Včasih je bilo huje, priznam. Včasih si se odpravil na tek po Rožniku in so te čudno gledali, danes ne več.
Včasih je bilo skoraj tako, kot je v nekdanji JLA doletelo prijatelja, ki se je ukvarjal z atletiko, in je ob prihodu v vojašnico svojo željo po nadaljevanju teka izrazil nadrejenemu.
»A, ti bi da trčiš, Janezu?« ga je vprašal zastavnik 1. klase, se pravi, ali bi tekel.
»Da.«
»E, znaš šta. I pederi dolaze u vojsku, pa se ne pederišu, pa nečeš ni ti, da trčiš.«
Tega pa nalašč ne bom prevajal.
Včasih so torej športniki rekreativci veljali za nekakšne čudake. Potem sta prišla Miro Trefalt in Tone Fornezzi s kaveljci in koreninami, če se jih kdo še spomni, in so ljudje začeli kolesariti, teči na smučeh, teči po suhem ipd. in so se časi nepovratno spremenili. Danes so čudaki skoraj tisti, ki ne počnejo nič, ki se ne ukvarjajo z nobeno telesno aktivnostjo. Kar se mi zdi napredek.
Ampak še vedno so ljudje, ki nam poskušajo vzeti veselje do česarkoli že pač, s čimer se ukvarjamo. Trudil sem se in po SSKJ v svoji glavi brskal za primernim izrazom, pa ga ne najdem. Še najboljši se mi zdi: motilci.
Motilci prihajajo iz različnih krogov.
Lahko so bežni sprehajalci psov, ki se oglasijo, ko pritečeš mimo njih po gozdni potki (in ko tečeš, si, jasno, zaripel in prepoten), pa rečejo svoji ženi nalašč malo glasneje: »Ti, pa tega bo pa vsak čas pobralo.«
In motilci so v tvoji osnovni družbeni celici, se pravi družini. Predstavljajte si: dežuje, mrzlo je, temni se ali pa je že tema, ti pa zbereš vso energijo in moč volje, ki ju premoreš, in zlezeš v nekaj, kar naj ne bi tako hitro premočilo, si z veseljem psa, ki ga rinejo v kopalno kad, obuješ superge in se z grozo približaš izhodnim vratom v pekel, žena pa: »Saj ti ni treba. Boš šel jutri ...« Njej se ne da, to je, slabo vest ima, in če se počim zraven nje na kavč in grizljam prestice, ji bo lažje.
Motilci se oglašajo po forumih, v časopisnih člankih in tudi med strokovnjaki. Svarijo pred čezmernim ukvarjanjem s športom (hm, kaj naj bi to bilo?), pred velikim številom poškodb, ki potem prizadenejo zdravstveno blagajno in torej vse nas (v nasprotju s holesterolnimi težavami, ki so od samega ljubega boga dane in temu primerno podružbljene), pred resničnimi vzgibi in ozadji športnega udejstvovanja, korporacijami, ki prežijo na nas in nam vsiljujejo potrošniški način življenja s podobami idealnih tekačev in tekačic (nasmejanih in nič zariplih pa zašvicanih) v takšni in takšni opravi ... (ja, drži, kje ga pa ne?) Pa tisti, ki gredo globlje in najdejo v športu neoliberalistične ideale, ki naj bi jih šport promoviral s svojimi nenehno višjimi, hitrejšimi in daljšimi dosežki, od katerih odpadajo manj talentirani, manj vztrajni, bolni in nebogljeni.
Sicer pa, kaj je narobe s sprehodom?
Za šibkejše med nami utegne biti to preveč. Slabotnejši v duhu utegnejo zaradi agresivnih motilcev sezuti tekaške čevlje, zlesti v običajna oblačila in se lotiti običajnejših popoldanskih aktivnosti, družbeno sprejemljivejših v našem ljudstvu, kot so spomladansko škropljenje s herbicidi pod sadnim drevjem na domačem vrtu, da ne bo treba kositi. Tem namenjam tole kolumnico.
Ne dajte se ... Ines! (In vse druge in drugi.) Ukvarjanje s športom, čeprav z rekreativnim, je včasih celo res mučno, čisto mogoče, da zaradi njega kdaj kje kaj zaboli ali uščipne, ampak čvrsta rit in plitvejši trebuh odtehtata teh nekaj tegob. Verjemite, če bi se jim dalo, bi se vsi ukvarjali s športom.
Tadej Golob, pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"