Matevž Česen: Ples je most med umetnostjo in športom

5. 12. 2017
Deli
Matevž Česen: Ples je most med umetnostjo in športom (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Matevž Česen je po poklicu plesalec, ki se odlično znajde v številnih plesnih vlogah.

V plesni šoli Bolero je trener treh tekmovalnih skupin za plesne zvrsti show dance, džez in modern, prav tako je koreograf tako tekmovalnih točk kot tudi predstav in plesnih spektaklov v sodelovanju z različnimi institucijami, nemalokrat pa se znajde v vlogi plesnega sodnika, kjer se odraža njegovo bogato plesno znanje, ki ga je nabiral tako doma kot tudi v tujini.

Gibanje je del njegovega vsakdana, in čeprav že skoraj vse življenje pleše, nikoli ni izgubil zanimanja za druge športne aktivnosti, predvsem v družbi svojih treh deklet – žene Tanje in hčera Taje in Tije.

Matevž Česen je v svoji plesni karieri nemalokrat stopil na zmagovalne stopničke, desetkrat je bil državni prvak, štirikrat evropski in štirikrat svetovni. Danes vznemirjenje na tekmovanjih podoživlja kot koreograf in trener otrok, ki jih poučuje v plesni šoli Bolero.

"Občutek je isti,“ pravi Matevž, ki prav nič ne pogreša nastopov na tekmovalnem parketu, kljub temu pa iz vsakega tekmovanja domov pride popolnoma izžet. "Čustva, ki jih doživljam, so še bolj intenzivna, ker z besedami in motivacijo ter pripravami na tekmovanje – gibalno in psihično – dajem vso energijo v svoje plesalce. Na odru pa sem raje v gledališču, na televiziji ali na kakšnih prireditvah.“

Z oktobrom bo postal tudi profesor na akademiji za ples, poslušali ga bodo študenti evropskega centra visokošolskega izobraževanja Alma Mater Europaea. Z nami je spregovoril o vseh plesnih vlogah, ki jih živi, ne skriva pa niti tega, da se odlično počuti v vlogi očeta.

Matevž Česen, plesalec

Kaj vam osebno pomeni vsakodnevno gibanje?

Matevž: Glede na to, da vsak dan plešem, lahko rečem, da je ples zame način življenja. Brez njega si ne predstavljam vsakdana. Je pa res, da tudi med poletnimi počitnicami, ko si vzamem mesec dni plesnega premora, ne mirujem.

Torej počitnice preživljate aktivno, kateri športi zapolnjujejo vaš čas?

Matevž: Najbolj fitnes, sem in tja tek in gibanje z otroki, igranje z njimi, veliko časa preživimo zunaj na svežem zraku in hodimo na sprehode in izlete, radi smo na morju in v središču Ljubljane, ki ga resnično obožujemo.

Je med letom ples edini šport, s katerim se ukvarjate, ali telo krepite tudi na drugačen način, kajti kot profesionalni plesalec morate telo vzdrževati v vrhunski formi?

Matevž: Ples je vedno na prvem mestu, redno pa hodim tudi na fitnes, da vzdržujem kondicijo in mišični tonus. Na treningih in individualnih urah težko naredim dovolj za svoje telo, čeprav plešem ob plesalcih, ki jih treniram, ampak to ni dovolj, saj moram biti ves čas v dobri formi za predstave in nastope.

Vaše delo zajema veliko plesnih vlog – ste trener in koreograf, plešete v predstavah in na prireditvah, tudi plesni sodnik ste. V kateri vlogi se najbolje počutite?

Matevž: Še vedno mi je najbolj prijetno v vlogi plesalca.

Torej se bolj izpopolnjeno počutite na odru, in ne za njim?

Matevž: Za zdaj še, ampak vedno bolj uživam tudi v zaodrju. To verjetno pride z leti (smeh). Zavedam se, da kot plesalec ne bom mogel vedno biti na odru, ker ima oder svoje zahteve. Zato tako rad kombiniram plesne vloge. Dobro se počutim v vlogi koreografa, pedagoga, sodnika in tudi pišem o plesu za spletni portal Parada plesa. Všeč mi je, da se vse odvija v povezavi s plesom, ker mi je to delo resnično v veselje in zaradi raznolikosti mi nikoli ne postane dolgčas.

Kaj pa umetniško izražanje – imate raje koreografiranje ali izražanje sebe skozi plesne gibe?

Matevž: Oboje, a če dobro pomislim, mi je bolj všeč izražanje sebe skozi plesne gibe. Ampak tudi na tem področju hitro pride do prepletanja in mimogrede sem od plesnega giba pri sestavljanju koreografije. Na neki način prek svojega giba koreografiram in tako udejanjam svojo umetniško plat skozi ples.

Kakšni pa ste v vlogi pedagoga?

Matevž: Na dnevu odprtih vrat v plesni šoli Bolero mi je neka mama rekla, da sem strog, a uspešen. S tem se popolnoma strinjam. Zelo sem strog in zahteven, treninge držim športno obarvane od začetka do konca. Velik poudarek dajem na ponavljanje gibov, zaradi česar lahko napreduješ. To je otrokom težko, ampak ponovitve so obvezni del napredka …

Pa to filozofijo razložite otrokom?

Matevž: Seveda! Med treningi ne dopuščam, da je pogovora preveč, jim pa vedno povem, zakaj je pomembno, da nekaj počnemo večkrat oziroma zakaj je treba gibe ponavljati, zakaj je treba trdo trenirati za uspeh. Vse to jim poskušam prenesti prek svoje energije, z njimi aktivno sodelujem in plešem, vedno jim pokažem, kako bi moral določen element ali koreografija izgledati. Tudi ko se pripravljamo na tekmovanja, jim vedno poskušam pokazati širšo sliko. Ker je tekmovalni ples tudi umetnost, je vse odprto. Pri plesu si lahko danes prvi, jutri zadnji! To je težko razložiti staršem in otrokom, zato poudarjam, da je pri plesu treba dati svoj maksimum in potem, kar bo, bo. Ne smeš preveč pričakovati, sploh na tekmovanjih, kjer se še najbolj kaže tanka meja med športom in umetnostjo.

Na tekmovanjih verjetno zaradi tega pride tudi do razočaranj?

Matevž: Seveda, ampak jaz grem na vsako tekmo brez pričakovanj. Tudi ko smo zelo uspešni, ne pričakujem, da bomo naslednjič zmagali – na ta način poskušam brzdati sebe in otroke. Je pa to zelo težko, ker smo zadnja leta res zelo uspešni oziroma v samem vrhu in potem se kar razvadiš. Trenutno smo aktualni svetovni prvaki tako v članski formaciji kot tudi svetovni podprvaki med mladinskimi formacijami v 'show' plesu. Zavedam se, da bi do finala že morali priti, ampak kljub temu se ga vsakič znova razveselimo. Stopničke pa so vedno tista pika na i tako za otroke kot tudi zame.

Ponudite otrokom tudi ramo, na kateri se lahko zjočejo, če so razočarani?

Matevž: Če otroke pravilno pripraviš, otroci slabšo uvrstitev sprejmejo, zato je tako pomemben predhoden pogovor z njimi. Seveda pa sem jim v oporo, ko me potrebujejo, tekmovanja tudi analiziramo, se pogovorimo o vzrokih, zakaj je do tega prišlo, pogledamo, kje smo bili slabši od drugih tekmovalcev in kje smo boljši.

Pa otrokom v vlogi trenerja tudi razložite, zakaj so prejeli slabe sodniške ocene, saj jih navsezadnje kot sodnik tudi bolje razumete?

Matevž: Ker sem tudi sam sodnik, marsikatero sodniško oceno lažje razumem, ker vem, da je nekomu nekaj všeč, drugemu pa ni. Pri plesu je to tako! Zato jih na to pripravim. O osnovnih ocenjevalnih kriterijih podučimo tudi starše.

Kaj pa kot sodnik ocenjujete?

Matevž: Na tekmovanjih se ocenjujejo štiri stvari. Prva je tehnika, druga kompozicija, tretji imidž v smislu, kako je plesalec videti na parketu in kakšno energijo oddaja, in kot četrto se ocenjuje šov oz. zgodba, ki jo plesalec ali skupina pripoveduje skozi ples s plesnimi efekti. Vsi ti kriteriji se ocenjujejo s točkami od 1 do 10, na koncu pa se točke seštejejo po posebnem izračunu, ki velja za najbolj pravičnega. Sam pa drugače kot sodnik pri plesalcih iščem tisto nekaj več, da res uživa in žari na odru, da z menoj vzpostavi kontakt oziroma iščem najboljše, ki bi si jih tudi sam želel imeti v svoji ekipi za tekmo, nastop ali v predstavi.

Ampak končne ocene so vedno sestavljene iz objektivnih mnenj sodnikov, kajne?

Matevž: Tako je, to pa je tista umetniška plat plesa. Sistem ocenjevanja je zelo odprt. Včasih se kot sodnik sicer vprašam, zakaj je nekdo videl določen gib tako drugače kot jaz, ampak tako je in tako sistem deluje. Vedno poudarjam, če bomo mi dali vse od sebe, verjamem, da bomo tudi na tekmovanju nekaj dosegli. Tu pride do izraza moja strogost, ker na treningih zahtevam, da vse teče tako, kot mora, da so otroci disciplinirani in da trdo delajo, se trudijo z vsemi močmi in da res veliko trenirajo, se obremenjujejo sami s seboj in ne izgubljajo energije s preučevanjem drugih ter da konkurenco spoštujejo.

Kaj pa po vašem mnenju naredi dobrega plesalca?

Matevž: Nekaj moraš imeti v sebi, tisto iskrico. Je pa vsekakor treba talent nadgraditi s treningi, teh je veliko, če želiš biti dober. Danes je treba imeti vse v enem paketu, ker je plesalcev zelo veliko in so vsi zelo dobri, še bolj kot to pa biti ob pravem času na pravem mestu.

Je zanimanja za ples danes več, kot ga je bilo v letih, ko ste vi začeli?

Matevž: Zdi se mi, da zanimanje za ples vedno je, le da so obdobja upadanja in rasti za določene zvrsti; danes je v ospredju hip-hop, zadnja leta je več zanimanja tudi pri džezu, modernu in šovu, tudi zanimanje za latinskoameriške in standardne plese je spodbudila televizija s plesnimi oddajami. Ob vsem tem pa pravim, da je pomembno, kako deluje plesna šola in kako dobro pripravlja podmladek. Otroke je treba od majhnega plesno vzgajati in navdušiti nad tekmovanji, da si to želijo početi in da so pripravljeni v to vložiti ves svoj trud in čas. Plesna šola Bolero je moj drugi dom že od četrtega leta oziroma od same ustanovitve, a bolj kot kadarkoli sem zdaj najbolj ponosen, da sem del ekipe največje plesne šole v Sloveniji in najbolj uspešne plesne šole na področju tekmovalnega plesa. Vse Bolerove plesne dvorane v Ljubljani se selijo v matično enoto za Bežigradom v nekdanji veleblagovnici Astra, kjer se odpirajo dodatni novi prostori, ki bodo še večji in še lepši. Biti obkrožen z izjemno strokovno ekipo, z zvenečimi imeni trenerjev in koreografov, z Niko Kljun na čelu, je res izjemno.

Omenili ste Niko, ki je uspešna v tujini. Kako težko pa je biti v Sloveniji profesionalni plesalec in se s tem delom tudi preživljati?

Matevž: Če bi bil samo plesalec, bi imel premalo za preživetje, zato moram biti aktiven na več področjih. V življenju še nikoli nisem počel nič drugega, ker sem iz šole dobesedno padel v ples. Zadnji dve leti umetniške šole sem že aktivno sodeloval pri predstavah in vesel sem, da je moj hobi postal služba. Zavedam se, da sem srečnež, da lahko od plesa živim.

Študirali ste v tujini in hkrati sodelovali pri različnih plesnih projektih. Je odnos do profesionalnih plesalcev v Sloveniji drugačen, kot ste ga doživljali v tujini?

Matevž: Največja razlika se kaže v velikosti trga, pri nas je manjši trg in posledično je manj priložnosti. Vedno isti plesalci se vrtimo po nastopih in predstavah. V tujini je več priložnosti in tudi honorarji so višji.

Kje pa je lažje priti do dela?

Matevž: Zunaj se delo velikokrat dobi prek avdicij, teh možnosti je v primerjavi s Slovenijo več, pri nas je avdicij zelo malo, saj se delo dobi večinoma kar prek telefonskih klicev – ko te naročnik pokliče, ker te pozna ali je slišal zate. Tudi v tujini te pokličejo, ko si enkrat v sistemu in veljaš za bolj prepoznavnega plesalca, je pa še vedno več možnosti, da dobiš delo prek avdicij.

Pa ste še aktivni v tujini, imate kakšen projekt, pri katerem sodelujete?

Matevž: Takoj po šoli sem imel več projektov kot plesalec, zdaj bolj gostujem kot koreograf in trener. Doma uživam in nimam nikakršnih načrtov, da bi šel nazaj v tujino za daljše obdobje. Tu imam zdaj družino. Ob vsaki poti v tujino čutim domotožje. Glede tega mi je bilo vedno težko, še najbolj takrat, ko sem študiral v Londonu. Takrat me je močno vleklo domov, zato sem danes še toliko bolj vesel, da lahko doma ustvarjam pri različnih projektih.

Pogosto ste obkroženi s plesalci, kaj pa vaši pet- in sedemletni hčerki tudi plešeta?

Matevž: Seveda plešeta, ampak jih z ženo spodbujam, da bi poskusili še kaj drugega. Za zdaj sta najbolj navdušeni nad plesom in vse sezone se vrtimo med plesom, gimnastiko in baletom. Pred začetkom vsake sezone ju sprašujeva, kaj bi počeli, in jima dajeva svobodo pri odločitvi, med sezono pa potem ne dopuščava izmišljevanja. Če se odločita za eno dejavnost, jo morata obiskovati do konca sezone. Sem pa vesel, da doma ni vedno v ospredju samo ples, počnemo tudi druge stvari in to mi tudi čedalje bolj zelo ustreza.

Predstave, v katerih nastopa

Matevž Česen bo v tej sezoni nastopal v različnih predstavah po Sloveniji. Premiera opere Carmina Burana, v kateri Matevž nastopa kot plesalec, bo 5. oktobra 2017 v SNG Opera in balet Ljubljana. Nastopal bo tudi v opereti iz pretekle sezone z naslovom Orfej v peklu. To sezono bo Matevž stopil tudi na oder MGL-a in se občinstvu predstavil v muzikalu Trač. Njegovo koreografsko delo pa lahko občudujete v muzikalu Alpska saga, v katerem sicer ne nastopa v vlogi plesalca, je pa na svoj koreografski dosežek lahko upravičeno ponosen.

Za jesensko prilogo Aktivni napisala Metka Pravst. Foto: Helena Kermelj.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"