Janez Penca: "Najpomembnejše, kar prinaša šport, je to, da iz nas dela boljše ljudi."

Novomeščan Janez Penca, danes upokojeni profesor angleščine, je svoje številne talente dokazal kot atlet, trener, prevajalec, učitelj, založnik, pisec in tenkočuten premišljevalec sveta. Poleg učiteljske službe, ki jo je opravljal z vso odgovornostjo, je izjemen predvsem njegov prispevek na področju prevajanja športne literature. Pa tudi njegovo razmišljanje o športu, na katerega ne gleda s tehničnega, ampak s filozofskega vidika. S svojim pisanjem je številnim slovenskim športnikom pomagal izoblikovati odnos do športa.

Morda se zdi, da je danes, ko je vse na dosegu dveh klikov, prevajalsko delo izgubilo svoj pomen, vendar to ne drži. Penca je znanje prinašal v slovenski šport v časih, ko je bila to težko dostopna dobrina, danes, ko se utapljamo v preobilju informacij, pa s svojim pregledom tuje poljud­no-strokovne literature izbira znanje in "ne znanja.".

Penca nam sporoča, da je športni uspeh resda zelo dobrodošla stvar, da pa bi, če bi bilo to edina korist od ukvarjanja s športom, velika večina ostala praznih rok. Pripoveduje, da je najpomembnejše, kar prinaša šport, to, da iz nas dela boljše ljudi. Ne vedno in nujno, v večini primerov pa le – dela nas vztrajnejše, moralnejše, potrpežljivejše ter dovzetnejše za razumevanje sebe in ljudi okoli sebe. Penca je eden od ljudi, ki bi jih morali, kot se je o njem slikovito izrazil eden njegovih bralcev, zavarovati kot narodno bogastvo.

Odličen na tekmovalnih stezah

»Pri nas doma se nas je v majhni sobi vsak dan zbralo osem, devet sestričen in bratrancev. RAI je od jutra do večera prenašal tekmovanja iz Rima,« se spominja trenutkov, ko ga je leta 1960, tedaj 11-letnega fantiča, med gledanjem televizijskih prenosov z olimpijskih iger očarala atletika.

»Spomnim se številnih imen in rezultatov. Atletike si nisem zapomnil s spominom, ampak s telesom. Takoj po prenosu smo šli, še vsi razgreti od navijanja, na vrt, kjer mi je oče pomagal urediti skakališče za skok v daljino in višino, in tekmovali med seboj.«

• Z atletiko se je tekmovalno začel ukvarjati dve leti pozneje.
• V teku na 110 in 400 metrov z ovirami je osvojil 17 naslovov prvaka Slovenije.
• V daljši od omenjenih disciplin, kjer je bil v letih od 1972 do 1978 slovenski rekorder, je bil trikrat tudi prvak Jugoslavije.
• Biv­šo državo je zastopal na več balkanskih in mediteranskih igrah ter evropskih atletskih pokalih.
• Leta 1978 je proti pričakovanjem postal tudi prvak Jugoslavije v deseteroboju. Čeprav se je treningu zelo različnih disciplin, ki jih ta vključuje, skoraj ni posvečal. Pravi, da je bila njegova prednost verjetno to, da se je prvin tehničnih disciplin priučil zelo hitro.

Kot izjemno hitro učljivega se ga je pozneje spomnil tudi dr. Janez Tome, predavatelj na Fakulteti za šport v Ljubljani. »Gledati Penco, ko je tekel čez ovire, je bilo, kot bi bral poezijo,« je nekoč opisal njegovo gibanje.

1967 - prelomno leto

Penca pravi, da je bilo zanj prelomno leto 1967, ko se je vpisal na študij angleščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tedaj je začel trenirati pri dr. Jožetu Šturmu, predavatelju na takratni ljubljanski Visoki šoli za telesno kulturo.

»Zelo sva se ujela,« opiše svojega pokojnega trenerja. »Bil je izjemen strokovnjak, sila širokih obzorij, dosleden, pravičen, brez dlake na jeziku. Postal je moj trener, mentor in sogovornik ne le o športnih, ampak tudi o drugih rečeh življenja.« O dr. Šturmu je pozneje zapisal, da je bil veter pod njegovimi mladimi krili.

Kot bodoči anglist je že takrat, konec šestdesetih let, brskal po tujih virih atletskega znanja, britanskih, ameriških, francoskih, ruskih in italijanskih. »Imel sem naročene revije v vseh teh jezikih. Nekatere od njih oz. njihove naslednice imam naročene še danes.« Tedaj, pred skoraj 50 leti, se je začelo njegovo prevajalsko delo, pozneje pa je začel o pomenu športa za različno poljudne časopise in revije pisati tudi sam. Zato lahko številni slovenski športniki različnih generacij, tako tekmovalni kot rekreativni, danes rečejo za Penco enako, kot je on zapisal za svojega trenerja - da je bil veter pod njihovimi krili. Prinašal je novo znanje, grel njihovo športno navdušenje, naravnaval njihov moralni kompas in vplival na njihov osebnostni razvoj.

Že v času lastne tekmovalne kariere se je ob službi in pozneje družini (ima dve hčerki in štiri vnuke) začel ukvarjati s trenerskim delom. Treniral je vrsto odličnih tekačev, kar je gotovo pripomoglo k razumevanju vzdržljivostnega teka, s katerim se sam ni tekmovalno ukvarjal, se mu pa je, podobno kot teku na smučeh, z veseljem začel posvečati po končani športni karieri. Te izkušnje in prefinjen občutek za »delo s človeško s snovjo« so botrovali njegovi knjigi Trideset tisoč korakov, ki je izšla leta 1987 in je po prepričanju številnih še vedno nepresežen slovenski priročnik o treniranju za maraton.

10 tisoč ur treniranja za dobri dve uri nastopanja!

Na vprašanje, ali ga je doping, s katerim so si morda pomagali tudi njegovi tekmeci, kdaj vznemirjal, spravljal v skušnjavo, pravi: »Ne, na eni strani sem imel študij kot duševno delo, na drugi strani je bil šport kot telesno. Začrtal sem si svoj ris in stopil vanj – v šport, ki je čist in brez prevar. Šport je bil zame brskanje po sebi, tipanje, do kod lahko pridem z omejenim talentom in z delom. Na neki način mi rezultat ni pomenil veliko. Seveda sem bil vesel, če sem zmagoval in vsako leto napredoval, ampak to zame ni bilo najpomembnejše. Vedno se mi je najpomembnejše zdelo tisto, kar sem moral za rezultat napraviti. Rezultata pa nikakor nisem hotel doseči za vsako ceno.«

Misel pojasni še z nizom številk, ki tudi popolnemu nepoznavalcu športa povedo zelo veliko: »Pot, ne cilj, je znani kliše. Pa vendar, v moji disciplini, teku na 400 metrov z ovirami, ki je trajala okrog 52 sekund, sem na leto nastopil največ 15-krat – v sezoni sem torej tekmoval 13 minut. V desetih letih je to dve uri in deset minut nastopanja. Toda če je vsak trening z ogrevanjem in iztekanjem trajal skoraj tri ure in sem na leto treniral približno 330 dni, to znese skoraj 10 tisoč ur treninga. 10 tisoč ur treniranja za dobri dve uri nastopanja! Moral bi biti zelo čuden človek, če bi bil zaverovan samo v ti dve uri in se ne bi zmenil za onih 10 tisoč.«

Založnik

Leta 1996 je ob službi profesorja angleščine v novomeškem šolskem centru, kjer je bil zaposlen do upokojitve leta 2010, ustanovil majhno založbo. »Za sabo sem imel kar nekaj prevodov knjig in zdelo se mi je, da bi lahko ljudem, ki so se prebudili tudi pri nas in začeli teči, ponudil poljudno-strokovno revijo.«

Najprej je nameraval izdajati slovensko izdajo britanske predvsem v tek usmerjene revije Peak Performance, a je v revijo, ki je obdržala ime Vrhunski dosežek, začel umeščati tudi prevode iz različnih drugih revij. Revija, ki izhaja že dve desetletji, je močno vplivala na kariere številnih slovenskih športnikov, med njimi tudi na Iztoka Čopa. Pa tudi na hrvaško smučarsko družino Kostelić, ki je na revijo naročena že skoraj od začetka njenega izhajanja.

»Vedno sem skrbel le za to, da svoje založniške dejavnosti nisem podpiral s svojo plačo in zdaj s pokojnino,« odgovarja na vprašanje, ali se mu v za založništvo neprijaznih časih račun izide. »'Prednost' je v tem, da vse prevajalsko delo opravim sam. Če bi moral kot založnik plačevati prevajalce, vsega tega ne bi bilo. Ampak tu in tam dobim potrditev, da delam nekaj, kar ima smisel. Konec lanske zime me je poklicala neka gospa in naročila zadnjih pet letnikov Vrhunskega dosežka za Jakova Faka.«  Šele pozneje se je predstavila – bila je zdravnica dr. Nada Rotovnik Kozjek, strokovnjakinja, ki ve o prehranjevanju in regeneraciji športnikov več kot kdorkoli drug pri nas. »Rekla je, da se morajo športniki tudi sami izobraževati.«

K privlačnosti Vrhunskega dosežka veliko pripomore tudi urednikova beseda. Penca pri tem večkrat piše o dopingu, za katerega se zdi, da postaja vse manj nečastno dejanje, in spomni na čas, ko so športniki kljub zelo preprostim metodam treninga in skromnim pripomočkom dosegali tudi za sedanja pojmovanja izjemne rezultate. Opozori tudi na zgleda vredne aktualne športnike in poveže šport z okoljsko problematiko.

Uspešnice, pa tudi spregledane knjige

Poleg revije je Penca prevedel in izdal več knjig. Med športne spadajo

• Plavaj, kolesari, teci, priročnik za treniranje triatlona,
• Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto, ki predstavlja kenijski način treniranja teka, ter
• Značaj je vse, knjižico, ki govori o pomenu etike v športu.

»Značaj je vse je žal spregledana knjižica,« pravi. »Mislim, da bi jo moral prebrati vsak trener, športni pedagog pa tudi športnik, ki ga ne zanimajo samo goli rezultati.«

Med spregledanimi knjigami je žal obtičala tudi Velika ideja, kot je prevedel angleško knjigo z naslovom The Spirit Level. »Knjiga na osnovi obsežnih raziskav govori o tem, kako škodljiva je velika dohodkovna neenakost. Države, kjer so te razlike večje, imajo večjo stopnjo kriminala, samomorov, zločinov, najstniških nosečnosti ...; ta vpliv se kaže na tako rekoč vseh področjih življenja in je dolgoročno škodljiv celo za bogate. Ko je izšla, je bila na kožo pisana razmeram, ki so pri nas vladale leta 2013, a pravega zanimanja bralcev kljub naklonjenim časopisnim objavam ni doživela. Ne vem, zakaj.«

Je pa zato med bralci uspeh doživela Hipoteza o sreči, prevod izjemne knjige ameriškega socialnega in moralnega psihologa dr. Jonathana Haidta. Knjiga je sijajno eklektično branje, ki povezuje izsledke moderne psihologije, starogrško modrost, filozofijo, evolucijsko biologijo, različne religije, antropologijo ... Podobno kot Pravičniški um, njeno nadaljevanje, ki je izšlo leta 2014.

Penca je izdal še več knjig, zadnja med njimi je Filozof in volk (predstavljena je bila tudi v Jani, op. ur.), pripravlja pa že prevod naslednje knjige. A ker ima navado reči hop šele, ko skoči, o tem ni pripravljen kaj veliko razpredati.

»Prepričan sem, da so bralci zmagovalci,« pravi. Verjetno ima ljudi, ki še vedno berejo, v mislih tudi med pisanjem za svoj blog na spletni strani www.vrhunski-dosezek.com. Gre za premišljeno, argumentirano pisanje, ki se ukvarja z aktualnimi problemi – socialno neenakostjo, nebrzdanim pohlepom, potrošništvom, okoljskimi vprašanji ... Pri čemer bi mu težko očitali pozicijo udobnega zgražanja in salonskega levičarstva. »No, kar se tega tiče, pa res ne vem, kaj sem. Po nekaterih stališčih bi me lahko imeli za levičarja, po nekaterih pa za čisto nasprotje. Vsekakor po naravi nisem optimist, to, kar imamo za optimizem, je pogosto samo naivna lahkomiselnost. Mislim, da sem pesimist, ki pa verjame, da so lahko stvari, če se res potrudimo in se samoomejimo, boljše, kot so zdaj.«

Tek – komunikacija s samim seboj

Na vprašanje o pogledu na sedanji izjemen razmah rekreativnega teka, o katerem je sam pisal že pred več kot 30 leti, pa pravi: »Mislim, da se naša biološka pokrajina v zadnjih sto letih, odkar smo postali 'napredni', ni spremenila. Danes je toliko depresivnosti gotovo tudi zaradi tega, ker nismo v stiku z njo, gibanje sodi k temu. Naše mišice niso pozabile, da smo tako dolgo tekli. Tek razumem podobno kot danes vse bolj priljubljeno delo na vrtovih in poljih, kot vrnitev h koreninam. Ta korak nazaj se mi zdi korak na bolje. Zdaj uporabljam palice, pridejo prav kot priprava na smučarski tek, grem pa vendarle tako hitro, da se mi začne cediti znoj. Poseben užitek je, ko ti začne mezeti z glave na čelo in s čela po nosu, od tam pa kaplja na tla. Zdaj, ko imam tako malo las, si predstavljam, da se potim kot kakšen kenijski tekač ... Neki angleški izrek se glasi: 'Horses sweat, men perspire, women glow.' Lahko bi takole prevedli: 'Konji švicajo, moški se znojijo, ženske pa žarijo.' Naj tako ostane. Zame je to komuniciranje s pračlovekom v meni. To je najbrž tudi nezavedna želja milijonov tekačev po vsem svetu.«

Besedilo: Marjan Žiberna. Foto: Goran Antley, osebni arhiv Janeza Pence

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?