Matjaž Ferarič: Ne, to ni šport za 'odštekane' mulce

Ferarič, sinonim za natančno pristajanje, eno izmed treh tekmovalnih zvrsti jadralnega padalstva, uživa sloves slovenskega Guinnessovega rekorderja z največ osvojenimi naslovi svetovnega prvaka v natančnem pristajanju z jadralnim padalom.

Njegovi uspehi, prešteti v zmagah, so: dve posamični zmagi in štiri ekipne na svetovnih prvenstvih, zmaga v posamični konkurenci na svetovnih igrah neolimpijskih športov, šest posamičnih zmag in pet ekipnih v skupnem seštevku svetovnega pokala, ena posamična zmaga in dve ekipni na evropskih prvenstvih.

Kje je najlepše leteti?

Tam, kjer imaš ob sebi ljudi, s katerimi ti ni težko čakati na dobre letalne razmere tudi teden dni. Težko je favorizirati eno letalno mesto. To, kje je najlepše leteti, je preveč odvisno od trenutnih občutkov in okoliščin, ki oblikujejo pilota.

Atletika, košarka, alpinizem, jadralno padalstvo. Kakšno povezavo imajo ti štirje športi?

Vrstni red je malo drugačen. Košarka je bila moja prva ljubezen, ko pa sem ugotovil, da bi moral svojo prvo ljubezen deliti s še štirimi, ki ne mislijo vedno enako, sem v tekmovalnem smislu presedlal v individualne športe. Ti so mi vsak po svoje dajali izzive in izkušnje, ki so me pripeljali do jadralnega padalstva. Ta mi je ne na koncu in celo večkrat prinesel tudi izkušnjo biti najboljši na svetu.

Resnično mislim, da je prav kombinacija teh po svoje tako različnih športov gradila v meni vse odlike, ki jih vrhunski rezultat od tekmovalca zahteva. Igrivost in improvizacijo, ki jo daje košarka, vzdržljivost in vztrajnost atletike, neustrašnost in hkrati previdnost, ki jo zahteva alpinizem, in jadralno padalstvo, ki je v prvi vrsti estetski užitek, z dodatkom prej naštetih izkušenj pa lahko postane tudi vrhunski šport.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z jadralnim padalstvom in kdo vas je navdušil?

Letos bo ravno 30 let, ko sem se srečal s to novo, do neskončnosti svobodno obliko letenja. Navdušiti me ni bilo mogoče, ker sem se navdušen že rodil. Imel pa sem neskončno srečo v pravem času spoznati Sandija Marinčiča in Vlasto Kunaver, ki sta mi v mojih začetkih med študijem v Ljubljani bila učitelja, prijatelja, brat in sestra, pa še oče in mati nemalokrat. Resnično je najlepše, kar se ti lahko zgodi v življenju, srečati nekoga takega.

Skočimo v leto 1990. Himalajska odprava na Nanga Parbat. Kako bi lahko opisali ta dogodek?

Tu je seme navdušenja prinesel v moj svet znani fotograf Tomo Jeseničnik, s katerim sva začela skupaj plezati in leteti. Vlasta in Sandi, ki sta enako poskušala na istem mestu leto dni pred mano, pa sta to željo samo pomagala vzgojiti do te mere, da sem jo lahko uresničil. Je pa to bila življenjska izkušnja, ki je morda najbolj zaznamovala moj nadaljnji razvoj v smislu spoznanja lastne majhnosti v svetu, ki te obdaja, in potrditve, da je vse odvisno samo od posameznika samega in da brez pravih ljudi ne moreš narediti veliko.

Tekmovalno jadralno padalstvo, natančno pristajanje, je med mlajšimi športnimi zvrstmi. Ali ni to šport za rahlo 'odštekane' mulce? Tako ga namreč številni opisujejo.

Ne, to ni šport za 'odštekane' mulce. Tak sloves morda dobi, ker se dogaja onstran dojemljivih okoliščin večine smrtnikov. Je šport, ki zahteva odgovornega človeka, ki zna spoštovati naravo in njene zakonitosti, in hkrati v največji možni meri posrkati vse lepo, kar prosto letenje nudi. V jadralnem padalstvu se pojavljajo tri discipline. Prej omenjeno natančno pristajanje, preleti in akrobatsko letenje, ki je morda v najmanjši meri še najbližje oznaki 'za odštekane mulce'.

Ali se vam je že zgodilo, da ste v zraku imeli kakšne tehnične težave, in kako ste jih rešili?

Seveda sem se v teh 30 letih v zraku srečal tudi s primeri, ko mi je bilo vsaj kak trenutek žal, da letim, in sem bil tudi najsrečnejši, ko sem spet stal na trdnih tleh. Na srečo je bilo tega zelo malo in sem to poskušal reševati zelo umirjeno in trezno, so se pa potem ob pristanku roke toliko bolj sproščeno tresle. Vedno sem nato samo poskušal iskati vzrok za nastale okoliščine in se iz tega nekaj naučiti.

Kako je videti tekmovanje v natančnem pristajanju?

Na različnih tekmovališčih se z različnih višin tekmovalec odpelje proti pristanku. Včasih se v zrak dvignemo tudi s pomočjo vitle. Tam, kjer ni primernega hriba. Nato v letenju proti mestu pristanka opazujemo spremembe, ki se dogajajo v zraku in poskušamo čim natančneje pristati na elektronski 'palačinki', kjer je cilj velik samo 2 cm. Vse drugo so napake, ki se merijo v cm, in seštevek teh da po več serijah končnega zmagovalca.

Nekje sem prebrala, da v svetovnem pokalu natančnega pristajanja za jadralne padalce tekmuje v grobem 30 držav. Koliko je tekmovalcev v tej disciplini in katere države so glavne 'igralke'?

Zelo je odvisno, kje in kakšno tekmovanje je. Letno se svetovnega pokala udeleži več kot 200 tekmovalcev iz okoli 25 držav. Včasih smo bili Evropejci vodilni v tej disciplini, zdaj pa so Azijci že vsaj enakovredni. Če bi moral našteti nekaj držav, so to Češka, Bolgarija in Srbija. Potem prideta naša evropska celina in Azija (Kitajska, Indonezija, Tajska in Japonska).

Zakaj se kljub odličnim rezultatom o tekmovalnem jadralnem padalstvu v Sloveniji tako malo ve?

Ker smo daleč od oči in daleč od vsega. Pa še olimpijski nismo.

Irena Avbelj, nekdanja slovenska reprezentantka v skokih s padalom, vam je nekoč dejala, da uživa ob gledanju vaših tekem, ker se borite do zadnjega. Je to razlog za vaše odlične rezultate?

Tu je bila mišljena predvsem razlika med klasičnimi padalci in nami (jadralnimi padalci v točnosti pristajanja, op. a.). Saj pri njih večina pristaja na 'ničlo' in so razlike minimalne. Pri nas pa so zaradi letalne naprave, ki mora do zadnjih metrov leteti in je precej bolj občutljiva za termične in druge spremembe, rezultati manj precizni. In sami pristanki so precej bolj raznoliki in dinamični.

Razloge svojih dobrih rezultatov sem v bistvu naštel že v enem od predhodnih odgovorov, bi pa dodal, da v zadnjih letih, ko sem med najboljšimi precej starejši od drugih, gradim svoje dobre rezultate na izkušnjah in občutkih, ki so se nabirali in predvsem s psiho. Svojo neobremenjenost sem pripeljal do te meje, da se včasih spremeni v nezbranost, kar pa seveda ni dobro.

Kakšen je občutek, ko vas vaši učenci premagujejo?

Res lep. Sem bil nanje bolj ponosen kot nase. To bi težko razumel pred 20 leti, zdaj pa res vem, kaj to pomeni.

“Padalo moraš čutiti.” Kako človek pride do te točke?

Tri stvari so tu najbolj pomembne. Veselje, spoštovanje in letenje, letenje in spet letenje.

Kaj je najlepše pri jadranju s padalom in kaj vam je pri tem početju v največje zadovoljstvo?

Zadovoljstvo in veselje je neskončno, ko s svojim znanjem in spretnostjo izkoristiš naravo v tolikšni meri, da te odnese pod oblake ali pa na 'ničlo', kot pravimo najboljšemu rezultatu v natančnem pristajanju.

Največ osvojenih naslovov svetovnega prvaka v natančnem pristajanju z jadralnim padalom posamično in ekipno. Sprva niste vedeli, da ste eden izmed vpisanih v knjigo Guinnessovih rekordov. Kaj vam pomeni ta naziv?

Nič mi ne pomeni, ker se tudi nisem boril zanj. Sem bil pa presenečen, koliko to pomeni drugim. Deležen sem bil večje pozornosti kot ob vseh drugih naslovih. Pozneje sem ga sprejel kot poklon, da nekdo v svetu popolnoma neobremenjen opazi tak dosežek. Malo me pa še vedno moti, da se tu posredno borim na primer z največjo mortadelo ali najdaljšo rulado.

Ali so pred vami kakšni novi cilji in izzivi?

Novo padalo, ki ga je moj konstruktor Bruce Goldsmith pripravil za to sezono, pa nova tekma. Ko greš na tekmo, je to vedno nov cilj in izziv.

Kdaj bo izšel priročnik vašega procesa pravega padalskega treninga?

A sem res že toliko star, da se zdaj to pričakuje od mene? (smeh) Po koščkih je že razdeljen med vse, ki se družijo z mano, ali bo kdaj zapisan, pa še ne vem.

Napisala: Ajda Hovnik Plešej, fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?