smereh brez volana.
Rekord nad triglavom
Nad Triglavom smo dosegli največjo višino našega poleta – 3600 metrov. Bilo je sredi zime, nam pa je bilo ve-činoma vroče. Bili smo brez rokavic, sneli smo si tudi kape. Pričakovali smo, da bo mraz zaradi vetra, zato smo se vsi po vrsti zavili v tople pu-hovke in nekateri še v puhaste hla-če. To je bilo malo preveč, saj smo pozabili, da v balonu skoraj ne piha. Vzrok? Preprost: balon se seveda premika s hitrostjo vetra. Nad Tri-glavom se nam je zaradi neverjetne vidljivosti, ki lahko doživite večino-ma samo pozimi, odprl tudi najlepši pogled: vse naše Alpe, na severozahodu se je videl Veliki Klek oziroma Grossglockner, na jugozahodu se je bleščalo morje in v tisti rjavkasti prevleki, ki je visela nad ravnino, smo lahko slutili Ljubljano.
Kakor piha veter
Čeprav se balon glede na letalo ne premika prav hitro in se celo z varnih tal večkrat zdi, kakor da bi visel v zraku, si različni pogledi iz košare kar hitro sledijo. Zato ne kaže zamuditi nobenega, še posebej, ker pilota ne moremo prositi “za še en krog”. Vožnja je enosmerna, narekuje pa jo gibanje zračnih mas, kot bi rekli meteorologi, ali veter, kot bi rekli na-vadni smrtniki (ali “I am going, I am going, where the winds are blowing”, kot bi rekli The Pougues).
Tako smo se naenkrat znašli nad Bohinjem, veter pa nam je zaukazal pot malo bolj proti zahodu nad doli-no Selške Sore in naprej nad Žiri. Zanimalo nas je, kje bomo pristali, ker Ljubljana ni ravno v tej smeri.
Pa nas je Grega Trček hitro pomiril. “Glede na informacije piha veter nad Ljubljanskim barjem in v njegovi okolici drugače. Bolj z zahoda. ” Se-veda smo mu verjeli, vseeno pa – kdo nas bo prišel iskat? Pa je tudi za to pri balonarskih izletih dobro po-skrbljeno. Na tleh in na štirih kolesih se vozi podporna ekipa, ki pripelje balone na start in jo še med letom pilot obvesti, kje namerava pristati.
In po Gregovih zagotovilih bomo pristali na obrobju Ljubljane, nekje nad Polhograjskim hribovjem se je veter spremenil, Grega je začel spuščati balon in po štirih urah poleta smo pristali blizu Podsmreke pri Brezovici. Vsakdo, kdor leti prvič, mora na koncu poleta še skozi balonarski krst, ki pa ni nič groznega, ampak zaradi šampanjca prej zelo prijetna zadeva. Tudi diploma in “plemiški naslov” ne izostaneta.
Potrebna oprema in znanja
Pozimi malo več obleke, poleti malo manj. Pričakovane temperature pove pilot kakšen dan pred poletom.
Malo geografije in poznavanje Slovenije ne škodi, sicer pa je potre-bno poglobljeno znanje uživanja “na visokem nivoju”.
Informacije o poletih z balonom: Balonarski center Barje
Urban Golob
Preberite si tudi ideje kam za vikend na izlet.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?