Slovenska bodibilderka Brigita Brezovac je zaznamovala svetovne odre, kjer je stala ob boku najboljšim tekmovalkam. Letos se pripravlja na eno izmed zadnjih tekmovanj, ki je med bodibilderkami najvišje na seznamu. Ms. Olympia je vrhunec, na katerega so povabljeni le najboljši na svetu.
Po izobrazbi ste diplomirana ekonomistka. Kako ste se znašli v bodibildingu?
Res je, da na letalu včasih vidim kakšen presenečen pogled, medtem ko vneto prebiram Financial Times, toda v ekonomskem smislu se res ne morem pritoževati, saj se vedno najde tržna niša za 'posebneže'.
Povpraševanja je veliko, ponudbe raznovrstne, cena se dviguje glede na dosežene rezultate. Sicer sem do zdaj izobrazbo in šport štela za ločeni področji, toda uspelo mi je najti skupne temelje za prihodnost.
Nenavaden športni izbor za žensko. Kako to, da ste zajadrali v te vode?
Že kot majhna deklica sem se navduševala nad bolj zahtevnimi oblikami športa. Želela sem si namreč, da bi živela v templju med šaolini in trdo trenirala.
Športno pot sem začela s karatejem, aktivno sem tekmovala in osvojila tudi naslov državne prvakinje. Zaradi študija sem morala zapostaviti treninge v domačem klubu in takrat sem se bolj intenzivno posvetila fitnesu.
Če pa gremo čisto na začetek, naj vam povem, da mi je oblikovano telo postalo všeč že v osnovni šoli. Za uteži sem prijela pri 13 letih, ko čez poletje ni bilo treningov karateja. Takrat so se tudi moji rezultati v karateju očitno izboljšali, zato treninga z utežmi nisem več opustila. Seveda pa je trajalo deset let, preden sem pridobila zadovoljivo mišično maso za fitnes kategorijo.
Se spomnite svoje prve tekme? Če se ne motim, ste takrat prejeli naziv svetovne prvakinje, kajne?
Seveda, prav to tekmovanje je začrtalo mojo kariero v tem športu. Bilo je leta 2004, leto dni po tistem, ko sem izgubila naslov mednarodne prvakinje v fitnesu, zato sem se odločila doseči najboljšo možno formo.
Koreografijo na glasbo mi je takrat sestavil sam Eduardo Clug, pri vaji pa mi je pomagal Anton Bogov, tako da sem bila na nastop res dobro pripravljena.
Na moje veliko razočaranje pa so me že na predtekmovanju izločili iz kategorije fitnes, saj sem preveč izstopala, ter določili moj nastop v kategoriji bodibildinga. Tako sem zmagala na svetovnem prvenstvu in zaradi genetike nadaljevala tekmovalno pot v težji kategoriji, kjer se je obetala pot do vrha.
Zelo hitro ste spoznali tudi svojega partnerja Zmaga Karnerja, s katerim ste odličen tandem. Kako prepletate osebno in poslovno pot?
Prepletanje osebne in poslovne poti ima tako prednosti kot tudi slabosti. Ker sva oba strokovnjaka v tem športu, se najina mnenja včasih krešejo, večinoma pa dopolnjujejo.
Sama večino časa porabim za trening, zato si delo razdeliva tako, da on vodi treninge, jaz sestavljam jedilnike in skrbim za prehrano VIP-strank, ki jim je vsak dan treba pripraviti obroke glede na njihov trenutni jedilnik.
Osebno se popolnoma ujemava, imava skupne interese in cilje. Seveda se kdaj prikradejo tudi črni oblaki, toda brez njih se ne bi zavedali vseh lepih trenutkov niti jih ne bi razumeli.
Na tekmovanjih sta nastopala tudi v paru. Kje sta bila in kaj sta dosegla?
Skupaj sva osvojila kar tri naslove svetovnih prvakov v paru, prva zmaga je bila leta 2003 v Franciji, nato sva zmagala še v Nemčiji in v Las Vegasu.
Zadnje tekmovanje, ki ste se ga udeležili, je bilo v Ohiu, imenovano Arnold Classic - Ms. International 2013. Kako je bilo?
Arnold Classic v Ohiu je kot male olimpijske igre, vsaj tekmovalcev je približno toliko. Poleg bodibildinga potekajo številna tekmovanja v dvigu uteži, borilnih veščinah, celo sabljanju.
Seveda je glavni dogodek bodibilding in tako smo tekmovalci, ki jih izbere posebna komisija na podlagi rezultatov, častni gostje, kar pomeni, da organizator poskrbi za vse, od povratne letalske vozovnice iz Ljubljane do dnevnice.
Na Arnoldu tekmuje okoli 12 izbranih tekmovalcev po kategoriji, ki so mednarodni zmagovalci, tako da ne prevladujejo Američani kot sicer, kar je velika priložnost za vse, ki si želijo na Olympio, saj prvi štirje tekmovalci dobijo vstopnico za Las Vegas.
Ameriški sejem je kot mravljišče z neštetimi pripomočki, ki naj bi pomagali pri oblikovanju postave; izbira je velikanska, saj je tudi sam trg neverjetno obsežen. Na srečo imamo tekmovalci vstop omogočen že mnogo prej, ker je ob koncu tedna preprosto nemogoče karkoli videti ali dobiti podpis brez ure čakanja v vrste ali pa te val množice mimogrede odnese s seboj. To dokazuje, da je ta šport v Ameriki izredno priljubljen, poleg tega vedno srečam še kup oboževalcev iz Evrope in Avstralije, tako da se obsedenost z lastnim telesom širi, bi lahko rekla.
Priprave za to tekmovanje so potekale v Dubaju. Kako to?
Saj veste, kako se sami počutite čez zimo, ko se stemni že popoldne, zunaj je mraz, prazniki se bližajo in na mizi so same dobrote. Takrat moje telo raje počiva, metabolizem se upočasni in težje zmanjšam odstotek telesne maščobe, zato za optimalno pripravo potrebujem tople kraje.
Najprej sva se z Zmagom odpravila v Kalifornijo, kjer sem teden dni trenirala na Venice Beachu v meki bodibildinga, fitnesu, kjer je treniral že Arnold, pod vodstvom enega izmed najboljših trenerjev v tem športu. Podkrepljena z novimi izkušnjami sva nato nekaj tednov preživela v Dubaju, saj so razmere za trening optimalne; za jutranji kardio tečem ob plaži, kjer imajo kar nekaj kilometrov dolgo tekalno podlago.
Za trening imam na voljo več fitnesov s popolno opremo in naredijo mi najboljši svež mangov napitek. Prav tako imam pokrovitelja za športne dodatke in športna oblačila ter častno članstvo v šiša lokalu. (smeh) Tam imava najboljše prijatelje, ki naju resnično podpirajo in nama ponudijo vse, kadarkoli se ustaviva tam. V fitnesih, kjer treniram, mi izkazujejo neverjetno spoštovanje, in to arabski moški.
Še en dokaz, da šport povezuje brez mej, ras in verskih prepričanj.
Trenutno pa se že pripravljate na nov izziv, ki bo oktobra. Takrat znova odhajate v Ameriko. Kaj vas čaka?
Najprej me čaka zadnji teden priprav v Las Vegasu, da se telo prilagodi na časovno razliko in temperaturo, nato pa še zadnji nastop na tem prestižnem odru.
Po tekmovalnem vikendu me čaka še nekaj zabave v Las Vegasu, kjer bomo s prijatelji proslavili nastop v svojem slogu, mogoče še kak skydiving za malo adrenalina, obilo raznovrstne hrane, poležavanja ob bazenu, sicer pa je to mesto, ki nikoli ne spi, tako da zabave in sprostitve ne manjka.
Kakšna pa je razlika v tekmovanjih?
Razlika med tekmovanji je precejšnja. Obstajajo amaterska tekmovanja, kjer z zmago v federaciji IFBB pridobiš vstopnico za profesionalce. Tam se tekmovanje šele začne in teče kri, ne samo znoj.
Čez leto potekajo pro tekmovanja in zmaga ti omogoči nastop v Las Vegasu na Mr. & Ms. Olympia, kjer je borba med zmagovalci. Zmaga na tem odru je absolutna. Čeprav je vsak, ki kdaj stoji na tem odru, že zmagovalec.
Poleg Olympie je pomemben še Arnold Classic, naslov Ms. International, ki je skorajda enakovreden, vendar nima tistega pridiha večnosti. Kot izbrani tekmovalec imaš krite vse stroške in privilegije za spremljevalca, vendar se moraš držati pravil pogodbe in se pojaviti na sestankih ter predstavitvah.
Nekje sem zasledila, da bo to vaše zadnje tekmovanje. Kako to?
Letos je minilo 20 let od takrat, ko sem prvič začela trenirati z utežmi. Za zdaj si še težko predstavljam življenje brez tekmovanj, saj se je zadnjih 10 let vse vrtelo le okoli tega in mi je takšno življenje zelo ustrezalo, vendar je rekreativno treniranje nekaj povsem drugega kot tekmovanje v tem ekstremnem športu.
Od telesa zahtevamo skorajda nemogoče, komur uspe bolje, ta se uvrsti višje. Ker pa ni omejitev, je vse prepuščeno posamezniku, kolikor ceni svoje zdravje, in v mojem primeru tudi svojo ženstvenost.
Tudi biološka ura je začela vse bolj glasno tiktakati in nikakor je ne želim preslišati, kar se zgodi preštevilnim ženskam v tem športu, ki ostarijo na odru in zamudijo dragocene trenutke.
Čeprav prihajam v najboljša leta za ta šport, čutim, da je zadnji čas, da tekmovalne kopalke obesim na klin, se poslovim od težko prigarane mišične mase in v življenju počnem še veliko drugega, saj me veseli vse preveč stvari, za katere zdaj vedno zmanjka časa.
Vaše sanje so že od nekdaj bile Olympia. Tam se je torej začelo in se bo končalo?
Res je. Na začetku poti sem dejala, da so moje največje sanje stopiti na oder Olympie. Takrat se mi je to zdelo nemogoče, ampak rada si postavljam visoke cilje.
Takoj po vstopu med profesionalce sem zmagala na dveh profesionalnih tekmovanjih, čemur še dandanes komajda verjamem, ameriški mediji so bili šokirani, tako kot sem bila šokirana tudi sama, ko sem bila na slavnostnem banketu po Olympii razglašena za novinko leta ("Rookie of the Year 2010"), ki ga podeljuje ena izmed največjih revij za ta šport Flex magazine.
Letos bom na Olympii tekmovala že četrtič zapored. Torej, cilje sem že zdavnaj presegla z bronasto medaljo; dokaz, kako nenasiten postane človek, sploh ko dosega uspehe. Preprosto greš s tokom, padeš v kolesnice, sprejemaš vse več kompromisov.
Toda treba je videti, kaj je na koncu te poti. Ostarela bodibilderka, obkrožena s pokali in medaljami? Sama sebi sem dokazala, da se Ljutomerčanka lahko kosa z najboljšimi na svetu na odru v Las Vegasu. Za vse doseženo in spoznano sem resnično srečna in hvaležna.
Kaj boste počeli, ko boste nehali profesionalno nastopati?
Še vedno nameravam delati kot trenerka, kar mi je v največje veselje, ter dokončati dva študija, ki sta vezana na moje področje, in sicer študij dietetike, da bom v prihodnje tudi uradno usposobljena za prehranskega strokovnjaka, ter študij wellnessa, da bom lahko v prihodnosti uresničila svojo vizijo.
Mislim, da mi ne bo ostalo veliko prostega časa. Sicer delam kot spletni trener po svetu, sodelujem pri različnih projektih, potujem in skrbim za svoje varovance. Tudi v Sloveniji imamo kar precej dela in nekaj zahtevnih strank, ki se jim bom lahko v prihodnje še bolj posvetila.
Imata tudi že kakšne varovance, ki jih bosta prevzela in popeljala v svet?
Tako je, imava že skupino mladih tekmovalcev v različnih kategorijah in v veliko veselje nama je deliti znanje ter jim pomagati na poti do uspeha.
Ker sva oba že prehodila dolgo pot v tem športu in marsikaj preizkusila na lastni koži, jih zdaj lahko usmerjava pravilno in dolgoročno. Ta pot je namreč polna pasti, bližnjic, ki se zdijo na prvi pogled imenitne, dokler se ne znajdeš v prepadu.
Poudariti moram, da v našem športnem društvu Trener s pristopom delamo celostno, se posvečamo duhovnemu in fizičnemu vidiku človeka, se redno pogovarjamo ter sproti rešujemo morebitne težave, pa naj bodo to telesne ali psihološke omejitve.
Nadzirava skupino tekmovalcev, s katerimi imamo redne sestanke, kjer preverjamo rezultate, prilagajamo jedilnike ali popravljamo tehniko treninga. Prek društva se trudiva pridobiti sponzorski denar, iz katerega se nato najboljšim omogoči plačilo fitnesa, nakup športnih dodatkov ali letalska vozovnica za tekmovanje. Tekmovalni šport zahteva velike izdatke, ki pa jih marsikdo ne zmore. Tudi sama sva nekoč morala najeti posojilo za plačilo letalskih vozovnic ali si izposojati od prijateljev, in to ustavi mnogo mladih upov.
Je Zmago strog trener?
Zmago je predvsem profesionalen in zelo predan. Ima dober občutek za ljudi, ki jim svetuje na najrazličnejših področjih.
Njegove izkušnje zajemajo 25 let treninga, mnogo je tekmoval in dosegel naslov svetovnega prvaka, zadnja leta pa se intenzivno posveča trenerstvu in moji karieri ter sodeluje s priznanimi strokovnjaki v tem športu.
Moram priznati, da je zelo priljubljen pri ženskah, ki so spoznale, da jim mišice ne bodo zrasle brez trdega dela in da je zato strah pred njimi povsem odveč. (smeh)
Dandanes so ženske precej bolj odprte za vadbo v fitnesih. Kako se je trend v vseh teh letih spremenil?
Vsekakor se vse več žensk odloča za vadbo v fitnesu, kjer najlažje oblikujemo telo, vendar pa opažam, da ženskam ni ravno lahko obiskati fitnesa, ki je bolj znan kot 'moški prostor'. Sploh se ženska lahko počuti nezaželeno, če pride v terminu, ko trenirajo najbolj zagreti in zasedejo polovico fitnesa.
V Sloveniji manjka začetnih navodil, resnično si želim, da bi v vsakem fitnesu stranki predstavili naprave in ji pokazali pravilno vadbo. Žal se le malokdo zmeni za to, tako da ženske ostajajo negotove in jim vadba ne pomeni sprostitve.
Presenetilo me je, da je kar nekaj žensk, ki so v javnosti tako samozavestne in zgovorne, prišlo na fitnes precej prestrašenih. Težko se je soočiti sam s seboj.
Opazila sem, da je mnogo žensk zelo ranljivih, ko je treba nadeti športna oblačila in se podati med uteži. Občutek imajo, da jih vsi na fitnesu gledajo, se jim celo posmehujejo, češ kako je ta okrogla ali nerodna in podobno.
Naj vas potolažim, da tisti, ki pridejo na vadbo, navadno nimajo časa spremljati, kaj vse počnejo drugi v bližini. Sploh če imajo program treninga, ki mu morajo slediti. Saj vidite, da danes že številni trenirajo s slušalkami na/v ušesih, kar pomeni še manj komunikacije in druženja ter žal tudi manj medsebojne pomoči.
Visoka merila
Ženske prejemajo številne očitke
Ste sami kdaj prejeli kakšen očitek v tem poslu? Češ ženska pa ja ni za to?
Bodibilding je res moški šport, saj so tudi plačani bolje in res je, da tekmovalke nismo videti nič kaj ženstveno na odru, tako da očitek visi v zraku. Toda vedno sem hotela izstopati iz povprečja, zato se za očitke drugih ne zmenim.
Moj namen ni, da vsem dokažem, da imam največje mišice ali da sem najmočnejša. Daleč od tega. Delam le za to, da na odru predstavim svojo vizijo ženskega bodibildinga. Žal so merila zelo visoka, zato se je treba prilagoditi, četudi to pomeni zmanjšanje telesne maščobe na tri do štiri odstotke.
Vsekakor je takšno početje nezdravo, sploh za ženske, a kateri profesionalni šport pa je zdrav? Res je tudi, da ženske še bolj garamo za rezultate, saj nam naš spol otežuje pridobivanje mišic, vendar smo sposobne dati od sebe mnogo več kot moški.
Za revijo Story napisala Mihaela Margan, foto: Mihaela Margan, osebni arhiv
Preberite tudi: Naja Čorič: Šport ji je rešil življenje
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?