Čeprav avta ne more voziti, je slabovidni športnik Matej Ledinek, golbalist, še kako rad samostojen in rad tekmuje. Je človek dejanj, ki namesto jamranja raje poišče motivacijo za naprej.
Nam lahko predstavite golbal?
Matej: To je šport za slepe in slabovidne, ki ni soroden nobenemu drugemu športu. Igra se z zvenečo žogo, ki ima v sebi kraguljčke, ki si jo trije igralci podajajo in igrajo prav tako proti trem igralcem. Igrišče je veliko 9 krat 19 metrov oziroma kot odbojkarsko igrišče. Gol je čez vso širino igrišča. Ena ekipa poskuša drugi ekipi dati gol, žoga se meče po tleh, lahko malo tudi skače, uporabljajo pa se različni meti. Na tleh pa so takšne črte, ki so taktilne, da se igralci z njihovo pomočjo lahko orientiramo, kje smo na igrišču. Ko igramo, imamo na očeh črna očala, da nihče ničesar ne vidi, ki se jih med igro igralci ne smemo dotikati.
Ste se uvrstili na paraolimpijske igre v Riu?
Matej: Če bi bili boljši, bi se uvrstili, žal pa se nismo.
Je za zmago potrebna tudi sreča?
Matej: To velja za vse športe.
Koliko vas vaša slabovidnost ovira v vsakdanjem življenju?
Matej: O tem ne razmišljam dosti. Moje slabovidnosti drugi ljudje niti ne opazijo toliko. Mogoče je pri nas slabovidnih problem ravno v tem, ker ljudje niti ne opazijo, da imamo kakšne težave, sploh če smo precej samostojni, se naše težave niti ne opazijo. Čeprav zase ne bi govoril v tem smisli, saj se poskušam tako prilagoditi, da imam čim manj težav in sem čim bolj samostojen. Najbolj bi mi bilo v redu, če bi lahko sam vozil avto.
Zakaj?
Matej: Lahko bi bil bolj mobilen, kar bi mi zelo ustrezalo.
Vas to moti?
Matej: Ne moti me, ampak je tako. Bilo pa bi dobro, da ne bi bil odvisen na tem področju od drugih.
Kako pa se zmenite s sabo, ko imate težak dan?
Matej: Rečem si, da bo že bolje. Za odgovor na to vprašanje nimam kakšnih velikih besed. Pač, če je težko, je treba malo potrpeti oziroma nekaj narediti, če je v moji moči, da je bolje, in tudi pomisliti, ali se zaradi kakšne stvari splača živcirati.
Kako se vam zdi to, da se ukvarjate s športom?
Matej: Všeč mi je, da se ukvarjam s športom, ker ga imam rad in rad tekmujem. Uživam v tekmovanju v golbalu, sploh če smo dobri oziroma ko sem dober, in to je to. In če se to zgodi, je zame to nagrada. Ko nekaj dosežem, se počutim dobro in je nagrada za delo za naprej in za nazaj v smislu, da se je splačalo. Tudi če ni najboljšega rezultata, se vseeno poskuša najti kakšna stvar za motivacijo za naprej.
Imate kakšen moto, ki vas pelje skozi vsakdan ali tekme?
Matej: V težkih trenutkih pomislim na konec tekmovanja, in ko je konec, si rečem, da bi lahko naredil še več in bolje, in ko imam možnost, to tudi naredim.
Tekst: Suzana Golubov. Foto: Helena Kermelj. Članek je bil objavljen v reviji Lisa.
Preberite še: Lena Gabršček: Nikoli se nisem počutila drugačno
Že imate aktualno številko revije?
V njej lahko med drugim preberete:
- 11 pomembnih znakov, da premalo pijete
- Triki za močne in dolge lase
- Vitki s 'počasnimi' ogljikovimi hidrati
- 10 vadb, pri katerih porabite več kalorij kot pri teku
- Moška beseda: Izzivi prvega vikenda pri njenih starših
- Intervju: Ivan Pičuljan Kiro - izklesan od sonca, vetra, soli in morja
- Hrana za srečo
- Kako lahko nadomestite meso
- 15 živil, ki odpravljajo stres in pomirjajo
- + 6 strani mode za šolarje
- + mini kuharica
Sledite Lisi tudi na Facebooku.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?