Učinkovitost borilnih veščin je še vedno zavita v tančico skrivnosti. V zgodbah o starih mojstrih borilnih veščin beremo o njihovi nadnaravni moči in neverjetni spretnosti, ki sta temeljili tako na telesni akciji kot tudi na visoki stopnji mentalne koncentracije ter posebnih tehnikah dihanja. Ustvarili smo mit o bojevniku, čigar resničnost bomo preverili v pričujočem članku.
Okvir pričujočega članka je razmišljanje mojstra dr. Yang Jwing Minga (Yang 1997, 260-1), ki je v želji po boljšem razumevanju energetskih procesov pri tai-chi chuanu in borilnih veščinah nasploh med prvimi uporabil primerjavo z električnim tokom. Odgovor na vprašanje, ali vse navedeno tudi v resnici vzdrži znanstveno presojo, ni tako pomemben. Pomembneje je, da zgodbo vzamemo za izhodišče našega razmišljanja.
Imena posameznih borilnih veščin, posebej tistih, ki smo jih prejeli z Vzhoda (karate, tai-chi chuan ...), so navadno sestavljena iz dveh delov (pomenov), ki se med seboj dopolnjujeta. Prvi (nestvarni) pomen odraža duhovnost ali kar življenjsko filozofijo, medtem ko se drugi (stvarni) nanaša na naše telo (pest, dlan) oziroma na samo kakovost gibanja – tehniko. Lahko sklepamo, da naj bi se v teh veščinah um in telo povezala v nedeljivo celoto, ki za svojo učinkovitost/silovitost (moč) hkrati izrablja naše umske in fizične sposobnosti. Na kakšen način si to lahko predočimo, bomo predstavili v nadaljevanju. Pri tem si bomo pomagali z osnovami taoistične filozofije, enačbo metabolizma in nenazadnje tudi Ohmovim zakonom, ki ga poznamo iz elektrotehnike.
Ključna za nas je informacija o tem, na kakšne različne načine lahko dosežemo kar največji prirastek telesne moči (chuan) oziroma akcije in kako moramo delovati pri veščinah, športu in življenju nasploh, da bomo znali kar najbolje izkoristili svoje telesne in umske sposobnosti.
Taoisti menijo, da je bilo pred nastankom vesolja (veliki pok) stanje popolne praznine. Takšno stanje so poimenovali wu-chi. To je stanje, ki ga lahko primerjamo z mirno/gladko jezersko gladino, ki lahko že ob najmanjši spremembi vzvalovi oziroma preide iz mirovanja v gibanje. Vzrok za nastalo spremembo naj bi bil isti, le poimenujemo ga različno: življenjska energija (chi) ali bioelektrika ali prana (Indija), energija ali celo transcendentna energija (bog).
Omenjena sprememba je tai-chi, proces razdvajanja na dve nasprotujoči si stanji, kot sta jin in jang, ki skupaj sicer tvorita celoto, med seboj pa se hkrati dopolnjujeta (moški in ženska), izmenjujeta (dan in noč) in si tudi nasprotujeta (močno in šibko). Zato tai-chi, ki je bil prvič omenjen v znameniti knjigi sprememb I Ching, po pomenu ni enak tistemu, ki nastopa nenazadnje mnogo mlajši veščini tai chi chuan. Zato obeh pojmov med seboj ne smemo zamenjevati. Tai-chi je temeljni proces spreminjanja iz enega stanja v drugo, je nekakšno gibalo vsega in je zato tudi očem neviden.
Pomen imena tai-chi chuan pa je treba iskati drugje. Smiselno ga razdelimo na tri dele: (1) tai, ki predstavlja um oziroma proces mišljenja, (2) chi, ki opiše bioelektrični tok in (3) chuan, ki sicer v dobesednem prevodu pomeni 'pest', nam pa je asociacija za akcijo/gib oziroma moč (tabela 1).
Če je za Vzhod značilno, da svoje opise utemeljuje na neotipljivih pojmih, ki bi jih mi poimenovali mišljenje, bioelektrika in akcija, smo na Zahodu pri tem običajno veliko bolj konkretni in stvarni, zato iste elemente poimenujemo kar z možgani, živčnim sistemom in telesom. Enkrat imamo torej opraviti z nestvarnimi, drugič pa s stvarnimi količinami. Kljub temu, da na Vzhodu namesto z živčnim sistemom raje operirajo z meridiani, bistvene razlike med obema pogledoma pravzaprav ni.
Preden pa se povsem osredotočimo na enačbo za moč električnega toka, ki bo v našem primeru glavni kazalnik silovitosti opravljene akcije oziroma končne moči (chuan), si moramo najprej razjasniti, kako lahko nanjo s pomočjo koncentracije (tai) in bioelektričnega toka (chi) vplivamo v praksi.
Umski potencial (tai) je nujen za oblikovanje misli. Za lažje razumevanje ga lahko primerjamo kar z električno napetostjo ( ), ki je dana z razliko med dvema potencialoma. Če te razlike ni, potem tudi tok ne steče. Takrat običajno rečemo, da je zmanjkalo elektrike. Če pa nastane razlika potencialov, lahko bi rekli, da je to tudi takrat, ko smo povsem osredotočeni na določeno misel – pravimo tudi, da se koncentriramo – steče električni ali v našem primeru bioelektrični tok oziroma chi.
Koncentracijo lahko v grobem opredelimo kot zavestno (miselno) zbranost oziroma pozornost, ki je lahko usmerjena navznoter, vase ali pa navzven, v zunanji svet. V našem primeru govorimo predvsem o notranji koncentraciji, torej osredotočenosti na lastna občutja, čustva in misli. Koncentracija je tudi pogoj za uspešno izvedbo vsake motorične dejavnosti in je potrebna pri vseh borilnih veščinah kot tudi v primerih, ko se znajdemo v tako ekstremnem položaju, da je za življenje odgovorna ena sama odločitev. Koncentracijo si lahko izboljšamo s pomočjo meditacije, ki je že dolgo poznana metoda poglobljenega premišljevanja oziroma usmerjanja misli.
Če torej koncentracijo sprejmemo kot spremembo napetosti, lahko bioelektrični tok – chi – primerjamo z električnim tokom (I), ki je usmerjeno gibanje naelektrenih delcev. Namesto po žicah, bioelektrični tok teče ne samo po živcih, ki se začenjajo v naših možganih in predstavljajo izjemno učinkovit sistem prenašanja sporočil po telesu, temveč tudi po mišicah in kitah. Vsaka gibalna živčna celica (nevron) nadzira določeno število mišičnih vlaken (motorična enota). Čim manj je mišičnih vlaken, ki jih nadzirajo posamezne živčne celice – kar posledično pomeni, da je število motoričnih enot večje – tem natančnejši je nadzor, ki ga imamo nad svojim gibanjem. Tako imamo na primer na rokah veliko več motoričnih enot kot na nogah in jih prav zaradi tega natančneje vodimo. Različna žongliranja in podobne vaje so namenjene prav povečanju števila motoričnih enot. Manj teh enot imamo, prej se utrudimo, če pa jih imamo več, lahko ene nadomestijo druge in s tem omogočijo, da faza utrujenosti nastopi veliko pozneje.
Ugotovimo torej lahko, da se mišice ustrezneje odzivajo, če imajo več motoričnih enot. Zato takrat delujejo tudi bolj sproščeno, s tem pa se poveča tudi njihova prevodnost. Nastala sprostitev je tudi pogoj za spremenjen način delovanja mišic, ki jih namesto običajnega krčenja in sproščanja raztegnemo tako, da izgubijo svojo elastičnost in zaradi tega delujejo podobno kot strune (povodci). Z njimi aktiviramo (raztegnemo) pasivne kite, s katerimi so priraščene na kosti, ki se posledično napolnijo s kisikom (kot pri polnjenju nalivnega peresa) in hkrati akumulirajo energijo, s katero povratno okrepijo gibe. Tako vsi sklepi in kite, če so sproščeni, omogočijo boljši odziv kosti na potezanje mišic (Ančnik 2006, 56-7).
Sproščanje je torej proces, pri katerem odpravimo odvečne napetosti v sklepih, mišicah in kitah ter tudi vse tiste, ki izhajajo iz nepravilne telesne drže in/ali slabe tehnike. Bioenergetski tok (chi) bo večji, če bomo zmanjšali upornost telesa.
Energijo, ki jo mišice potrebujejo za gibanje, pridobimo tudi s presnovnimi procesi. Znano je, da energijo za delovanje dobijo mišice pretežno iz glukoze in maščobnih kislin. Skoraj vsi sladkorji oziroma ogljikovi hidrati, ki so v hrani, se v telesu pretvarjajo v glukozo (Sušnik). Z dodajanjem kisika, torej z dihanjem, se sproži metabolizem. Pri tem glukoza razpade na ogljikov dioksid, vodo ter energijo (enačba [1]). (Davis 1994, 93)
V smislu boljšega razumevanja borilnih veščin nam nova enačba ponuja kar tri zanimive možnosti izbire:
- s svojo tehniko lahko temeljimo zgolj na sproščenosti in s tem na povečanju bioelektričnega toka, kot je na primer pri tai-chi chuanu. Res je, da se bo s tem znižala vrednost upornosti (R), toda ker se moč povečuje s kvadratom toka (I), bo naš rezultat (moč, P) še vedno sorazmerno velik.
- Pri rokoborbi na primer moramo zaradi čvrstosti svojih prijemov in stalnega stika z nasprotnikom nekaj toka (I) žrtvovati na račun upornosti (R), ki je posledica dolgotrajne mišične kontrakcije (tenzije). Ker pa tok (I) obnavljamo tudi s pomočjo presnovnih procesov (metabolizma), se ta zato pretirano ne zniža. V tem primeru moč (P) sicer ni najvišja mogoča vrednost, jo je pa mogoče vzdrževati na istem nivoju dlje časa.
- Če pa, kot v prvem primeru, prvenstveno temeljimo na toku (I), upornost pa povečamo le za izjemno kratek čas, kot je to denimo pri karateju, ko v enem samem trenutku hkrati iztisnemo moč iz vseh mišic, nam upornost (R) takrat hipoma naraste, in ker je tok (I) še vedno visok, končna moč (P) krepko naraste. Vendar je ta višek moči le kratkotrajen, saj njegova vrednost že v naslednjem trenutku hitro pade.
Nobenega smisla nima, da bi med zgoraj naštetimi možnostmi izbirali samo najboljšo. Vse so v nečem dobre in pravzaprav odvisne od trenutnih okoliščin. Pomembnejša je ugotovitev, da je naša telesna uspešnost v življenju nasploh, posebej pa v borilnih veščinah, tudi v resnici odvisna ne samo od kakovosti tehnike same veščine (telesne akcije), temveč tudi od sposobnosti naše koncentracije in presnovnih procesov. Potreba po koncentraciji, poglobljenem dihanju in trdih treningih tako potrjuje mit o starodavnih bojevnikih.
Ker pa izročilo borilnih veščin daleč presega samo bojevanje in je prej namenjeno temu, kako se bojevanju lahko izognemo, kot pa boju samemu, so takšne izkušnje dobrodošle tudi pri vsakdanjih opravilih. Posebej pri težaškem delu lahko na primer opazimo, kako delavec, preden dvigne težko breme, najprej 'pljune v roke', jih nato podrgne (doseže telesno in duševno sprostitev), zatem nekajkrat globoko vdihne (pridobi dodatno energijo) in nato na hoooruk (koncentracija) breme tudi premakne.
Velja pa tudi obratno. Z ustrezno telesno vadbo sprožimo presnovne procese, s tem pridobimo dodatno energijo, ki jo lahko, če smo sproščeni, porabimo za boljšo koncentracijo in s tem za večjo ustvarjalnost našega uma. Skratka, v vsakem primeru, ne glede na to, ali je naš cilj telesen ali intelektualen, velja, da ga lahko dosežemo le v sinergiji obeh elementov, pri čemer je pomembno to, da lahko z enim pozitivno vplivamo tudi na drugega.
Viri:
1. Ančnik T. (2009): Tai chi chuan – uresničimo svoje sanje, Didakta Radovljica 2006.
2. Davis R., Bull C., Roscoe D., Roscoe J. (1994): Physical Education and the Study of Sport, Mosby London.
3. Yang, J. (1997): Shaolin White Crane. YMMA, Massachusetts.
4. Sušnik P., Gogalj N.: 7. Gibala, http://webset.fe.uni-lj.si/biologija/bio_poglavje9.html, 7.14. Mišice dobivajo energijo iz dveh virov, 18. 2. 2010.
Tone Ančnik, www.dojo-ancnik.si
Preberite tudi:
Tai chi chuan – modrost in veščina v enem
Tai chi chuan - srednja pot med skrajnostima
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem