Razburljiva življenjska zgodba 'kralja sveta', boksarja Muhammada Alija, največje športne osebnosti minulega stoletja in trikratnega svetovnega prvaka težke kategorije, ki je leta 1960 v Rimu osvojil zlato olimpijsko medaljo.
Vse se je začelo 17. januarja 1942
V Louisvillu v ameriški zvezni državi Kentucky, kjer se je rodil Cassius Marcellus Clay mlajši. Ime je dobil po svojem očetu Cassiusu Marcellusu Clayu starejšemu, ki je bil slikopleskar in je z ženo, gospodinjo Odesso O'Grady Clay, svoja sinova, starejšega Rudolpha 'Rudyja' in mlajšega Cassiusa, vzgajal kot dobra kristjana in ponosna črnca.
Res pa je, da Odessa ni bila povsem črna, saj je bil en njen dedek mulat, drugi pa belec. Ta detajl je pomemben zaradi poznejšega Cassiusovega življenja, ko se je pridružil islamski naciji, kot so se imenovali tako imenovani črni muslimani, in ko je govoril, da je vsa 'bela kri' v njegovo družino prišla s posilstvi, kar ni res.
Njegovo življenje je zaznamovala socialna in rasna nepravičnost, zato se je že kot petletnik spraševal, kaj sploh počnejo temnopolti ljudje, če so vsi zaposleni, vozniki avtobusov, trgovci, policisti in drugi, belci.
Čeprav so bile v tistem času med črnim in belim srednjim razredom velike razlike, sinova Clayevih nikoli nista bila lačna. Cassius je odraščal kot večina mulcev in je svojima staršema neredko povzročal skrbi z uganjanjem neumnosti. V šoli se ni ravno izkazal z znanjem, a je bil poslušen učenec.
Tudi pretepanje mu je bilo takrat tuje, voljo po borbi je prvič pokazal kot 12-letnik. Ko je dobil novo kolo, se je odpeljal na bližnji sejem, in ko se je vrnil na kraj, kjer je pustil svoje prevozno sredstvo, je ugotovil, da ga ni več. Pomoč je poiskal pri lokalnem policistu Joeju E. Martinu, ki se je z njim podal v lov za kradljivcem.
Med potjo je Cassius Joeju opisoval, kaj vse bo storil neznanemu nepridipravu, ko ga najdeta. Ko ga je policist vprašal, ali namerava z njim obračunati s pestmi tudi, če bo precej višji in močnejši od njega, 12-letnik ni opustil načrta, da ga pretepe. Da bi nekako kanaliziral dečkov bes, mu je dal policist, ki je delal tudi kot boksarski trener, nasvet: "Bolje bi bilo, če bi se naučil boksati!"
Kmalu so treningi postali njegov vsakdanjik
Še vedno pa je redno hodil tudi v šolo, kjer pa ni dosegal pretiranih uspehov. Večinoma je bil zadosten in še to šele po posredovanju ravnatelja, ki je v njem prepoznal bodočega prvaka. Začel je živeti pravo športno življenje, ni kadil, ni pil alkohola, predvsem pa je strogo sledil športnemu režimu. To je počel ob trenerju Fredu Stonerju, s katerim je ostal povezan do konca profesionalne kariere.
Že čez nekaj tednov je prvič okusil sladek občutek zmage, pomešan s krvjo iz počenih ustnic. To se je zgodilo pri 13 letih, ko je zaslužil tudi prvi honorar. Čeprav je šlo le za štiri dolarje na teden, kolikor so mu na lokalni televizijski postaji plačali za nastope v športnih oddajah, je bil zadovoljen.
Ukvarjal se je s tistim, kar je imel najraje, in se povzpel celo do državnega amaterskega vrha, ko je še hodil v šolo. Rahlo predrzen, a vztrajen in delaven, je Cassius osvojil šest prestižnih pasov na prvenstvu Kentuckyja, dve nacionalni prvenstvi in dva amaterska nacionalna naslova v kategoriji do 18 let.
V času, ko se z boksom še ni ukvarjal profesionalno, je dosegel kar 100 zmag in doživel le pet porazov. Kmalu po tem, ko je postal polnoleten, pa je osvojil zlato medaljo v poltežki kategoriji na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960!
Pozneje je povsod ponosno hodil z medaljo okoli vratu: "Takrat sem prvič v življenju spal na hrbtu. Moral sem, saj bi me sicer medalja rezala v prsi."
Navdušenje nad olimpijskim zlatom pa so z njim delili le temnopolti someščani iz rodnega Louisvilla. Čeprav je prišel z olimpijskim zlatom okoli vratu, ga v neki lokalni restavraciji zaradi barve kože niso hoteli postreči. Takrat je v navalu besa odvihral do reke Ohio in vanjo vrgel svojo rimsko medaljo. Pozneje, leta 1996, ko je imel čast prižgati olimpijski ogenj na svečanem odprtju olimpijskih iger v Atlanti, mu je mednarodna olimpijska zveza dala njeno repliko.
Začetek njegove profesionalne boksarske kariere
Zmagoslavje v Rimu je pomenilo začetek njegove profesionalne boksarske kariere, Clay pa se je začel še intenzivneje pripravljati na uresničitev sanj o tem, da bi postal svetovni prvak v težki kategoriji.
Nekako se je dokopal do izkušenega trenerja Angela Dundeeja, ki je do takrat treniral njegovega športnega idola Sugarja Raya Robinsona.
Tako kot njegovim predhodnikom niti Dundeeju ni uspelo prepričati Claya, naj spremeni način boksanja. Celo strokovnjaki so bili kritični do njegovih večnih direktov v glavo nasprotnika, ignoriranja telesa soborca, nizkega garda in plesa metulja v ringu, zaradi katerega je bil za večino nasprotnikov neulovljiv.
Toda Cassius se ni dal motiti. Razvil je edinstveno tehniko, pri kateri se je zanašal na hitro delo nog in veliko spretnost. Govoril je, da lebdi kot metulj, a piči kot osa, njegova retorika, ki je sicer privlačila množice, a hkrati povečevala število njegovih sovražnikov, pa je jezila zlasti konservativnejše privržence boksa.
Zaradi provokativnih izjav si je prislužil številne vzdevke, kot sta 'usta Louisvilla' in 'največji nakladač iz Louisvilla'. Minilo je kar nekaj let, preden so prav vsi priznali znanje in upravičene razloge za arogantnost 191 centimetrov visokega Cassiusa, ki ni le govoril, ampak je dejansko dosegal vrhunske rezultate.
Med letoma 1960 in 1963 je zmagal v vseh 19 dvobojih, od katerih jih je pet končal z nokavtom. Poleg serij zmag je v kratkem času pridobil sloves izjemnega poznavalca svojih nasprotnikov, zato je skoraj brez napake napovedoval rezultate dvobojev z njimi. Največkrat je precizno napovedal, v kateri rundi in kako bo premagal nasprotnika.
Premagoval je tudi največja boksarska imena, kot so Sonny Banks, Tony Esperti, Jim Robinson in Donnie Fleeman, eden od najpomembnejših v njegovi bogati karieri pa je bil dvoboj za naslov svetovnega prvaka leta 1964 proti Sonnyju Listonu. Izzval je gromozansko zanimanje javnosti, a ne le zaradi samega boksa, ampak tudi zaradi stvari, ki s športom niso imele pretirane zveze. Cassiusa je namreč že nekaj časa neustavljivo privlačil islam, zato so se pojavile govorice, da bi dolgo pričakovani dvoboj utegnili celo odpovedati, če bo boksarski velikan prestopil v drugo vero.
Malcolm X, ki ga je ugledna revija Time razglasila za enega izmed najvplivnejših črncev v ameriški zgodovini, je Cassiusa povsem očaral. Malcolm X, po veroizpovedi musliman, je bil goreč zagovornik človekovih pravic in enakosti med ljudmi ne glede na barvo kože. In medtem ko so ga njegovi nasprotniki neutemeljeno obtoževali rasizma, reklamiranja črnske nadvlade in antisemitizma, je Cassius v tem videl vrednote, ki jih je občudoval.
Ko je kot zmagovalec in pripadnik baptistične cerkve končal dvoboj z Listonom, ki so ga zaznamovali tudi njegovi vzkliki: "Jaz sem kralj, kralj sveta!" je Clay vsem naznanil, da se bo spreobrnil v islamsko vero in postal član črnih muslimanov.
Cassius in Malcolm X sta se simbolično sprehodila po stavbi Združenih narodov v New Yorku in boksar je neuradno napovedal, da mu bo od tistega dne, 6. marca 1964, ime Cassius X. Črka X je bila spomin na vse anonimne črnske sužnje, ki so jih dolga stoletja tlačili.
Že naslednji dan je ustanovitelj islamske nacije Elijah Muhammad, zavedajoč se pomena slovitega boksarja v svetovni javnosti, naznanil, da je postalo uradno, da je Cassiusu ime Muhammad (tisti, ki je vreden poveličevanja) Ali (eden od štirih kalifov oziroma vladarjev).
Pred to potezo je bil - kljub temu da je bil svetovni prvak v težki kategoriji - že tako in tako osovražen zaradi hvalisanja, potem pa je še okrepil negativna čustva zaradi rasnih in verskih prepričanj, nad katerimi ga je med drugim navdušil tudi starejši brat in sparing partner Rudy, ki je islamsko vero sprejel tri leta pred njim in dobil ime Rahman Ali.
Ker je zamenjal vero, mu je grozil celo odvzem naslova svetovnega prvaka, kar pa se na koncu vendarle ni zgodilo.
Obsedenost z boksom in prva poroka
Zaradi obsedenosti z boksom Ali ni imel ravno veliko časa za ženske, zato je celo zbujal sume, da je prikriti homoseksualec. Ko je osvojil naslova prvaka, se je zaljubil v natakarico Sonjo Roi, s katero se je poročil že mesec dni po prvem srečanju. Bilo je 14. avgusta 1964, Sonja je prevzela njegov priimek Clay, čeprav se je temu priimku on odrekel.
Zaradi tega se je ohladil njegov odnos z očetom. Ta ni sprejel sinovega islamizma. Prav zaradi obsedenosti z muslimansko vero se je oddaljeval od soproge. Odločil se je za vero in zakon s Sonjo je razpadel januarja 1966.
Nato je zavrnil vpoklic v vojno v Vietnamu, kar je v tistem času močno razjedalo ameriški nacionalni ponos. Leto dni pred tem je bil vpoklican v ameriško vojsko, a je padel na inteligenčnem testu. IQ 78 je bil premalo tudi za v vojsko.
Kljub ostremu nasprotovanju pa so ga 28. aprila 1967 rekrutirali. Skupaj z drugimi novinci so ga v vojašnici v Houstonu postrojili, a Ali ni stopil iz vrste, ko so poklicali njegovo ime, kar je seveda v nasprotju s pravili. Ker še naprej ni upošteval ukazov, ga je takoj aretirala vojaška policija, ameriška športna komisija pa ga je že naslednji dan suspendirala in mu odvzela boksarsko licenco.
Sledilo je sojenje, porota ga je 20. junija 1967 spoznala za krivega, njegovi odvetniki pa so takoj vložili pritožbo. Po precej neprepričljivih argumentih tožilstva je ameriško vrhovno sodišče leta 1971 dokončno presodilo v korist Alija. Odločitev je temeljila na komaj ustvarjenem pravnem precedensu, ki so ga v pravnih spisih vodili pod imenom 'Clay proti ZDA'.
Konec šestdesetih se je Amerika namreč radikalno spreminjala - ko je bil obsojen, je večina podpirala vojno v Vietnamu, tri leta pozneje, ko so ga začasno izpustili iz zapora, ker je bila prvotna odločitev sodišča razveljavljena, pa so le še najbolj militantne skupine zagovarjale vojno.
Prav v tistem času je našel novo ljubezen in se leta 1967 poročil s 17-letno Belindo Boyd, ki mu je v petih letih rodila štiri otroke.
Znova v ringu
Ker je tudi v času suspenza treniral, kot da se ne bi nič zgodilo, po presoji pa so mu vrnili tudi boksarsko licenco, je pripravljen dočakal spektakularni dvoboj z Joejem Frazierjem, ki je potekal 8. marca 1971 v newyorški dvorani Madison Square Garden.
Frazier, ki je bil v zgodnjih sedemdesetih uradni svetovni prvak, je po 15 rundah obranil naslov.
Prvi poraz boksarja, imenovanega The Greatest oziroma Največji, je bil do neke mere razumljiv zaradi dolgega premora, o tem, kakšen je bil dvoboj, pa najbolje priča dejstvo, da sta oba pristala v bolnišnici.
Že tri leta pozneje, 28. januarja 1974, je Ali dokazal, da mu prvi poraz v profesionalni karieri ni pustil prav nobenih posledic, in se Frazierju maščeval tako, da ga je premagal v 12. rundi.
S to zmago pa si ni povrnil naslova prvaka, saj ga je Frazier izgubil leto dni prej, ko ga je premagal George Foreman. To je pomenilo, da Muhammada čaka nov izziv - premagati Foremana. Sledil je najpomembnejši dvoboj v zgodovini boksa, ki so ga mediji poimenovali The Rumble in the Jungle. Zgodil se je 30. oktobra 1974 v Kinshasi v Zairu, Ali je v osmi rundi zmagal v nokavtom in znova postal kralj.
Svetovni prvak se je tri leta po osvojitvi naslova ločil od druge soproge, že mesec dni po ločitvi pa je bil spet poročen. Njegova tretja žena je postala 19-letna igralka in manekenka Veronica Porsche, ki je svojemu priimku dodala še njegovega in s katero je dobil dve hčerki.
Naslov je uspešno branil vse do leta 1978, ko ga je premagal Leon Spinks, a je že po šestih mesecih vrnil tisto, kar mu je pripadalo, in se v zgodovino vpisal kot prvi, ki je tretjič osvojil naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji.
Naslednje leto, natančneje 27. junija, je naznanil 'upokojitev', a je kljub temu kmalu še enkrat stopil v ring. Pomeril se je z novim prvakom Larryjem Holmesom, prejel kar 125 udarcev v samo dveh rundah in izgubil. Ko ga je leta 1981 porazil še napol anonimni Trevor Berbick, pa je boksarske rokavice za vedno obesil na klin.
Sledila je ločitev od Veronice, ki ga je zapustila v začetku leta 1986, kar ga očitno ni pretirano prizadelo, saj je še istega leta znova zaplaval v zakonske vode. Njegovo srce je osvojila prijateljica iz otroštva Yolanda 'Lonnie' Williams, ki je lepo sprejela njegovi hčerki iz zunajzakonskih zvez, Miyo in Khaliah. Ker ni mogla zanositi, sta posvojila takrat petletnega dečka Asaada Amina.
Takrat je Muhammad že bolehal za Parkinsonovo boleznijo, ki so mu jo diagnosticirali leta 1984 in ki se je po navedbah strokovnjakov najverjetneje pojavila kot posledica številnih udarcev, ki jih je v času bogate kariere prejel v glavo.
Yolanda ga je sprejela kljub bolezni in ga vzljubila takšnega, kakršen je. V veliko oporo mu je bila tudi v času njegove misije mirovnega ambasadorja Združenih narodov, saj je postala njegova osebna asistentka. Ob njem je bila tudi leta 1996, ko mu je - kljub temu da je bolezen precej napredovala - pripadla čast, da je prižgal olimpijski ogenj v Atlanti.
Yolanda še danes zvesto vztraja ob absolutno nadarjenemu človeku, ki je bil v ringu nepremagljiv in ki zdaj, v zadnji fazi te neozdravljive in smrtonosne bolezni, trpi posledice svojega načina življenja. Od vseh simptomov, ki vključujejo krčenje mišic, tresenje, oteženo hojo in oslabljeno moč govora, se je pri Aliju najbolj razvil ravno zadnji.
Veliki boksar, ki je bil nekoč tudi odličen retorik, danes težko izgovori eno samo besedo. Njegovo zdravstveno stanje je zelo slabo, o čemer najbolje priča izjava tesnega prijatelja njegove družine, ki jo je dal po tem, ko je Aliju 2. decembra lani postalo slabo: "Imajo celo paleto priznanih strokovnjakov za Parkinsonovo bolezen. Če je družina klicala prvo pomoč, pomeni, da je situacija resna in da so zares prestrašeni."
Kljub vsemu pa bo Muhammad Ali - kot je leta 1999 na razglasitvi Muhammada za največjo športno osebnost minulega stoletja izjavil tudi Lennox Lewis - definitivno živel večno.
Napisal Tim Jeras, fotografije Profimedia.si, Getty Images, Shutterstock
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem