UTMB prizkušnja je ena najbolj prestižnih tras na evropskih tleh, ki od tekmovalcev zahteva premaganje 168 kilometrov ter 9796 višinskih metrov. Letos na dirki kar 7 slovenskih tekmovalcev, med njimi pa je bil najboljši David Kadunc-AVI, ki nas je razveselil s 27. mestom (25:35:39). Prvi v cilj je pritekel francoski tekač Xavier THEVENARD s časom 20:34:57, med nežnejšim spolom pa je s konkurenco pometla Rory BOSIO (22:37:26).
Ultratrail maratonec David Kadunc nam v spodnjem članku opisuje svoj pogled na zahtevno preizkušnjo v francosko-švicarskih gorah.
ULTRA TRAIL DU MONT BLANC
Chamonix, 30.-31.8.2013
Piše David Kadunc
Ponovno na kraju zločina, ampak tokrat slika popolnoma drugačna. V sredo prispemo v Chamonix. Pričaka nas sončno vreme s prijetnimi temperaturami. Procedura že poznana, le da tokrat brez doping kontrole. Najprej preverjanje, če sem res jaz, jaz nato preverjanje obvezne opreme (letos so bili kar temeljiti). Vse imam, vse je OK in gremo naprej... Potem so nas še »zacahnali« z zapestnicami, nam dali še majico, štartno številko, vrečke za odpadke in vrečo za stvari, ki nam jih prepeljejo v Courmayeur... in že smo bili zunaj.
Tako, sedaj poti nazaj ni več... Ura je odbila in počasi je bilo potrebno v center
mesta na štart. Spotoma sem oddal še vrečko z opremo (rezervne superge, nogavice, nekaj ploščic in gelov), ki nam jo bo organizator prepeljal v Courmayeur. Na tej točki bo za nami nekaj manj kot polovica tekme. Časa do štarta je še na pretek in tako sledi malo relaksacije v senčki tik ob štartu. Uspe mi tudi nekaj malega napisati na blog oziroma twitter, saj tokrat ni bilo sreče z vso »tehnologijo« in wi-fi povezavami.
...In tako sem se ponovno znašel v prvi vrsti s samimi vrhunskimi ultraši. Uf, kakšna čast. Letos je bila še posebno »huda« konkurenca. Uf, so se mi kar kolena zašibila... Celo malo spregovorimo, o čem drugem kot Western States-u. Letos jih je v Ameriki pestila zares huda vročina.
Začne se odštevati zadnja minuta, zadoni znana melodija, utrip poskoči, v grlu cmok, s pogledom se z Andrejo še zadnjič posloviva... Poln pričakovanj, a hkrati poln strahospoštovanja dočakam zadnjo sekundo... In gremo...Glede na lansko izkušnjo, ko sem padel »v ribo«, se tokrat odločim, da ga »nažgem« in se tako izognem ponovitvi zgodovine. Neverjetno...kakšno vzdušje...ljudje navijajo, ploskajo, kričijo, muzika prihaja iz zvočnikov, Adrenalin še doda svoje in občutek imam, da lebdim. Ozrem se okoli sebe in ne morem verjeti, vodim UTMB dirko. No, ta pa je dobra... Za nekaj deset sekund še izkoristim, to priložnost, saj so občutki teka v »špalirju« po Chamonix-u enostavno fantastični.
V naslednjih sekundah že potegnem ročno zavoro in se pomaknem na odstavni pas, saj vem, da takšno nadaljevanje ne bi prineslo nič dobrega... Ampak malo heca pa tudi mora biti, saj se taka priložnost ne ponudi prav pogosto... Nič, nadaljujem v svojem tempu. Temperature so prijetno tople...na soncu še celo prevroče, v senci pa ravno prav. Ampak kaj bi to, modro je nebo in pustolovščina se pričenja...
Čez prvi vzpon, ki se ga spomnim še od lani, lepo napredujemo in poskušam ujeti svoj ritem... Sonce je še relativno visoko in že se ponudijo prvi pogledi na Chamonix od koder smo štartali... Počasi se začne mračiti. Ravno smo v vzponu. Kar dolgo vztrajam brez baterije, saj se mi je, po pravici povedano, ne da vzeti iz nahrbtnika. Ko pa se človek malo spotakne...no, potem pa se vse ljubi. Ravno, ko se znoči na eni od postojank srečam Gorana s Hrvaške. Nadaljujeva skupaj in super je bilo malo podebatirati in imeti družbo v nekaj nočnih urah.
Kljub noči pa so bili pogledi prav tako lepi. Zvezde in luna so se svetile kot bi jih narisal. Da ne govorim o kači lučk, ki se je risala po celotni dolini in pobočju gore. In prav po lučkah pred menoj sem imel vsaj malo občutka kam še gremo. In včasih je bilo to še prav visoko...
Goran je nekoliko pospešil korak, jaz pa sem nadaljeval v svojem ritmu. Okoli 3. ure ponoči le dosežem Courmayeur. Na postojanki me pričaka vrečka s svežimi supergi in nekaj ploščicami in geli. Preobujem nogavice in superge, dopolnim vse zaloge, spijem še nekaj tople juhe in že nadaljujem. Noge niso več nove, kakšnih hujših težav ni, ampak vseeno ne steče.
Sledi vzpon, ki se ga lotim previdno, saj mislim, da me napada kriza...ne vem kaj pričakovati, ne vem kaj je narobe...ampak korak ni pravi. V glavi roji vse mogoče, do konca pa je še polovica tekme...Ponoči pravega občutka kje sem nisem imel, le ko sem zagledal osvetljeno cesto in vhod v tunel pod Mont Blancom. To je bil lep pogled.
Na okrepčevalnicah si vedno dopolnim zaloge, še posebno tekoče. Enkrat pa se prav pošteno uštejem in tako mi vmes zmanjka ploščic. Kot nalašč je na naslednji postaji le pijača. Ni kaj, nekaj je potrebno ukreniti. Saj vemo kako pravi slovenski pregovor: "Prazna vreča ne stoji pokonci." Vzamem toplo kavo in vanjo stopim 4 ali 5 kock sladkorja. Tako sladke kave še nisem pil... Drugače so okrepčevalnice, kot smo jih doživeli lansko leto, prav super založene in tekaču prav nič ne manjka. Izbira je več kot pestra. Seveda če ne vzame z mize pa je njegov problem...
S prvimi sončnimi žarki pride tudi nekaj več energije, vendar še vedno ni čisto pravega občutka. Še Andreji pošljem sms, da se me loteva krizica in, da pridem-ko pridem. Odločnosti, da končam kar sem začel pa ni manjkalo. Vmes se zamotim z razgledovanjem po s soncem obsijanih vrhovih in tako vsaj malo odženem »temne oblake«.
Ko se povzpnemo na enega od najvišjih vrhov na trasi, se vreme nekoliko spremeni. Megla, veter in jutranji mraz. Ni druge izbire kot da oblečem jakno. Vendar že kmalu na spustu "roma" nazaj v nahrbtnik, saj postane vreme spet prijetno.
Sonce že lepo ogreje ozračje, tečemo čez nekaj vasi (mest), vmes se razgledujem in mimo tega enostavno nisem mogel kar tako. Ena fotka in gremo dalje... Sledi vzpon na Champex Lac, za tem pa sledi še nekaj poštenih vzponov in spustov. V glavnem, ko si dol, greš gor in ko si gor, greš spet dol in tako naprej... Grizem, kolikor pač noge, pljuča in srce dajo. Malo pa se tudi zaustavim in naužijem krasnih pogledov.
Ni kaj nekako bomo že prišli do Chamonix-ja...časa je še dovolj, volje tudi. Na okrepčevalnicah sem zasledil le table koliko kilometrov in višinskih metrov je še do naslednje točke, ne pa koliko jh je še do cilja. Tako pridem na eno izmed postaj in malo previdno vprašam, kakšna je pot v nadaljevanju in koliko je še do cilja. Prvo presenečenje je, da sem naletel na nekoga, ki govori angleško, drugo presenečenje in definitivno največje pa, ko mi odgovori, da je do cilja le še 18 kilometrov.
To mi nariše pošten nasmeh na obraz, telo preplavi adrenalin in prvič že zavoham cilj. Pred mano je sicer še en "pošten" vzpon z več kot 700 metri višinske razlike in nato še spust v Chamonix. Vendar sedaj vem, da sem blizu, tako zelo blizu...
Napijem se coca-cole, vzamem sendvič – saj sladkih zadev enostavno nisem mogel več videti in že se odpravim z nasmeškom na obrazu na zadnjih 18 kilometrov. Vzpon zgrizem kolikor lahko. Vseeno imam občutek, da je energija od neznano kje spet prišla v moje noge. Na vrhu pa nagrada. Pogled, ki povzroči cmok v grlu, oči pa postanejo nekako čudno vlažne... Mont Blanc spodaj Chamonix. Še zadnja »prečka«, zadnja kontrolna točka in že se spuščam proti cilju. Še sam težko verjamem.... Še zadnji kilometer, še zadnji ovinki, ljudje navijajo, meni pa se ježi koža... Komaj še zadržujem vse emocije, cmok v grlu pa postaja vedno večji...
Center Chamonix-a, pred menoj je že ciljni obok in Andreja. To je pogled za milijon dolarjev. Stečem ji v objem in skupaj stečeva v cilj. Konec je! Neverjetno! Kakšno popotovanje, kakšna izkušnja! Brez besed sem! Počasi (saj hitro ne gre...) se odpravimo proti tušem, potem pa na zasluženo kavico v ciljni prostor. Vmes spodbujamo še vse ostale junake, ki so prihajali v cilj.
Ponoči pa sem majčkeno sledil tudi ostalim našim, ki so bili še na progi. In tako smo se zjutraj odpravili v center Chamonixa, da v cilju pričakamo še PetraM, Srečka in Marjeto. Ponovno polno emocij, srečnih in nasmejanih obrazov. Bravo vsi in še enkrat iskrene čestitke! Seveda je sledila še analiza, najprej ob odlični kavici nato pa še ob obilnem zajtrku/kosilu.
Ni več kaj dodati, kot neverjetno lepa izkušnja, a hkrati tudi težka preizkušnja!
Hvala vsem za vzpodbudo, za navijanje in pozitivna sporočila in misli. Z vami je bila marsikatera gora bolj položna. Hvala! In hvala Sukraju in Sabini za lep izlet v Chamonix in še malo naokoli. Super je bilo! Velika hvala tudi vsem, ki so podprli ta projekt oziroma me tako ali drugače podpirajo.
Seveda pa gre največja hvala Andreji, saj si brez njene podpore takšnih »zadevic« ne predstavljam več. Kajti, da te pri teh "norčijah" podpira in vzpodbuja in nato še v cilju pričaka žena...to je neprecenljivo! Hvala!
In še tehnikalije, uradna video reportaža in reportaža z BBC-ja: po podatkih organizatorja smo naredili 168,7 km in 9796 višinskih metrov. Za vse skupaj sem porabil 25 ur in 35 minut in pristal na 27. mestu.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?