Vrhunska športnica Lena Gaberšček se z odbojko ukvarja že od začetka, preizkusila se je tudi v nogometu, atletiki, rada tudi plava. Ukvarja se z vsemi športi, najbolj pa jo je pritegnila odbojka, in to, da je brez ene roke, zanjo ni ovira.
Je tudi kapetanka odbojkarske reprezentance, obenem pa tudi uspešna študentka psihologije.
Vam skupinski šport ustreza?
Lena: Sem skupinska športnica, saj okoli sebe potrebujem ekipo. V odbojki sem se našla.
Niso za odbojko pomembne roke, vi pa ste brez ene?
Lena: Vsak me vpraša, zakaj odbojka. Drži, da je pri odbojki ključni element roka, ampak zelo hitro sem se začela ukvarjati z odbojko in našla svojo tehniko. Ukvarjanje z odbojko mi je nekaj povsem normalnega, kot vse preostale stvari, s katerimi se ukvarjam.
Kako se soočate s svojim hendikepom v vsakodnevnem življenju?
Lena: Ne morem reči, da ob vsakodnevnih opravilih čutim hendikep, ker imam za vse dejavnosti naštudirano svojo tehniko in pri vsakodnevnih opravilih sploh nimam težav. Mogoče mi kdaj pade samozavest, saj se moraš navaditi, da si drugačen in se ljudje za tabo obračajo, kar je malo težje sprejeti. Zdi se mi, da sem tudi glede tega zdaj dovolj močna. V bistvu se nisem nikoli počutila drugačno, tudi vzgajali me niso tako. Ni nobenih ovir, sploh če imaš hibo od rojstva in si prisiljen že od začetka s tem živeti. Vsi prijatelji rečejo, da se jim sploh ne zdi, da sem brez roke.
Ne glede na to ste vrhunska športnica.
Lena: Pri stoječi odbojki mi je kar šlo. V odbojkarsko reprezentanco so me povabili prek Soče. Menim, da je šport, sploh paraolimpijski, način, kjer se lahko pokažeš, da lahko tudi sam napreduješ in premagaš prepreke v glavi. Paraolimpijski šport se mi zdi res nekaj posebnega.
Niste potrti, ker se niste uvrstile na paraolimpijske igre v Rio?
Lena: Ne, saj že treniramo za Tokio, ki bo čez štiri leta. S tem se ni končalo naše treniranje, poskušale bomo trenirati še bolje, tudi konkurenca je vse močnejša in je vedno treba biti pripravljen. Pomladile smo ekipo in upam, da nam Tokio ne uide. Treba si je postaviti cilje.
Na kaj ste še posebej ponosni?
Lena: Vsekakor, da sem članica odbojkarske reprezentance, pred letom dni pa sem postala tudi kapetanka. Menim, da je tudi to potrditev, da sem dobro delala. Tudi pri študiju psihologije sem precej uspešna, saj sem se tudi tam našla. Upam, da mi v prihodnosti uspe združiti psihologijo in šport.
Zdaj imate športnega psihologa?
Lena: Ne. Zdi se mi, da bi bilo zelo v redu, če bi ga imele. Pri paraolimpijskih športnikih znajo biti še kakšne ovire v glavi. Najprej je treba razčistiti pri sebi. Vrhunski športnik se mora pokazati svetu, in če pri sebi nima razčiščeno in se mu je nerodno kazati ljudem takšen, kot je, je težko uspeti v vrhunskem športu. Menim, da je psihologija pri športu zelo pomembna, zato sem se tudi odločila za študij psihologije.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
