Z našo odlično judoistko Anko Pogačnik, prejemnico športne štipendije OKS, smo se pogovarjali o njeni uspešni športni poti ter vzponih in padcih v njeni karieri.
Kako se je začela vaša športna kariera?
Šport sem spoznala v osnovni šoli. Zaradi presežka energije sem se kot otrok preizkusila v veliko različnih športih in krožkih, vendar se je kmalu videlo, da pri judu najbolj uživam, zato sem sčasoma opustila druge dejavnosti in se mu posvetila.
Kdo vam je na začetku športne poti najbolj stal ob strani?
Na začetku so mi bili v podporo starši. Vozili so me na treninge in poskrbeli, da sem na trening odšla tudi, kadar se mi ni ljubilo. Tudi pri usklajevanju športa in športnih obveznosti so mi bili v veliko pomoč. Za to sem jim še danes zelo hvaležna.
Ste imeli vzornike?
Da, seveda. Že od majhnega sem občudovala športnike in njihove uspehe, zdaj, ko vidim, koliko truda in odrekanja je dejansko potrebnega za uspehe, pa jih še toliko bolj cenim in spoštujem. Na začetku kariere mi je bila največja vzornica Urška Žolnir.
Kaj in kdo vse so vplivali, da ste vztrajali na tej športni poti? Kako pomembna je vloga trenerja v vaši disciplini?
Na prvo mesto bi postavila starše in trenerja. Oni so odigrali ključno vlogo, ko so prišli časi prvih poškodb in neuspehov. Pokazali so mi, da je neuspeh del športa in nas naredi še močnejše. Podpirali so me in me usmerili na pravo pot. Potem pa so tukaj še prijatelji. Zaradi njih mi je bilo še toliko bolj všeč iti na trening, saj je bilo zabavno. Čeprav gre za individualen šport, je ekipa zelo pomembna, potrebujem dobre 'sparinge', da rastem z njimi in se izboljšujem. Brez njih tudi mojih rezultatov ne bi bilo.
Vloga trenerja je tudi pri nas zelo pomembna. On je tisti, ki poskrbi, da se na začetku otrok na treningu zabava, da na trening rad pride. Mislim, da je trener tista oseba, ki me pozna najbolje in v danem trenutku točno ve, kaj potrebujem. Rada ga poimenujem tudi drugi oče, saj sem z njim preživela skoraj toliko časa kot z družino. Ima velike zasluge za vse moje uspehe, predvsem pa za to, da še vedno vztrajam v tem športu.
Kaj štejete za svoje največje športne uspehe?
Za največji uspeh štejem srebrno medaljo na evropskem prvenstvu do 23 let, dve bronasti medalji iz ekipnih evropskih prvenstev ter lepo zbirko medalj s svetovnih pokalov ter turnirjev Grand Prix in Grand Slam. Prav tako sem že več let zaporedoma državna članska prvakinja.
Ali je ta športna disciplina velik finančni zalogaj?
Da. Oprema oziroma kimono sicer ni tako drag, saj ga imaš lahko dlje časa, vendar so največji finančni zalogaj stroški priprav in tekmovanj. Zdaj, na profesionalni ravni, sem skoraj polovico leta odsotna, potujemo po vsem svetu, in to prinaša ogromne stroške. A če želiš biti blizu najboljšim, moraš biti povsod.
Bili ste tudi prejemnica štipendije OKS. Ali je bilo to na vaši poti posebna prelomnica?
Seveda. Ta štipendija mi je bila v veliko pomoč, saj je ta denar zame pomenil spodbudo za naprej. S pomočjo štipendije OKS sem lahko nemoteno trenirala in se posvečala zgolj športu in šoli. Dala mi je nekakšno samostojnost, saj sem s tem razbremenila starše.
Kaj menite o akciji #vednopodpirajdobernamen?
Projekt #vednopodpirajdobernamen se mi zdi super. Največje koristi od te akcije imajo zmagovalni trije projekti, učinke njihovega dela pa občuti celotna populacija. Meni najbližji projekt je prek OKS-a. Mislim, da je prihodnost slovenskega športa odvisna od vlaganja v mlade talente. Te štipendije mlade športnike razbremenijo in jim omogočajo, da se osredotočijo zgolj na usklajevanje šole in športa, kar je zanje velika motivacija za naprej.