Janja Garnbret je športna plezalka, ki je pri 17 letih zasenčila vso svetovno plezalno sceno. Niso obmolknile samo tekmice, brez besed je ostala vsa svetovna plezalska srenja.
17. septembra je okrog desetih zvečer na svetovnem prvenstvu v Parizu, ki je predstavljal višek sezone, v izolacijski coni, kjer plezalci čakajo na svoj nastop, ostala sama. Vodila je vse od kvalifikacijske smeri in polfinala, pred njo pa je bila le še težka, previsna finalna smer, ki jo je takrat vodilna, mlada Belgijka Anak Verhoeven, preplezala do vrha in s tem letvico dvignila najvišje možno.
Janja je za zmago prav tako potrebovala vrh, a mlade Korošice izziv ni zmedel in suvereno je odplezala do zadnjega oprimka. Veselje na vrhu je bilo nepopisno in Janja je postala druga najmlajša svetovna prvakinja, ki je letos na plezalno sceno priletela kot meteor. Za še slajše stopničke je na tretji stala njena reprezentančna kolegica, veteranka Mina Markovič.
Neverjeten talent iz Slovenije
Podobno sliko smo videli že lani, na evropskem prvenstvu v Chamonixu, kjer je Janja prvič resno opozorila nase, na svoji prvi pravi članski tekmi. Le da so bile tam vloge zamenjane.
Po tihem se je že takrat govorilo o mladem fenomenu iz Slovenije, da pa bo zaostala le za tisto sezono nedosegljivo Mino Markovič, si ni upalo napovedati veliko ljudi. Vseeno rezultati niso bili tako presenetljivi – Janja je že v mladinskih kategorijah veljala za enega največjih talentov svetovnega plezanja in tam kot za šalo osvajala vse mogoče naslove, čeprav je prehod v absolutno, člansko konkurenco pogosto precej bolj težaven in dolgotrajen.
Na 'kraj zločina' v Chamonix se je vrnila letos na letošnjo prvo tekmo svetovnega pokala. In scenarij je bil zelo podoben kot v Parizu. Da bi dosegla svojo prvo zmago za svetovni pokal in prevzela vodstvo Belgijki Anak, je morala finalno smer splezati do vrha. Kar je ob glasni podpori navdušene množice pod steno tudi storila.
Po prvi zmagi je pritisk seveda zrasel in Janja je nenadoma veljala za favoritinjo. Naslednji tekmi sta bili v Villarsu in Brianconu. A Korošica je skeptikom odgovorila v velikem slogu, z dvema zmagama. V Villarsu je kot edina finalistka naredila izjemno težak skok z obema rokama pri vrhu stene. Prav tako je bila korak pred drugimi v težavnem in deževnem Brianconu, kjer je smer edina splezala do vrha. Sledili sta še tekmi v Imstu in Arcu, ki sta zaradi težavnih okoliščin in nenavadnih smeri (v Imstu pa je finalistke tudi neusmiljeno preganjal čas) nekoliko premešali konkurenco, a Janja je tudi na te težave kljub napakam odgovorila rutinirano – s 5. in 3. mestom. Tako se pač osvaja svetovni pokal, da si dober, tudi ko nisi najboljši.
Svetovno prvenstvo je seveda drugačna tekma. Ena na vsaki dve leti – in vsaka napaka je lahko usodna. Morda še dobro, da se je z Janjo na zadnjih dveh tekmah pred Parizom malo poigrala glava, da je lahko pravočasno zbrala misli in našla svoj način za spopadanje s pritiskom. Za zdaj nima psihologa in pravi, da do teh spoznanj rajši pride sama, iz izkušnje. Pomembno je, da se nekako otreseš bremena pričakovanj, da ti je po eni strani vseeno in samo uživaš v plezanju. In to ji več kot očitno uspeva.
Začetki v Velenju
Janja je začela plezati v rodnem Slovenj Gradcu, najprej kot majhna punčka po omarah, vratih, drevesih ... kjer je pač naneslo. Nato se je preizkusila na promocijski steni v Slovenj Gradcu, in v trenutku je vedela, da je to to.
Čeprav je bilo na začetku plezanje bolj igra, jo je njena nadarjenost kmalu pripeljala h Gorazdu Hrenu, trenerju, ki se je v Velenju odločil ustvariti mali plezalski inkubator, imenovan C Team. Kot sam pravi, niti ni vedel, da bo Janja tako uspešna – pri teh letih se še ne razmišlja tako. Bolj pomembno je, da imajo otroci veselje do plezanja, ki pozneje polni motivacijo.
In redkokdo je tako motiviran kot Janja. Seveda je talent, pravi Hren, a najpomembnejše je, da zelo rada trdo dela. Ne spomni se, kdaj bi manjkala na treningu, in tudi takrat jo je treba večkrat celo držati nazaj, da ne pretirava. Za uspeh je to veselje in zagnanost ključnega pomena. Gorazd je danes tudi reprezentančni selektor, kar je gotovo pošteno olajšalo Janjin prehod na člansko raven.
Treningi so naporni. Ob tem, da Janja dopoldne hodi v šolo, pet- do šestkrat na teden trenira po okrog tri ure. Težko bi preštela, koliko oprimkov je že prijela v življenju, kolikokrat si je nataknila plezalke, naredila vzgib ali padla na varovalno blazino. Neštetokrat, a vse se na koncu sešteje.
Le enkrat na leto, po zaključku sezone, ima plezalni premor. Tri tedne, da si telo odpočije od naporov – pa še takrat rada malo pogoljufa, saj je obdobje brez tekem odlična priložnost, da pleza tudi v skali. Lani je v bližnjem Kotečniku preplezala smer Miza za šest, 8c+, kar je le dve oceni manj od najtežjega ženskega vzpona v skali vseh časov. Na izletu v Španiji pa je preplezala tudi dve 8c, a pozor: v prvem, t. i. 'flash' poskusu. To le kaže, koliko ima še rezerve na naravnem poligonu, kamor se najraje odpravi skupaj s svojim fantom, Domnom Škoficem, ki je prav tako trenutno eden najboljših svetovnih plezalcev in vodilni v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Slovenija – plezalna velesila
Stabilnost, ki jo kaže dijakinja gimnazije Velenje, je za 17-letnico nekaj izjemnega. Plezanje je zelo kompleksen šport, kjer niso dovolj le surova moč in vzdržljivost ter nešteto ur treninga.
Pomemben del sta tudi plezalna tehnika, ki jo poleg talenta oblikujejo predvsem izkušnje, in plezalčeva glava oziroma psihološki pristop, ki zajema ogromno subtilnih malenkosti od tempiranja plezanja, iskanja ravnovesja med osredotočenostjo in sproščenostjo do reševanja težav, poleg bolj 'običajnih' tekmovalnih pritiskov.
Da je Janja že zdaj tako izdelana plezalka, je naravnost fenomenalno. Zdaj, ko je plezanje kot šport potrjeno na naslednji olimpijadi v Tokiu, pa je jasno, da ne bomo imeli v igri le kandidatov za kolajne, temveč morda tudi glavno favoritinjo za zlato.
Janja pravi, da o OI sicer razmišlja, saj so to vendarle sanje vsakega športnika, pa vendar so njene misli zdaj bolj usmerjene v svetovni pokal, kjer je trenutno vodilna. Tekmovati si želi čim dlje in seveda biti čim večkrat na stopničkah.
Rezultati naših tekmovalk, ki so ji bile kot majhni deklici idoli, danes pa navdih, so seveda lepa dediščina. Martino Čufar, našo prvo svetovno prvakinjo, je že dosegla. V svetovnem pokalu pa se lahko zgleduje tudi po serijskih zmagovalkah in legendah svetovnega plezanja, Mini Markovič, Maji Vidmar in Nataliji Gros, ki so si vrsto let podajale štafeto pod umetnimi stenami. In zdaj je prišel čas za najnovejšo »made in Slovenia« plezalko, Janjo Garnbret. V tujini, kjer imajo neprimerljivo več plezalnih sten, sredstev in infrastrukture, se stalno sprašujejo, kako tako mali državi, kot je Slovenija, uspe tako konstantno krojiti sam svetovni vrh.
Težko je s prstom pokazati na eno stvar, ki naše plezalke in plezalce dela tako dobre. Res je, da imamo bogato (tudi alpinistično) zgodovino. Imamo vrhunske trenerje, kljub precej slabi infrastrukturi. Morda pa je prednost, da smo tako majhni - plezalci se vsi poznajo med sabo in ni težko, da nadarjena mlada plezalka v živo sreča svojo junakinjo, celo več – z njo lahko tudi pleza in trenira. Nekaj pa gotovo mora biti tudi v našem značaju, ki je tista skrivna sestavina, ki iz športnika naredi šampiona.
Besedilo: Jurij Ravnik. Fotografiji: Luka Fonda. Članek je bil objavljen v reviji Jana.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?