Mateja Pintar: 'Od nekdaj sem želela življenje športnice'

“Nesreča se je zgodila ob koncu osnovne šole. Nisem razmišljala, kaj bo, če nikoli več ne bom hodila ali karkoli podobnega. Takrat sem bila na rehabilitaciji v Soči, se učila početi stvari na novo in spoznavala, kako jih bom sploh lahko počela; kako se obleči, se presedati …

Nikoli se nisem spraševala, kaj bo zdaj z mano v življenju. Greš naprej in se učiš. Zame je bilo zagotovo najtežje, ker nisem vedela, kaj bom lahko počela in česa ne. Prej sem bila namreč zelo aktivna, igrala sem rokomet v klubu in počela tisoč drugih stvari; igrala košarko, rolala, vozila kolo in vse to naenkrat ni bilo več mogoče. Vendar si moraš najti druge stvari. Možnosti vedno imaš, postavljen si v določen položaj in iz tega poskušaš narediti najboljše, kar se da, ” nam je prehod na invalidski način življenja opisala Mateja Pintar.

So vam takoj po nesreči povedali, da ne boste več mogli hoditi?

Mateja: Pravzaprav ne. Takrat sem bila še otrok, zato so se zdravniki pogovarjali bolj z mojimi starši kot z menoj. Kolikor sem razumela, nisem imela povsem presekane hrbtenjače, temveč zelo stisnjeno. Nikoli niso rekli, da ne bom več mogla hoditi, temveč so vedno govorili, da so zelo majhne možnosti, da bi se še karkoli popravilo.

Je še kakšna možnost, da shodite?

Mateja: Načeloma ne. Takrat sem bila še mlajša in je bilo več možnosti, ker se je telo še obnavljalo. Očitno se ni popravilo, že takrat je bilo rečeno, da je zelo malo verjetnosti.

Za kakšno poškodbo gre?

Mateja: Imela sem zlomljeno hrbtenico od šestega do osmega vretenca in poškodovano hrbtenjačo. Od šestega prsnega vretenca navzdol ne čutim nič.

Ste se začeli takoj prilagajati na nov način življenja?

Mateja: Že med rehabilitacijo sem delala prvi letnik gimnazije, pet mesecev sem hodila domov in ob petkih popoldne delala teste za šolo. Šole nisem zamudila skoraj nič, redno sem končala prvi letnik in gimnazijo. Rokometa nisem mogla več igrati, a ker sem športna navdušenka, sem še vedno želela ostati aktivna v športu. Tako sem začela trenirati namizni tenis.

Kako so sošolci pristopili k vam, ko ste začeli hoditi v šolo?

Mateja: Malo so jih na to pripravili že prej, glede na to, da me v prvem letniku ni bilo pet mesecev. Sicer pa so mi bili vsi pripravljeni pomagati, narediti, karkoli je bilo potrebno. Kolegica me je zalagala z zapiski in snovjo. Bili smo dober razred.

So se nekateri prijatelji takrat umaknili?

Mateja: Ne, sploh ne. Veliko ljudi me je obiskovalo. Na ta račun sem spoznala več oseb. Gotovo pa je bil kdo, ki si mogoče ni upal ali preprosto ni vedel, kako se spoprijeti s tem, lahko pa so videli, da sem jaz še vedno jaz. Brez dvoma sem zaradi tega zamenjala določen del družbe, ker sem se začela ukvarjati z drugimi stvarmi. Sicer gremo v vsakem primeru ljudje skozi življenje vsak po svoji poti. Mislim, da zaradi moje invalidnosti ni bilo čisto nič drugače.

Torej je po rehabilitaciji vse steklo in delovalo, kot da se ni nič spremenilo, v resnici pa je verjetno le bilo drugače?

Mateja: Tako ali tako je bilo to obdobje, ko se je zame marsikaj spremenilo. Prehod na srednjo šolo je na primer že takšna prelomnica in potem še, da sem zaradi invalidnosti zamenjala šport. Prek namiznega tenisa pa sem spoznala kup novih ljudi. Gre za drugačen način življenja.

V športu sem si vedno želela biti uspešna. Tudi če sem si nekaj izbrala samo za rekreacijo, sem hotela biti v tistem, kar sem počela, dobra, to hočem na vseh področjih, še posebej pa pri športu. Na ta račun sem ogromno potovala in še vedno potujem, spoznavam različne ljudi iz tega sveta, v čemer uživam.

Veliko dobrih prijateljev imam prav zaradi namiznega tenisa, ker nam ta toliko pomeni. Druženje je kar pomemben del športa. Tako spoznavam ljudi, ki imajo drugačen način življenja ali prihajajo iz drugih kultur. Namiznoteniški igralci smo posebna družba, saj navsezadnje preživimo veliko časa skupaj, čeprav živimo vsak na svojem koncu sveta.

To pomeni, da veliko komunicirate po spletu?

Mateja: Vsekakor. Velikokrat v šali povem, da se pol mojega družabnega življenja ali še več odvija na Facebooku. Uporabljam ga za stike z ljudmi, ki živijo daleč stran od mene, in ko se končno srečamo po pol leta, vem, kaj se je med tem v njihovem življenju dogajalo.

Prav tako oni vedo, kaj se dogaja z mano. Hkrati pa imaš priložnost spoznati še koga novega. Če veliko časa preživiš na treningih in vanje vlagaš toliko energije, da ti gredo celi dnevi, je včasih zvečer težko početi kaj drugega, lahko se le še usedeš pred računalnik.

Kakšni so vaši treningi?

Mateja: Trenutno delam fitnes, treninge za kondicijo z utežmi in medicinko. Sicer je namiznoteniški trening igra, vadimo različne udarce, kombinacije, vse, kar se uporablja v igri.

Kako je doma, ste povsem samostojni ali potrebujete pomoč?

Mateja: Načeloma ne potrebujem pomoči, če sem v okolju, ki je kolikor toliko prilagojeno zame, da je dostopno z vozičkom in dosežem stvari. Ne potrebujem nikogar, prav pa pride, ko tečem z enega turnirja na drugega, da mi perilo opere mama.

Najpomembneje mi je, da sem samostojna in da nisem odvisna od nikogar. To je nekaj, za kar si že od nekdaj prizadevam. Od samega začetka sem poskušala čim več stvari delati sama. Vozim tudi avto. Že tako se mi zdi, da ljudje velikokrat, ko vidijo nekoga na vozičku, mislijo, da je ubogi, da nič ne more, ker je na vozičku, in se moraš boriti s stereotipi. Velikokrat je komu težko dopovedati, da ne potrebujem pomoči ali da je ne želim.

Verjetno je tudi druga skrajnost, ko niti ne pomislimo, kaj vam je nedostopno zaradi invalidnosti?

Mateja: To je tudi res. Recimo zaparkirana invalidska mesta in podobno. Glede arhitektonskih ovir – morali bi jih reševati v sodelovanju z ljudmi, ki dejansko s tem živijo in poznajo uporabnost določenih stvari. Včasih prideš do kakšne klančine, ki je narejena zelo dobronamerno, samo je tako strma, da človek še peš težko pride, kaj šele z vozičkom. Meni veliko pomaga to, da vozim avto, kar mi omogoča, da sem povsem neodvisna in grem kamorkoli sama.

Ste tako kot pri športu uspešni tudi pri študiju? Končujete namreč študij prevajalstva za angleščino in nemščino.

Mateja: Zelo sem zadovoljna z izborom študija, sploh glede na to, da sem se šele teden dni pred vpisom odločala, kam bom šla. Takrat sem izbirala med matematiko in jeziki, zanimala pa me je tudi mikrobiologija. Vesela sem, da sem se tako odločila, ker znanje jezikov spada v moj mednarodni način življenja, ki je meni tako zelo všeč. Uživam, da se lahko pogovarjamo v različnih jezikih.

Poleti ste opravljali prakso v Luksemburgu. Ste dobili dobre izkušnje?

Mateja: Tam sem delala osem ur na dan. Delo je bilo naporno in stresno, našla pa sem ga prek javnega razpisa na spletni strani.

Radi berete?

Mateja: Do konca osnovne šole sem bila knjižni molj. Domov sem si nosila tudi po 15 knjig. Nekoč me je knjižničarka, ko sem jih čez teden dni vrnila, vprašala, ali mi knjige niso bile všeč, v resnici pa sem jih že vse prebrala. Ko sem se začela aktivno ukvarjati s športom, ni bilo več časa za branje. V gimnaziji je bilo veliko branja in učenja za šolo, zato mi je zmanjkovalo časa za drugo branje. Tudi zdaj velikokrat nimam več toliko časa za branje. Po treningih pridem velikokrat zelo utrujena domov in mi je veliko lažje pol ure sedeti pred televizorjem kot brati.

So vaši starši pomirjeni, ko vidijo, da se dobro znajdete in ste samostojni, ali jih kaj skrbi?

Mateja: Mami ponavadi vedno skrbi, če kam grem. Zdaj se sicer že počasi navaja, da mi ni hudega, kamorkoli že grem.

Se morate pri veliko stvareh potruditi bolj kot ljudje, ki niso invalidni?

Mateja: Ja, pri številnih stvareh. Velikokrat je tako, da potrebujem več časa in energije, da naredim vsakdanje stvari.

Meni se to ne zdi razlog, da bi vse opustila.

Ste z namiznim tenisom imeli že prej kakšne izkušnje?

Mateja: Ne. Doma smo imeli mizo, na njej pa smo igrali mogoče enkrat, dvakrat na leto. Namizni tenis je bil bolj naključna izbira. Imela sem ga za rekreacijo že na rehabilitaciji na Soči in bil mi je všeč. Od vseh športov, ki sem jih tam preizkusila, sem se v njem najbolj našla in tudi doma, ko sem igrala s prijatelji, se mi je zdelo, da mi gre kar dobro. Takrat je bila Andreja Dolinar četrta na paraolimpijskih igrah v Sydneyju, navezala sem stik z njo, ona pa me je pripeljala v reprezentanco.

Imate kmalu kakšno večje tekmovanje?

Mateja: Junija smo imeli evropsko prvenstvo, letos grem samo še na dva mednarodna turnirja, v Argentino in Brazilijo, kar je dobro, da se malo spopadem s konkurenco.

Tekmujete posamezno in ekipno?

Mateja: Ja. Dvojice so del ekipnega tekmovanja, ker tretja igralka lahko zamenja igralko v dvojicah.

Videti je, da vam je tudi pri namiznem tenisu steklo precej hitro?

Mateja: Je. Namizni tenis je načeloma šport, za katerega naj bi igralci zoreli dalj časa, ker je tehničen. Očitno sem imela srečo, da sem hitro prišla v prave roke, zagnana pa sem bila od samega začetka. Imela sem podporo doma in bila tudi nadarjena, pravzaprav se je vse nekako 'poklopilo'.

Vam medalje veliko pomenijo?

Mateja: Normalno, da mi zlata olimpijska medalja veliko pomeni, ker je največ, kar lahko športnik doseže. Že od otroštva mi je bil ideal dobiti nekaj zlatih medalj, ki so se mi zdele kot posebni bogovi. Ko sem leta 2004 na paraolimpijskih igrah v Atenah osvojila zlato medaljo, zelo dolgo niti nisem dojela vsega skupaj, vsaj v polnem obsegu ne.

Ta medalja mi pomeni ogromno, pa tudi druge. Recimo bronasta medalja iz svetovnega prvenstvu v Montreuxu leta 2006 ali lanska bronasta medalja iz olimpijskih iger v Pekingu, s katero sem v bistvu potrdila, da sem po toliko časa še vedno v vrhu. Takrat v Atenah sem prišla tako rekoč naenkrat od nikoder, v Pekingu je bilo povsem drugače in drugačni pritiski. Veliko mi pomeni tudi zlata medalja z evropskega prvenstva, gotovo je dosežek.

Kako je potem s cilji, ko jih že dosežete?

Mateja: Ciljev nikoli ne zmanjka. Težje je ostati v vrhu, kakor priti do tja. Nikoli še nisem bila svetovna prvakinja, to je medalja, ki mi še manjka v zbirki. Predvsem pa je pomembno to, da v namiznem tenisu uživam, in dokler bo tako, bom tudi igrala, pravzaprav vse, dokler bom imela vizijo, da sem lahko še boljša. Saj tudi sicer ni, da bi kar prišla na tekmo in pometla s konkurenco, daleč od tega. Ni bojazni, da bi naenkrat imela občutek, da sem predobra za vse. Ostajati pri boljših je le velika borba. Prihajajo nove igralke, mlajše, nove tehnike, taktike . .

Kako se doživljate kot ženska?

Mateja: Kaj pa vem. Zelo sem športna, nisem punčkasta, in to se opazi. Od nekdaj so me bolj zanimale žoge in kolo, čeprav sem se igrala tudi z barbikami. Veliko bolj me privlačijo športna oblačila. Ne počutim se tako, da bi zdaj šla nekam popolnoma urejena. Saj je včasih fino in mislim, da se vsaka ženska bolje počuti, ko se uredi. Sama se načeloma odlično počutim v kavbojkah, majčkah in športnih copatah. Mahnjena sem na svetlo modro barvo in športno znamko Adidas.

Imate občutek, da ste za karkoli v življenju prikrajšani?

Mateja: Pravzaprav res ne. Zagotovo bi bilo moje življenje lažje, če ne bi bila na vozičku, ampak to ne pomeni tudi, da bi bilo boljše. V tem, kar imam zdaj, sem se povsem našla. Od nekdaj sem želela življenje športnice in sanjala o tem. Prek športa sem spoznala ogromno ljudi, navsezadnje sem začela igrati namizni tenis.

Se vam zdi, da se nekateri invalidi smilijo samim sebi?

Mateja: Ne vem. Poznam invalide, ampak večinoma tiste, ki so vsaj nekoliko podobni meni. Zdi se mi škoda, da bi se obremenjevala s tem, česa ne morem, ker je toliko stvari, ki jih lahko in rada počnem.

Se v prihodnosti vidite kot prevajalka?

Mateja: Zelo malo se ukvarjam s tem, kaj bo takrat, bolj se s tem, kar je zdaj. Igram namizni tenis, hočem dokončati študij. Potem bom videla, kam me bo zaneslo.

Imate fanta?

Mateja: Trenutno sem samska. Imela sem dolgo resno zvezo, ki je razpadla. Po tistem sem potrebovala dolgo časa, da sem se pobrala. Zdaj sem previdnejša in uživam samsko življenje. Ugotovila sem, da tudi to ni tako slabo. Bolj se osredotočim na stvari, ki jih rada počnem sama, na to, v čemer uživam in rada delam. Ne obremenjujem se, ali bom koga spoznala in kdaj.

Tekst: Suzana Golubov

Foto: Goran Antley

www. matejapintar.com in blog

http://matejapintar.wordpress.com

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord